Views: 67
»K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: ›Če hočeš, me moreš očistiti.‹ Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: ›Hočem, bodi očiščen!‹ Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: ›Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.‹ Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.« (Evangelij po Marku 1,40–45)
Če hočeš, me moreš očistiti … Stavek je lahko slišati zelo pozitivno oziroma duhovno naravnan. V njem bi lahko odkrivali globoko vero gobavca. Vendar razplet ne kaže ravno na vero. Zakaj? Kaj pa je vera? Najprej globoko spoštovanje Boga in vsega, kar nam sporoča in naroča. Kaj pa je naredil gobavec? Vse drugače od tega, kar mu Jezus naroča. Namesto da bi šel k duhovniku in od njega dobil potrdilo, da je zdrav, da je ponovno vključen v družbo, se samovoljno okliče za čistega in brez dovoljenja hodi med zdravimi. Poleg te samovolje je še druga samovolja: namesto molka kričeče razglašanje, da je ozdravljen. Po vsem tem lahko ugotovimo, da ni šlo za globoko vero, ampak za čisto izsiljevanje, lahko bi rekli celo za zlorabo zaupanja.
Ali smo to takoj opazili? Ali nam je očitno, da je takšno početje zloraba, nedopustno izsiljevanje? Zdi se, da bi raje opravičili gobavca in mu pripisali navdušenje ter s tem prikrili neodgovornost. Mar s tem ne želimo prikriti predvsem svojo neodgovornost? Mogoče prav zato, ker se podobno dogaja tudi nam. Poglejmo:
- Otrok skuša izsiliti mamo: »A lahko grem danes ven?« (Potem ostane zunaj eno uro ali dve več, kot je dogovorjeno. Če mama ne dovoli, je užaljen.)
- Otrok npr. izsiljuje očeta: »Kupi mi nov mobitel!« (Če ga ne kupi, užaljenost. »Nimaš me rad.«)
- Fant izsiljuje dekle: »Če me imaš rada, boš šla z menoj v posteljo!« (Če ne gre, bo vztrajal pri tem, da ga nima rada.)
- Mož izsiljuje ženo z nujnimi opravki. (Če žena ne podleže izsiljevanju, je sitna in se je ne da prenašati.)
- Žena izsiljuje moža z otroki, naj poskrbi zanje. (Ko poskrbi zanje, pa mu namesto veselja očita kaj drugega. Izsiljuje pozornost, ki je ne ubesedi, mož pa je nikoli ne razume prav.)
Jezus nasprotuje vsakemu izsiljevanju. Na mestu je le zelo iskren in odgovoren odnos. Pri gobavcu bi se pokazal najprej s tem, da bi:
- vzel zares Jezusovo prošnjo, naj o tem ne govori nikomur,
- vzel zares osnovna pravila poštene družbe, da se pokaže duhovnikom,
- za ozdravljenje prinesel predpisani dar po takrat veljavnih predpisih.
S tem bi gobavec pokazal, da je vreden zaupanja in vreden ozdravljenja. S tem bi dejansko stopil v odnos: vzel bi sebe in drugega zares, spoštoval bi temeljna pravila in bil za vse hvaležen.
Vprašajmo se, ali v gobavcu vidimo pristen izraz vere ali pa vendarle zaznavamo veliko mero izsiljevanja.
Vprašajmo se, ali ni morda zdravilo proti takšni zlorabi zaupanja prav v tem, da sebe in drugega vzamemo zares glede:
- hrepenenja,
- družine,
- prijateljstva.
Kaj pomeni spoštovati temeljna »pravila« oziroma načela življenja:
- hrepenenja je mogoče uresničiti, če so prav postavljena,
- družino je mogoče graditi na zdravih načelih za življenje,
- ljubezen med fantom in dekletom je mogoča, če spoštujemo načela ljubezni.
Pravo pristno zdravilo za zdrave odnose, ki bo preprečilo zlorabo zaupanja, pa je v tem, da smo za vse hvaležni:
- s spoštovanjem drugemu pokažemo, da smo ga veseli in da smo mu hvaležni, da je,
- z molitvijo za sebe in druge pokažemo hvaležnost Bogu za njegovo skrb za nas,
- z lastnim življenjem bližnjemu pokažemo, da smo Bogu hvaležni za življenje in ljubezen.
Naj bo današnje sporočilo, da izsiljevanje nikoli ni dobro; temelj za novo odločitev in sklep pa naj bo, da bomo živeli v spoštovanju in hvaležnosti.
Z.M.