Views: 124
Blagoslov
»Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« (Pismo Efežanom 1,3–6)
Skozi današnji odstavek se ustavimo pri bistveni razsežnosti molitve: blagoslovu. V pripovedih o stvarjenju (Prva Mojzesova knjiga 1–2) Bog kar naprej blagoslavlja življenje. Blagoslavlja živali (Prva Mojzesova knjiga 1,22), blagoslavlja moškega in žensko (Prva Mojzesova knjiga 1,28), ob koncu blagoslovi soboto, dan počitka in uživanja vsega stvarjenja (Prva Mojzesova knjiga 2,3). Bog blagoslavlja. Prve strani Svetega pisma so stalno ponavljanje blagoslovov. Bog blagoslavlja, a tudi ljudje blagoslavljajo. In kmalu odkrijemo, da blagoslov vsebuje posebno moč, ki spremlja vse življenje tistega, ki ga prejme, ter pripravi človekovo srce, da se Bogu pusti spremeniti.
Na začetku sveta je torej Bog, ki »blago-slovi«; slovenska beseda »blagoslov« je sestavljena iz »blago« in »slovo« ter pomeni ›povedati blago ali dobro besedo nad nekom‹. Vidi, da je vsako delo njegovih rok dobro in lepo. In ko pride do človeka in je stvarjenje sklenjeno, prizna, da je »zelo dobro« (Prva Mojzesova knjiga 1,31). Še več, če malo pomislimo, so bile prve besede, ki so jih naši prastarši, Adam in Eva, slišali, prav besede blagoslova. »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ›Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!‹« (Prva Mojzesova knjiga 1,28) Ker so bile to prve besede, ki sta jih Adam in Eva slišala, to pomeni, da so bile ključnega pomena za njuno življenje in za uspešnost pri udejanjanju Božjega načrta. Ali povedano drugače, brez Božjega blagoslova jima nikoli ne bi uspelo izvršiti Božjega namena – »napolniti zemljo s človeškim rodom in razširiti meje raja na celotno zemljo.«
Kmalu zatem se bo ta lepota, ki jo je Bog odtisnil v svoje delo, spremenila in človek bo postal izprijena stvaritev, zmožen širiti po svetu zlo in smrt. Blagoslov, ki jima je bil podeljen, jima je bil odvzet in prejela sta prekletstvo greha: »Ženi pa je rekel: ›Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.‹ In človeku je rekel: ›Ker si poslušal glas svoje žene in jedel z drevesa, o katerem sem ti zapovedal in rekel: »Nikar ne jej z njega!« naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.‹« (Prva Mojzesova knjiga 3,16–19) Zares strašne posledice greha, bolečine življenja, mukotrpno delo za golo preživetje, nerodovitna zemlja. A na srečo se tu zgodba ne konča. Bog, ki je dober, ima vedno načrt: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« (Prva Mojzesova knjiga 3,15) Tej vrstici pravimo tudi »protoevangelij« ali prvi evangelij, blagovest ali dobra novica, ki kot seme žene napove prihod Mesija, ki bo uničil hudiča in njegova dela na zemlji in odrešil človeka. Ja, pomembno je vedeti, da naš Bog nikoli ne odstopi od svojega načrta.
Nič ni in ne bo moglo nikoli odstraniti prvega odtisa Boga, odtisa dobrote, ki ga je Bog naredil v svetu, človeški naravi, vseh nas: sposobnost blagoslavljati in dejstvo, da smo blagoslovljeni. Bog se s stvarstvom ni zmotil niti s stvaritvijo človeka. Upanje sveta se popolnoma nahaja v blagoslovu Boga: on nam še naprej hoče dobro. On je prvi, ki stalno upa na naše dobro.
Velik Božji blagoslov je Jezus Kristus. Velik dar Boga je njegov Sin. Je blagoslov za vse človeštvo; blagoslov je, da nas je rešil. On je večna beseda, s katero nas je Oče blagoslovil, »ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5,8), kot pravi Pavel. Ali povedano drugače: Beseda, ki je postala meso, je bila darovana za nas na križu.
