Views: 34
Ne pravico do samoobrambe, ampak pravico do zmage.
»Izrael ima pravico do samoobrambe,« je Kamala dejala na CNN. Nato pa vztrajala »da se mora vojna končati«.
Kaj je resnično dejala je, da se ima Izrael pravico braniti, če je napaden, nima pa pravice zmagati.
Demokrati in Republikanci enake odgovore podajajo že vse od 7. oktobra.
In še precej pred njim.
»Izrael se ima pravico braniti pred raketnimi napadi,« je dejal Obama leta 2014, nato pa pozval k premirju. Izrael ima pravico do samoobrambe, sta dejala Bush in Clinton, preden sta pozvala k hitri ustavitvi bojev, da bi se lahko sporazumeli s teroristi, pred katerimi se je Izrael branil.
Da se ima Izrael pravico braniti je osnovni minimum, ki velja za vse. Vsaka država se ima pravico braniti, če je napadena. Če se s tem strinjate, to ni proizraelska izjava. To je v najboljšem primeru nevtralnost. Alternativa temu pa je, da bi Izrael moral dovoliti, da ga 7. oktobra poteptajo, uničijo in pokoljejo moške, ženske in otroke.
Karkoli manj od stališča, da ima Izrael pravico do samoobrambe, je v bistvu deklaracija, da si Izrael zasluži uničenje. In to je stanje debate v demokratski stranki.
Na eni strani so podporniki rešitve v obliki dveh držav, ki želijo Izrael razdeliti med Jude in islamske teroriste. Vsakič, ko ti teroristi napadejo in pobijajo Jude, ima izraelska vojska pravico, da za kratek čas brani državo dokler politiki s teroristi ne sklenejo novega dogovora. Na drugi strani so zagovorniki rešitve v obliki ene države, ki ne verjamejo, da ima Izrael pravico do obstoja in posledično tudi nima pravice do obrambe. Zato podpirajo islamske teroriste, ki sami sebe imenujejo »Palestince«, in njihov cilj, da Izrael uničijo na kakršen koli način – od BDS (Boycott, Divestment and Sanctions: politično gibanje, ki zagovarja bojkot Izraela v podporo pravicam Palestincev op. prev.) do genocida.
Iz Aráma me je pripeljal Balák,
moábski kralj z vzhodnih gora:
Pojdi, prekolni mi Jakoba,
pojdi, zarôti mi Izraela!
A kako naj prekolnem, kogar Bog ne prekolne,
kako naj zarotim, kogar Gospod ne zaroti?
Zakaj gledam ga z vrha skalovja,
opazujem ga z višin,
glej, ljudstvo, ki biva posebej,
se ne prišteva med narode. (4 Mz 23, 7-9)
»Ekstremisti« želijo, da bi Izrael izginil, »zmerneži« pa želijo, da bi Izrael vedno znova sklepal sporazume s teroristi, dokler ne bi prenehal obstajati. Medtem bo seveda imel mnogo priložnosti, da se brani na vedno manjšem kosu ozemlja in v obliki statične obrambe, ki jo bo nasprotnik vedno znova izigraval.
Izrael ne potrebuje pravice do samoobrambe. Potrebuje pravico do zmage.
Pravica do samoobrambe je pravica, da vas zaprejo v geto, medtem ko morilci svobodno pohajkujejo izven njega. Je pravica do tega, da zapravite milijarde dolarjev za sofisticirane obrambne sisteme, kot sta zid na meji z Gazo ali Iron Dome (izraelski sistem protiraketne obrambe, op. prev.), ki – tako kot vsak alarm ali zid – delujeta le dotlej, dokler teroristi ne najdejo poti, kako ga zaobiti. To je pravica do tega, da vas vedno lovijo, da se vedno branite, da vedno živite v strahu.
To ni pravica.
Nacisti niso bili poraženi zaradi pravice do samoobrambe, ampak zaradi pravice do napada. Vojne se ne dobi tako, da se napadenemu da pravico, da se nekaj tednov brani, nato pa sledi premirje. Vojna se konča tako, da ima ena od strani dovolj moči, da se ne le brani, ampak dejansko udari nazaj in zmaga.
Ko je Netanyahu v Kongresu govoril o »totalni zmagi«, se mu je politična elita posmehovala in zavrnila možnost, da bi premagali Hamas. Veliko bolj ljub ji je bil dogovor s teroristično skupino. Ta dogovor, imenovan »premirje«, po celi seriji premirij s Hamasom, ki jih je dosegel Obama, bi genocidnim džihadistom Muslimaske bratovščine omogočil, da se reorganizirajo, ponovno oborožijo in znova napadejo.
»V nekem pogledu se mučimo s tem, kaj pravzaprav je teorija zmage. Včasih, ko pozorno poslušamo izraelske voditelje, le-ti večinoma govorijo o ideji… popolne zmage na bojišču, totalne zmage,« je dejal Kurt Campbell, Bidenov namestnik zunanjega ministra, na srečanju članic NATO. »Mislim, da mi ne verjamemo, da je to možno ali verjetno.«
Izraelski vojaki slavijo popolno zmago na bojišču leta 1967.
Bidenova administracija in voditelji držav članic NATO niso bili tako skeptični, ko jim je Zelenski obljubljal zmago nad Rusijo. Ko je ukrajinski voditelj nedavno obljubil, da bo Bidenovi administraciji predstavil »zmagoviti načrt«, so njegovo potezo nagradili z aplavzom.
