Views: 193
Enost z Očetom
»›Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.‹ Tomaž mu je rekel: ›Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?‹ Jezus mu je dejal: ›Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.‹ Filip mu je rekel: ›Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.‹ Jezus mu je dejal: ›Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: »Pokaži nam Očeta.« Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.‹« (Evangelij po Janezu 14,1–12)
Današnje Jezusove besede govorijo o neverjetni edinosti oziroma enosti z Očetom. V odlomku je polno podob o tej edinosti. Jezus pravi: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta …« Potem spet: »Kdor je videl mene, je videl Očeta …« in: »Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? …« »Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni …«
To me spominja na besede, ki govorijo o Jezusu dobrem pastirju in o njegovi želji, da bi ovce, ki jih želi zbrati, poslušale njegov glas in bo ena čreda, en pastir. Kakor sta on in Oče eno, želi, da mi postajamo eno. Kako vneto Jezus sporoča to željo, koliko podob najde, da bi ga razumeli, slišali, sprejeli in uresničili njegovo željo – da bi bili eno. Pa si res te edinosti želimo?! Zdi se, da nas preplavlja duh lažne svobode, v katerem vsak hoče početi, kar mu ugaja; hoče živeti sebi in po svoje; biti sam svoj gospodar in želi, da se v njegovo življenje nihče ne »vtika«.
A sporočilo odlomka iz evangelija je še vedno zelo aktualno. Bog nas skozi vso zgodovino vabi k edinosti kot svoje ljudstvo, hudič pa si ves čas prizadeva, da bi ustvarjal razdor. Če se le malo ustavimo, moramo najbrž priznati, da je slednji neverjetno uspešen.
Ubira taktiko odličnih ponudb in črnih groženj, ki jih vsi poznamo:
- če ne boš smel delati tega, kar ti ugaja, boš podrejen drugemu in te pravzaprav ne bo,
- če boš drugega vzel preveč resno, te bo izkoriščal in mu boš hlapec ali copata,
- če se boš spustil v pogovor o tem, kaj je boljše, te bo drugi odvrnil od tega, kar bi rad počel, zato ne govori, raje kar naredi,
- če se pogovarjaš, vedno drugi zmaga, zato je bolje molčati,
- pogovor je izguba dragocenega časa in nepotrebno kompliciranje,
- saj te nihče ne razume,
- utopija je, da bi ženska razumela moškega ali moški žensko itd.
Vsi poročeni smo stopili v zakon, da bi bili eno, to sporoča že Stara zaveza, ko beremo: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« (Prva Mojzesova knjiga 1,24). Kako? Jezus začenja z zaupanjem: »Verujete v Boga, tudi vame verujte!« Ali hočeta kot mož in žena verjeti v takšno edinost? Ali sta vzela zares besede, da s poroko nista več dva, ampak eno meso? Upam si trditi, da je to za večino poročenih nedosegljiva iluzija, opuščeno prizadevanje. Zakaj? Ker se skoraj ne govori o tem idealu. Ali hočete slišati drug drugega ali verjamete, da je mogoče priti skupaj, da obstaja za vse ena resnica, eno dobro, eno lepo?
Strah nas je, da bomo izgubili identiteto. Zato sploh ni cilja postajati eno. Zaupanja ne jemljemo resno. Zaupati danes največkrat pomeni kimati in delati po svoje. A ko ni zaupanja, ni pogovora. In tako se vse bolj oddaljujemo. Jezus je za edinost molil. Molil je vedno, ko je bil v preizkušnji, da bi narobe razumel Očeta. V vseh ključnih trenutkih ga je v molitvi prosil, da bi zmogel zaupati in slediti.
Zato je prvo povabilo današnje Božje besede, da prosimo za milost, da bi verjeli v vrednost in lepoto edinosti.
Druga naloga pa je, da se bolj zavzeto podamo na pot ustvarjanja edinosti. Če se vrnemo k prispodobi o dobrem pastirju, vidimo, da je za edinost treba zaupati, poslušati, slediti. Jezus svojim učencem daje poleg čudovitega zgleda edinosti tudi pot do nje, ko pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Do edinosti moremo priti, če se bomo zavedali teh treh bistvenih vsebin naših odnosov. Vedno smo na poti – nikoli na cilju! Resnico moramo iskati in ji slediti – ta vedno osvobaja, pa naj bo še tako težka. Življenje je vedno v darovanju za dobro Boga in bližnjega – ne v iskanju lastne cene in koristi.
Prešernove besede »edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo« torej niso utopija. Edinost je mogoča, povabljeni smo, da jo ustvarjamo tam, kjer živimo. Naj si zanjo ne nehamo prizadevati in moliti. Vendar edinosti ne bomo dosegli, če bomo zasledovali zgolj uveljavitev lastnih interesov. Edino upanje in pot za edinost ne samo naše družbe, temveč človeštva je skrita v naslednjih besedah:
»In ko pride petdeseti dan, so bili vsi ene misli skupaj. Kar nastane šum z neba kakor piš silnega vetra in napolni vso hišo, kjer so sedeli. In se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi; in vsi se napolnijo svetega Duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.« (Apostolska dela 2,1–4, AC)
Takratni kristjani 50 dni po veliki noči niso zgolj prišli skupaj na en kraj, ampak so bili »ene misli skupaj«. Biti ene misli skupaj??!!! Kakšna ponižnost in krotkost je v tem!!! A kako doseči takšno ponižnost in krotkost v današnjih dneh? Ali je to sploh mogoče ali pa je vse to res le utopija? Odgovor na to vprašanje je odvisen od odločitve dveh strani, dveh oseb, dveh udeležencev: Boga in njegovega blagoslova in nas samih ter naše pristne, globoke podrejenosti naših src (duše in duha) našemu Gospodu. Naša ponižnost in krotkost pa je spet odvisna od odprtosti našega srca, da je pripravljeno sprejeti Svetega Duha, ki edini lahko dve ali več oseb združi v enost.
