Hits: 21
»Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. (Marko 1:14-20)
Zelo močne so Jezusove besede: »Hodi za menoj!« Sledimo torej Božji besedi, ki se je rodila med nami in želi zaživeti v nas. Ugotavljali smo že, da ta Beseda, po kateri sicer vse nastaja, na videz ni tako dejavna, kot smo mislili. Najprej nas je povabila, da se ustavimo pri sebi in slišimo, kako se nas Bog veseli in kako se lahko veselimo sami sebe. Potem nas je povabila na svoj dom. Ugotavljali smo, da v tem domu na zunaj ni kaj videti. Našli pa smo mir ob Jezusu in Mariji, ki se znata umiriti v vsakodnevnih skrbeh in v tem, da znata biti pozorna do bližnjega. Spet nič izrednega. Gre za preprosto veselje nad seboj, vsakdanjim delom in v odprtosti za bližnjega.
Tudi današnji odstavek nam ne ponuja nenavadnega premika. Zdi se, da Bog hoče, da smo potrpežljivi v razvijanju misli, kako po Besedi vse nastaja. Mogoče se bo vseeno danes zgodilo kaj večjega? No, danes slišimo, da Jezus oznanja: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ustavimo se mogoče najprej ob drugem delu, ki pojasnjuje prvega.
»Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Kaj to pomeni?
Spreobrniti se pomeni zamenjati pogled. Najpogosteje to razumemo kot spreobrnjenje iz nevere v vero ali iz ene vere v drugo. No, učenci niso bili neverni. Bili so verni Judje. Težko bi tudi rekli, da so bili slabi verniki. Kako to, da jih Jezus vabi k spreobrnjenju? Mogoče ga bomo lažje razumeli ob besedah, ki jih nameni Simonu in Andreju: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Jezus želi v učencih napraviti notranji preobrat, ne zunanjega. Kliče naj hodijo za njim, kar ne pomeni, da verujejo v drugega Boga kot so verovali prej, ampak da mu sledijo drugače. Kako?
Tako verovati za Jezusa pomeni:
- Zavedati se, da smo ljubljeni sinovi in hčere. Bog nas ljubi in se nas veseli.
- Umiriti se pri vsakodnevnih opravili in v njih najti počitek, kot se Marija lahko kljub delu usede k Jezusovim nogam in ga posluša.
- V tem notranjem miru graditi dom v sebi in v odnosih z bližnjimi.
Da bi zmogli živeti prvo so potrebne notranje spremembe, ki se jim morajo učenci v hoji za Jezusom odpreti. To pomeni:
- Proč od rib, k ljudem. Pomeni v globini verovati, da bo Bog poskrbel. Življenje ni v naših rokah. Delati moramo, vendar delo ni več cilj. Ni cilj preživeti. Cilj je slediti Bogu, ta bo poskrbel za nas, kakor poskrbi za lilije na polju in ptice pod nebom. Vera pomeni brezmejno zaupanje, da Bog vedno poskrbi. Bog poskrbi v vsakdanjih padcih in neuspehih, v preizkušnjah, vojnah, epidemijah, trpljenju. Bog vedno poskrbi!
- Učenci so še vedno tekmovali, kdo med njimi je največji. Hoja za Jezusom pomeni, zamenjati logiko tekmovalnosti z logiko služenja. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik. Drugi ni več tekmec.
- Učenci so bili ljubosumni drug na drugega. Jezni so bili na učenca, ki sta hotela biti prva ali pa na tiste, ki niso hodili z Jezusom, pa so izganjali. Jezus jih uči, da so med seboj bratje in sestre. Ni več tujcev, sužnjev, Grkov ali Judov, vsi smo božji otroci. Drugi ti je brat in sestra, pa naj bo ta levi ali desni, prijatelj ali sovražnik. Vedno je brat in sestra! In ti si poklican, da zanj poskrbiš.
- Učenci so prepričani, da njihov Gospod ne sme trpeti. Jezus pa jih počasi, počasi pripelje do spoznanja, da mora »pšenično zrno umreti, če hoče roditi sad«. Trpljenje je del hoje za Jezusom.
Na koncu pa pomeni hoditi za Jezusom tudi oznanjati. A to je šele nadaljevanje, najprej je potrebno besedo živeti. Božja beseda v nas, če se ji odpremo, želi prinašati spreobrnjenje. Želi, da bi zaživeli svatbo že sedaj: Božje kraljestvo se je približalo. Tu je, ko med nami izginejo tekmovalnost, ljubosumje, ogroženost in nezaupanje. Ko napor in trpljenje nista več krivica. Ko zaživimo v veri, da nas Bog resnično ljubi. Ko to resnično doumemo in to tudi zaživimo, se potem naravno odzovemo in sicer tako: »da ljubimo Boga iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Luka 10:27)
Z.M.