Views: 55
Bolj ali manj vsi smo mnenja, da je zlato pravilo »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Evangelij po Luku 6,31) najboljši vodnik etičnega vedenja. Pa ste kdaj pomislili na to pravilo tudi glede govorjenja in kako govoriti o drugih?
Vsi se strinjamo, da ni prav, če širimo neresnice o drugih ljudeh, a mnogim se zdi povsem v redu, če govorijo o drugih karkoli, če to, kar govorijo, drži. A dejstvo, da je nekaj res, še ne pomeni, da se to tudi nujno tiče drugih ljudi. Si mar želite, da bi ljudje poznali vse vidike vašega življenja – tudi če v resnici držijo?
Kako pomembno je, da znamo držati jezik za zobmi?
Moje življenjske izkušnje me učijo, da je nepošteno govoričenje velik, ne majhen problem. Udeležence mojih delavnic o govorniški etiki pogosto povprašam: »Kdo izmed vas se lahko spomni vsaj enega osebnega dogodka, zaradi katerega bi imeli – če bi postal splošno znan – negativne posledice v svojem življenju?«
Skoraj vsi dvignejo roko, razen tistih, ki imajo zelo dolgočasno življenje, slab spomin ali pa lažejo. Perverznost človeške narave je v tem, da čeprav ne želimo, da bi drugi vedeli za takšne dogodke v našem življenju, skoraj vsi hrepenimo po tem, da bi izvedeli za take dogodke v življenju drugih ljudi in govorili o njih.
Pa si to malce pobliže oglejmo. Zakaj pravzaprav ne želimo, da bi ljudje izvedeli za dogodke, zaradi katerih nam je nerodno? Konec koncev pri večini izmed nas te globoke skrivnosti ne zajemajo kriminalnih dejanj. A vsi se zavedamo, da če bi ljudje izvedeli za to eno zadevo, bi ta zlahka postala glavna stvar, ki bi jo ljudje povezovali z našo osebo in našim imenom.
Zakaj?
Ker je tisto, kar je pri ljudeh najbolj zanimivo, ravno tisto, kar ni najbolj prijetno. To drži pravzaprav glede kogarkoli. Kot je dejal Isaac Bashevis Singer, Nobelov nagrajenec za književnost: »Celo dobri ljudje ne želijo brati romanov o dobrih ljudeh.«
Če menite, da to, kar sem dejal, za vas ne velja, da redko govorite o drugih ljudeh in da so takrat vaši komentarji vedno pošteni, potem dovolite, da vam postavim vprašanje in izziv. Lahko preživite štiriindvajset ur, ne da bi izrekli karkoli neprijaznega o komerkoli?
Običajno se ljudje ob takem izzivu živčno nasmejejo. Jaz pa lahko berem njihove misli: »En dan brez kakršnihkoli negativnih komentarjev o komerkoli? Mojem šefu? Mojih sodelavcih?« Niso prepričani, da bi to zmogli.
»Potem pa imate resen problem,« jim pravim. »Kajti če bi vas vprašali, ali lahko zdržite štiriindvajset ur brez alkohola, pa bi odgovorili, da ne morete, bi to pomenilo, da ste alkoholik. In če ne morete zdržati štiriindvajset ur, ne da bi neprijazno govorili o drugih ljudeh, ste izgubili nadzor nad svojimi usti.«
Pridobiti takšen nadzor zahteva kar nekaj discipline. A taka samodisciplina vam lahko prinese precejšnjo uteho, pa tudi občudovanje in zaupanje ljudi v vašem življenju. Vsakemu dojemljivemu človeku je namreč jasno, da če njim govorite slabe stvari o drugih, potem zagotovo tudi drugim govorite slabe stvari o njih!
In še zadnja misel: Preden poveste kaj negativnega o nekom drugem, si – tudi če ste povsem prepričani, da je to, kar govorite, resnica – zastavite tri vprašanja:
Ali oseba, s katero se pogovarjam, res potrebuje to informacijo? Ali je to, kar govorim, pošteno? Zakaj sploh to govorim?
Prevod in priredba po Josephu Telushkinu s Prager University (https://www.prageru.com/video/is-honesty-always-the-best-policy).
Prevod Robert Pevec