Kot že rečeno, bomo naša srca uspešno odprli za sprejetje Svetega Duha tako, da se bomo zavedali, da smo vedno na poti – nikoli na cilju; tako, da bomo nenehno iskali resnico in sledili resnici, ki vedno osvobaja, pa naj bo še tako težka; tako, da bomo na svoje življenje gledali kot na darovanje za dobro Boga in bližnjega in ne kot iskanje lastne cene in koristi. Odprimo se in naj nas pri tem odpiranju nič ne ustavi.
V besedilu smo lahko opazili, da so učenci, ko Jezus govori, da odhaja, zbegani in nemirni. Pravijo mu: »Gospod, ne vemo, kam greš …,« potem ga prosijo: »Gospod, pokaži nam Očeta.« Zdi se, da se v tem dialogu srečata dve zelo različni logiki: Božja in človeška. Jezus pravi: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Po meni boste prišli k njemu.« A Filip nadaljuje znotraj svoje logike: »Če praviš, da je dovolj, da poznamo Očeta, nam ga pokaži.« Jezus odvrne: »Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni.«
Kakšna zmeda. Kje tiči težava in kje rešitev? Kaj je značilno za Božjo logiko in kaj za človeško?
Jezus gleda na svet z vidika večnosti. Cilj je v nebesih. Vse, kar se dogaja na zemlji, je minljivo in vodi v večno bivališče pri Očetu. Apostoli pa vztrajajo pri človeški logiki, ki jih prepričuje, da je dejstvo le, kar vidijo in otipljejo, vse ostalo je uganka. Znotraj te človeške logike je pravzaprav Jezusovo delovanje nemogoče. Apostoli pričakujejo, da jim nariše pot v večnost, da jim opiše večnost in jim pokaže Očeta. A tako ne bo šlo, pravi. Zadosti jim mora biti, da je on tu, on, ki gleda v večnost, on, ki o njej govori, on, ki tja odhaja in s svojimi deli oznanja, da je nebeško kraljestvo že tu na zemlji.
Če hočemo torej slediti Jezusu v večnost, se moramo navzeti drugačne logike, logike, po kateri je vse na zemlji:
- eno samo potovanje. Jezus je pot proti večnosti. Vse, kar živi, govori, moli, dela, ga vodi v večnost;
- eno samo iskanje resnice, ki se v polnosti razodeva v večnosti. Tu je vse delno in minljivo. Večna resnica je Bog sam;
- le boren in minljiv predokus večnega življenja.
Mi pa bi se radi utaborili. Postavili bi šotore in tu ostali. Radi bi imeli resnico v oblasti. Kar spoznamo enkrat, naj bo za vedno. Kdo se bo neprestano učil, razmišljal, iskal. Radi bi zajemali življenje z veliko žlico. Že tu bi užili vso polnost življenja. »Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: ›Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.‹ Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili.« (Evangelij po Marku 9,5.6)
In ker smo prestrašeni in ker tu vse hitro mine, je treba iskati ponovljive užitke. Težko nam je sprejeti, da je tu na zemlji vse le prehod na ono stran. Težko gledamo naprej, kam nas nekaj pelje, kaj je v ozadju ene resnice, kam takšno ali drugačno življenje pripelje.
Če hočemo slediti Jezusu, ki je pot, resnica in življenje, se moramo najbrž dobro zavedati dveh pasti, ki sta zagotovo vedno nastavljeni: logika tega sveta, ki se strne v geslu: uživaj, dokler moreš, ter logika tradicije, ki pravi: kar je preskušeno, je dobro. Po prvi logiki se zadovoljimo z iskanjem prijetnega in se ne umaknemo z mesta, takoj ko doživimo nekaj lepega. Po drugi logiki pa prisegamo na že preskušeno in doživeto in obtičimo na mestu, pri svojem prav in v varnih okvirih življenja.
Povabljeni smo, da vse Jezusove besede neprestano premišljujemo, da bi spoznavali Resnico in se v njej ohranjali. Gre za neverjetno pot, ki je mogoča samo v popolni poslušnosti njemu, ki nas vodi k Očetu.
Molitev:
Gospod Jezus, na večer, preden si umrl za nas, si molil, da bi bili vsi tvoji učenci popolnoma eno, kakor ti v Očetu in Oče v tebi. Daj, da bomo živo začutili, kako velika nezvestoba do tebe je naša razdeljenost. Daj nam iskrenosti, da bomo priznali in obžalovali ravnodušnost, nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost, ki se morda skrivajo v nas. Daj nam poguma, da bomo vse to izkoreninili. Nakloni nam krotkost in ponižnost, da se vsi zedinimo v tebi, da bi se iz naših src in ustnic neprestano dvigala tvoja molitev za našo edinost, kakršno ti hočeš. V tebi, ki si popolna Ljubezen, naj najdemo Pot, ki vodi do edinosti v poslušnosti tvoji Ljubezni in Resnici. Okrepčaj nas na tej poti, da ne omagamo, in odpiraj naša srca, da bodo vedno neomajna in dovzetna za iskanje resnice. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.