Biden-Harrisova administracija in Evropska unija menita, da ima Ukrajina pravico do zmage, medtem ko ima Izrael zgolj pravico do obrambe. To je temeljna razlika med obravnavo Ukrajine in Izraela in obravnavo obeh vojn.
Ukrajinskim zahtevam po vedno večjih in smrtonosnejših sistemih oborožitve, vključno s tanki in letali, je Biden-Harrisova administracija nemudoma ugodila, medtem ko je zavrnila ali upočasnila veliko bolj osnovne zahteve Izraela, v želji, da bi Izrael prisilila k upočasnitvi ofenziv, vključno v Rafi. Ti pritiski so Hamasu omogočili, da se je držal še naprej in pomoril zajete talce.
Tako je videti »pravica do zmage« v primerjavi z mlačno »pravico do samoobrambe«.
Vsakič, ko je Ukrajina povečala pritisk ali odprla novo fronto v vojni, vključno z vpadi v Rusijo, je bila nagrajena z aplavzom, namesto, da bi jo posvarili pred »zaostrovanjem«. Nasprotno pa so vsako fazo izraelske vojaške operacije, vključno s prodorom v Rafo, kjer so bili talci in skriti predori, spremljali pritiski in svarila o nevarnosti »zaostrovanja« na Bližnjem vzhodu.
Napad Ukrajine na svetovno jedrsko velesilo ni »zaostrovanje«, Izraelova usmrtitev Hamasovega voditelja pa je.
Politična elita je prepričana, da ima Ukrajina pravico, da stori še kaj več, kot da zgolj odbije napad. Obenem pa je prepričana, da so pravice Izraela omejene na obrambo in vzdrževanje meja iz leta 1948 in da bi moral Izrael vse ozemlje, ki ga je osvojil v Šestdnevni vojni, vključno s polovico Jeruzalema, vrniti islamskim teroristom in jim nato obljubiti še vse ostalo, karkoli pač zahtevajo za končanje spopadov.
In ko bodo potem teroristi kljub vsemu temu ponovno napadli, bo Izrael za kakšen teden ali dva imel »pravico do obrambe«. Nato pa bo nastopil čas za novo »premirje«, še več pogajanj in nova popuščanja.
Kamala in politična elita se motita. Izrael nima »pravice do samoobrambe«. Ima pravico in dolžnost, da gre v protinapad in zmaga. Ima pravico in dolžnost, da popolnoma premaga in uniči sleherno islamsko teroristično organizacijo s katero je v vojni. Ima pravico in dolžnost, da zavzame katerokoli ozemlje, ki ga teroristi uporabljajo za svoje operacije, vključno s Philadelphi koridorjem na meji z Egiptom, preko katerega Hamas dobiva velike količine orožja.
To je še najmanj kar pomeni zmagati.
V letih 1948, 1967 in 1973 se je Izrael boril za zmago. V teh prvih treh desetletjih je tudi zmagoval in postal močnejši. V naslednjih groznih štiridesetih letih je izgubljal ozemlja, ambicije in varnost v izgubljenem iskanju miru, ki ga ni mogoče doseči na noben drug način kot z močjo.
Napad so zamenjali z obrambo. Konflikte je bilo potrebno obvladati. Oslabljena obramba je zmanjšala obseg kakršnekoli individualne izmenjave ognja. ZDA in Evropa sta nudili »garancije« za neskončni cikel mirovnih pogajanj in vojn.
To je bila Izraelova »pravica do samoobrambe«.
7. oktobra se je Izrael znašel na dnu. Cena za mir za vsako ceno ni bila več zgolj etnično čiščenje Judov iz Gaze, raketiranje večjih mest ali globalna kampanja demonizacije s strani »mirovnih partnerjev«, temveč nov napad na Izrael. Ta groza je odprla eno samo temeljno vprašanje – se bo Izrael še vedno samo branil ali bo prešel v protinapad in zmagal.
Za Izrael je pravica do samoobrambe zgolj počasni samomor. Preživetje je odvisno od pravice do zmage.
Po smrti Gospodovega služabnika Mojzesa je Gospod rekel Józuetu, Nunovemu sinu, Mojzesovemu pomočniku: »Mojzes, moj služabnik, je umrl. Zdaj vstani, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki vam jo dajem, o Izraelovi sinovi. Vsak kraj, kjer bo hodilo stopalo vaših nog, vam dajem, kakor sem govoril Mojzesu. Vaše ozemlje bodi od te puščave in Libanona do velike reke, reke Evfrata, čez vso hetejsko deželo do Vélikega morja, kjer zahaja sonce. Nihče se ti ne bo mogel ustavljati vse dni tvojega življenja; kakor sem bil z Mojzesom, bom tudi s teboj. Ne bom te pozabil, ne bom te zapustil. Bodi krepak in odločen, kajti ti boš razdelil temu ljudstvu v dedno last deželo, ki sem jo s prisego obljubil njegovim očetom, da jim jo dam. Samo krepak bodi in odločen, da boš ohranil in storil vse po postavi, kakor ti je zapovedal Mojzes, moj služabnik. Ne odstopaj od nje ne na desno ne na levo, da boš uspeval, kjer koli boš hodil. Naj knjiga te postave ne zapusti tvojih ust, temveč jo premišljuj dan in noč, da boš storil povsem, kakor je zapisano v njej. Le tako boš imel uspeh na svoji poti, le tako boš uspeval. Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi? Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog.« (Jozue 1, 1-9)
Prevod in priredba po avtorju Danielu Greenfieldu s Frontpage Magazine (https://www.frontpagemag.com/israel-has-the-right-to-win/).
Robert Pevec