Hits: 92
»Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit. Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.« Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, ko se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« (Matej 2:1-11)
Pripoved o modrih, ki so z Vzhoda prišli v Betlehem počastit Mesijo. Vsa ljudstva zemlje so povabljena k temu, da bi srečala Jezusa, doživela njegovo usmiljeno ljubezen. To je povabilo Očeta, najti Jezusovo usmiljenje, njegovo ljubezen.
Jezus je pravkar rojen, niti še ne zna govoriti, in vsi narodi, ki jih predstavljajo modri, ga že lahko srečajo, ga prepoznajo, ga počastijo. ‘Videli smo, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit’, so modri rekli Herodu takoj, ko so prispeli v Jeruzalem. Bili so ugledni možje, z oddaljenih dežel in iz drugačnih kultur. Podali so se na pot proti Izraelovi deželi, da bi počastili komaj rojenega otroka. V njih lahko vidimo podobo celotnega človeštva. Vsak moški in ženska na svetu je spoštljivo povabljen videti in prepoznati Otroka, ki se je rodil za rešitev vseh.
V božični noči se je Jezus razodel pastirjem, ponižnim in prezrtim ljudem. Bili so prvi, ki so v tisto hladno betlehemsko votlino prinesli nekoliko topline. Sedaj iz daljnih dežel pridejo modri – tudi njih je skrivnostno pritegnil tisti otrok. Pastirjem in modrim je skupna ena stvar: nebo. Pastirji niso prihiteli pogledat Jezusa zato, ker bi bili posebej dobri, ampak ker so ponoči bedeli. Uprli so oči v nebo in videli znamenje, prisluhnili so njegovemu sporočilu in mu sledili. In tako tudi modri. Preiskovali so nebo, videli novo zvezdo, si razložili znamenje in se podali na pot. Pastirji in modri nas učijo, da je za srečanje z Jezusom pomembno znati dvigniti pogled proti nebu, ne biti upognjeni nad sabo, nad svoj egoizem, ampak imeti srce in misli odprte za obzorje Boga, ki nas vedno preseneča, da bi tako znali sprejeti njegova sporočila ter odgovoriti s pripravljenostjo in velikodušnostjo.
Ko so modri ‘zagledali zvezdo, so se silno razveselili’ (Matej 2:10). Tudi za nas je videti zvezdo velika tolažba, čutimo se vodeni, ne prepuščeni klicu svoje življenjske poti. Zvezda je evangelij, dobra novica, Gospodova beseda. Psalmist pravi: ‘Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč na moji stezi’ (Psalm 119:105). Ta luč nas vodi h Kristusu. Modri so šli za zvezdo in prispeli do kraja, kjer se je nahajal Jezus. Tu so ‘zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili’ (Matej 2:11). Izkušnja modrih nas spodbuja, naj se ne zadovoljimo s povprečnostjo, naj ne životarimo, ampak iščemo smisel stvari, strastno preiskujemo veliko skrivnost življenja. Uči nas, naj se ne pohujšujemo nad majhnostjo in revščino, ampak prepoznamo veličastvo v ponižnosti ter pred njo pokleknemo.
Naj nam Gospod pomaga odpreti srce, da bomo dvignili pogled stran od sebe, se pustili voditi zvezdi evangelija in srečali Jezusa ter se znali ponižati in ga počastiti. Tako bomo lahko drugim prinesli žarek njegove luči ter z njimi delili veselje na poti. Božja nežnost je sposobna odstraniti kamnito srce in na njegovo mesto postaviti meseno srce.
V Psalmu 95 Gospod svoje ljudstvo opominja, naj ne zakrknejo njihova srca. V knjigi preroka Ezekiela pa beremo čudovito obljubo: da bo kamnito srce zamenjano z mesenim srcem, kar pomeni s srcem, ki zna poslušati ter sprejeti pričevanje pokorščine.
Zaradi zaprtih src, kamnitih src, src, ki se nočejo odpreti, ki nočejo slišati, Cerkev danes zelo trpi: Srca, ki poznajo le jezik obsodbe: znajo obsoditi, ne znajo pa reči: ‘Razloži mi, zakaj ti praviš tako? Zakaj to? Razloži mi …’ Ne, so zaprta. Vse vedo. Ne potrebujejo razlag.
Zaprto srce namreč ne dopusti, da bi vstopil Sveti Duh. Zaprto srce, trmasto srce je pogansko srce, ki Duhu ne pusti vstopiti, ker se počuti samozadostnega.
Razumemo, da Bog prihaja, da bi nas rešil bolezni in predvsem naših grehov. Da bi nas rešil in pripeljal k Očetu. Poslan je bil zaradi tega, da bi dal življenje za naše odrešenje. Težko pa je razumeti, da se v majhnem detecu, skriva nekdo, ki je Kralj in ima oblast, ki je večja od človeške: da bi podaril odpuščanje, da bi dal življenje, da bi na novo ustvaril človeštvo.
Sprašujem se kakšna je moja vera v Jezusa Kristusa? Verjamem, da je Jezus Kristus Bog, Božji Sin? Mi ta vera spreminja življenje? Prosimo, da bi se v naših srcih zares začelo obdobje milosti, obdobje odpuščanja, obdobje približevanja Gospodu. Vera je dar. Nihče si ne ‘zasluži’ vere. Nihče je ne more kupiti. Je dar. Me moja vera v Jezusa Kristusa vodi k ponižanju? Ne pravim k ponižnosti, ampak k ponižanju, h kesanju, k molitvi, ki prosi: ‘Odpusti mi, Gospod. Ti si Bog. Ti lahko odpustiš moje grehe.’
