Views: 69
»Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.« (Evangelij po Janezu 12,24–25)
Se spomnimo Jezusovega prihoda v Jeruzalem sredi radostnega vzklikanja učencev in velike množice? Ljudje so v Jezusa polagali veliko upanja: mnogi so od njega pričakovali čudeže in velika znamenja, izkazovanje moči in celo osvoboditev izpod sovražnih osvajalcev. Kdo med njimi bi si mislil, da bo čez nekaj časa Jezus ponižan, obsojen in ubit na križu? Zemeljska upanja tistih ljudi so se pred križem zrušila. Mi pa verujemo, da se ravno v Križanem naše upanje ponovno rodi. Zemeljska upanja se pred križem zrušijo, a rodijo se nova upanja, upanja, ki trajajo za vedno. Upanje, ki se rodi iz križa, je drugačno. Drugačno je od tistih, ki se zrušijo, drugačno od upanja sveta. In za kakšno upanje pravzaprav gre?
Pomagajo nam lahko besede, ki jih je Jezus izrekel ravno ob vhodu v Jeruzalem: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Poskusimo pomisliti na majhno zrno, ki pade v zemljo. Če ostane zaprto vase, se ne bo nič zgodilo. Če pa se prelomi in se odpre, bo dalo življenje klici, poganjku in zatem rastlini, ki bo obrodila sad.
Jezus je prinesel na svet novo upanje in prinesel ga je v obliki semena. Postal je majhen kakor pšenično seme. Zapustil je svojo nebeško slavo, da bi prišel med nas – »padel je v zemljo«. A to še ni bilo dovolj. Da bi obrodil sad, je Jezus živel ljubezen do konca, ko se je pustil razlomiti smrti kakor seme, ki se pusti razlomiti v zemlji. Ravno tam, na skrajni točki ponižanja, ki je tudi najvišja točka ljubezni, je vzklilo upanje. In to upanje je vzklilo ravno zaradi sile ljubezni, kajti ljubezen vse upa in vse prenaša. Ljubezen, ki je življenje Boga, je prenovila vse, kar je dosegla. Jezus je z vstajenjem naš greh – s tem, da ga je vzel nase – spremenil v odpuščanje, našo smrt v vstajenje, naš strah v zaupanje. To je tudi razlog, zakaj je na križu rojeno naše upanje in zakaj se vedno na novo rojeva; zakaj se z Jezusom vsaka tema lahko spremeni v luč, vsak poraz v zmago, vsako razočaranje v upanje – in to prav vsako; upanje vse premaga, ker se rodi iz ljubezni Jezusa, ki je postal seme v zemlji in je umrl, da bi dal življenje, polno ljubezni in upanja.
Ko se odločimo za Jezusovo upanje, počasi odkrijemo, da je zmagovalni način življenja način semena, način ponižne ljubezni. Ni druge poti za zmago nad zlom in za upanje na svetu. Morda bi kdo rekel, da je to logika poraza, kajti kdor ljubi, izgubi moč, kdor daje, se nečesa razlasti. V resnici pa je logika semena, ki umre, logika ponižne ljubezni, je pot Boga in samo ta da sad. To vidimo tudi v nas samih: imeti nekaj nas vedno žene, da hočemo nekaj drugega; pridobil sem si eno stvar in takoj želim imeti še drugo, večjo, in tako naprej – nikoli nisem zadovoljen. To je zelo slaba žeja: več ko imaš, več bi rad imel. Kakor bi pil morsko vodo, da bi se odžejal. Kdor je požrešen, ni nikoli sit. Jezus o tem govori na zelo jasen način: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil.« Kar pomeni, kdor ima rad svoje in živi za svoje interese, se sam napihuje, izgubi. Kdor pa, nasprotno, sprejema, je na voljo in služi, živi po Božje, ta je zmagovalec, reši sebe in druge, postane seme upanja za svet. Lepo je pomagati drugim in jim služiti. Morda se včasih utrudimo, a srce se nam napolni z veseljem in upanjem. To pomenita ljubezen in upanje skupaj: služiti in dajati.
Ta resnična ljubezen gre preko križa, žrtvovanja – kakor pri Jezusu: križ je obvezna pot, vendar pa ni cilj. Cilj je slava, kakor nam to kaže Jezusovo vstajenje. Pri tem nam lahko pomaga še ena podoba, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem med zadnjo večerjo: »Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet.« (Evangelij po Janezu 16,21) To je tisto, kar počnejo mame: dajo novo življenje, trpijo, a zatem so vesele, srečne, kajti dale so novo življenje. Torej: podarjanje življenja, ne pa posedovanje, daje veselje. Ljubezen daje življenje in celo dá smisel bolečini. Ljubezen je motor, ki poganja naše upanje. Ljubim? Sem se naučil ljubiti? Se vsak dan učim še bolj ljubiti? Kajti ljubezen je motor, ki poganja naše upanje!
V teh dneh, ki so še vedno dnevi izolacije, različnih omejitev in »socialnega distanciranja«, ko prevladujeta negotovost in strah pred prihodnostjo in se zdi, da je klic k ljubezni utopija, se pustimo oviti skrivnosti Jezusa, ki je kakor pšenično seme umrl, da bi nam dal življenje. On je seme našega upanja. Motrimo križanega, saj je vstal in postal vrelec upanja. In počasi bomo razumeli, da upati z Jezusom pomeni učiti se že sedaj videti rastlino v semenu, življenje v smrti.
Molitev:
Gospod, moj Bog, Aba, Oče, s tabo ni nič izgubljenega. S tabo lahko vedno upam. Ti si moje upanje. Pomagaj mi ohranjati upanje iz dneva v dan. Gospod, pogosto nam kdo hoče ukrasti upanje, ko pravi, naj ne gledamo naprej, naj zdaj vzamemo, kar hočemo, ali pa, naj ne hodimo več naprej, ker smo utrujeni. Gospod, pomagaj mi, da si ne pustim ukrasti upanja, da ne bom ostal na pol poti. Prosim te, okrepi željo v meni, da bom hotel vedno iti naprej. Ustvari mi takšno željo, ki razširja srce; željo, ki me poganja naprej. Oče, daj mi pozornost, da prepoznam, ko začutim nekaj novega, česar prej še ni bilo, ko se me ti dotakneš, Gospod, daj, da ti prisluhnem! Daj mi, da prisluhnem, ko me kličeš ti, ko me kličeš preko okoliščin, z dogodki, zgodbami in trkaš na vrata mojega srca. Daj, da ne preslišim tvojega milostnega in nežnega glasu, ki šepeta mojemu srcu. Prosim te, Očka, si skala mojega upanja. Utrdi moje upanje, da bom v vseh preizkušnjah pomoč iskal pri tebi. Ti si moje živo upanje. Prosim te, daj mi pogum, da vztrajno hodim po tvoji poti in ohranim hrepenenje, da bi dočakal to, kar si pripravil tistim, ki te ljubijo. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.