Gre skratka za to, da se poglobimo v globine božje ljubezni, da bi jo tako mogli z besedo in deli pokazati ljudem. Ta pot navznoter ima neko posebnost. Ne poteka od nekega znanega kraja do drugega, ki bi bil tuj, temveč pomeni predvsem poglabljanje v nekaj že znanega, v nekaj, kar se zdi samoumevno, ker je bilo že tolikokrat slišano. Takrat odkrijemo nekaj, kar smo v resnici že poznali, vendar to nenadoma dojamemo z novo močjo in globino.
Naše dojemanje Boga kot ljubečega Očeta gre z roko v roki s tem, da mu dopustimo, da nas On pogleda kot svoje ljubljene otroke. Na ta način razumemo, da naša vrednost ni odvisna od tega, kar imamo (od naših talentov), ali kar storimo (od naših uspehov), temveč od Ljubezni, ki nas je ustvarila, ki sanja o nas in ki nas je potrdila »pred stvarjenjem sveta« (Efežanom 1:4)
Dokaz, da verjamem, da je Jezus Kristus Bog v mojem življenju, da je bil poslan k meni, da mi odpusti, je hvaljenje, če sem sposoben globoko v svojem srcu hvaliti Boga. Hvaljenje Gospoda je zastonjsko. Je zavest, ki jo daje Sveti Duh in ki te vodi, da rečeš: ‘Ti si edini Bog.’ Naj nam Gospod pomaga rasti v tej veri v Jezusa Kristusa Boga, ki nam odpušča in nam nudi milost, ter naj nas ta vera pripelje do hvaljenja.
Naj nas Njegova blaga roka vodi k odkritju Njega v nas in pristno odpre pot do samega sebe. Naj Njegovo rojstvo ponovno odpre naša srca za Njegovo milost in vodstvo. Predajmo se mu z veselim srcem. Želim nam Veselo odkrivanje Njegovega rojstva v svojih srcih, ki z radostjo utripajo in se veselijo prebivanja slehernega dne v Njem. Ja, On se je rodil, da bi se kot Njegovi otroci lahko ponovno rodili tudi mi. Vesel Božič vam želim. <3
Abba Oče, Izročam se Ti v veselju Duha, tu pred Teboj. Naj Te zrem, naj Te slišim, bom s Teboj, kot Ti želiš biti in si sedaj tu z menoj. V meni zelo odmeva Tvoja beseda »Pripravite Gospodovo pot.« Gospod, Ti želiš, da pripravim Tvojo pot v mojem življenju. Sprašujem Te kje? In kako? Prosim za Tvoj odgovor, zato bom sedaj nekaj časa v tišini s Teboj. Ostaja pa mi ena skrivnost, eno vprašanje, ko o tem molim, premišljujem. Kdo naj dela v življenju? Jaz ali Ti? Kdo pripravlja Tvojo pot? Jaz zate ali Ti zame? Čeprav včasih okušam obilo idej in moči, ostaja vendar vprašanje, kako naj živim iz svojih moči, če pa vem, da mi večkrat pojenjajo? Živim iz svojih misli, ko vem, da niso vedno dovolj čiste, jasne, Tvoje?
Ko sem v dolini, kdo me naj dvigne? In vendar praviš »Pripravite Gospodovo pot.« Kaj to pomeni? Jasno mi je, da v življenju ni vse odvisno od mene, a tudi, da ni vse odvisno od Tebe, v smislu, da me v življenju ne bi potreboval. Prav nasprotno – brez mene in moje odprtosti, brez odprtosti mojega srca, brez mojega svobodnega Da ne moreš skoraj nič storiti. Potrebuješ mene za to in jaz potrebujem Tebe. Ti želiš, da sodelujem s Teboj v vsem, kar Ti delaš. Ti v resnici napolnjuješ moje doline in praznine življenja, znižuješ napuh in greh. Želiš naravnati moja kriva pota na ravno ter kar je v meni razkopano ter ranjeno ozdraviti, olepšati. Želiš, da jaz v tem Tvojem obiskanju doživim Božje odrešenje in tako ga bodo lahko tudi drugi – v meni in po meni. Tvoj prihod in Tvoja daritev na križu, Tvoja smrt in vstajenje, sta odprla pot v življenje, v veselje, v vstajenje. Tisto v večnosti, kot to, ki mi ga daješ živeti že danes in tukaj – če sem s Teboj. Ti mi vse to podarjaš, podarjaš samega sebe, in jaz Te lahko svobodno sprejmem, a žal tudi zavržem. A danes sem tukaj pred Tabo in s Teboj razmišljam, kako pripravljati pot s Teboj, kako doseči, da puščava ozeleni in zacveti v vsej polnosti in krasoti, kako se naj pripravim na Tvoj prihod in kako želiš, da se v meni zgodi Božje odrešenje. Hvala, ker me zbiraš ob sebi. Hvala za Tvojo navzočnost, za Tvojo besedo, Tvojo ljubezen. Po Kristusu Jezusu, amen.
Z.M.