Pavel z ganjenostjo razglasi načrt Božje ljubezni in pravi takole: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« (Pismo Efežanom 1,3–6) Ne obstaja greh, ki bi lahko popolnoma odstranil Kristusovo podobo, ki je navzoča v vsakem od nas. Noben greh ne more odstraniti podobe, ki jo je Bog položil v nas, Kristusove podobe. Lahko jo iznakazi, a ne more je izmakniti Božjemu usmiljenju. Grešnik lahko ostane sredi svojih napak dolgo časa, a Bog je potrpežljiv do zadnjega ter upa, da se bo na koncu njegovo srce odprlo in se spremenilo. Bog je kakor dober oče in kakor dobra mati – on je tudi dobra mati: nikoli ne nehata ljubiti svojega otroka, če ta še tako zgreši, nikoli.
Velikokrat so denimo mnoge mame čakale v vrsti, da bi videle svojega zaprtega sina, obsojenega na zapor. Niso ga nehale ljubiti. Vedele so, da so verjetno ljudje, ki so se peljali mimo v avtobusu, pomislili: »Aha, to je mama zapornika.« Toda tega se niso sramovale. No ja, sramujejo se, vendar gredo dalje. Sin je pomembnejši od sramu. Tudi mi smo za Boga pomembnejši od vseh naših grehov, ki jih lahko storimo. Kajti on je oče, je mati, je čista ljubezen. On nas je blagoslovil za vedno. In nikoli nas ne bo nehal blagoslavljati.
Danes je veliko ljudi odrinjenih, ker so s svojimi dejanji stopili na pota prestopkov ali odvisnosti. Pomagajmo tem osebam začutiti, da so še vedno blagoslovljene, kljub svojim velikim zmotam, da jim nebeški Oče še naprej hoče dobro in upa, da se navsezadnje odprejo za dobro. Če so jih zapustili celo njihovi najbližji – mnogi jih zapustijo, niso kakor tiste mame v vrsti, ki čakajo, da bi jih videle, ne menijo se, zapustijo jih –, saj jih imajo za nepopravljive, a za Boga so vedno otroci. Bog ne more v nas odstraniti podobe otrok, vsak med nami je sin, je hči. A tudi danes se dogajajo čudeži: moški in ženske, ki se ponovno rodijo, ker najdejo ta blagoslov, ki jih je mazilil kot otroke. Kajti Božja milost spremeni življenje: sprejme nas takšne, kakršni smo, a nikoli nas ne pusti takšnih, kakršni smo.
Pomislimo, kaj je Jezus naredil z Zahejem (Evangelij po Luku 19,1–10). Vsi so v njem videli samo slabo. Jezus pa opazi žarek dobrega in po njem, po njegovi radovednosti, da bi videl Jezusa, pusti priti usmiljenje, ki rešuje. Tako je najprej spremenil Zahejevo srce in zatem še njegovo življenje. V zavrženih in odstranjenih osebah je Jezus videl neizbrisen blagoslov Očeta. Bil je vsem dobro poznan grešnik, storil je mnogo slabega, a Jezus je videl tisto neizbrisno znamenje Očetovega blagoslova in od tod prihaja njegovo sočutje. Tisti izraz, ki se pogosto ponovi v evangeliju: »zajelo ga je sočutje« in zaradi tega sočutja mu pomaga in mu spremeni srce. Še več, sam sebe je poistovetil z vsako osebo v stiski (Evangelij po Mateju 25,31–46). V odlomku o koncu časov, ko bomo vsi sojeni, Jezus namreč pravi: »Jaz sem bil tam, bil sem lačen, bil sem nag, bil sem v ječi, bil sem v bolnišnici, bil sem tam.«
Bogu, ki blagoslavlja, tudi mi odgovarjamo z blagoslavljanjem. Bog nas je naučil blagoslavljati, zato moramo tudi mi blagoslavljati. To je molitev slavljenja, čaščenja, zahvaljevanja. Molitev slavljenja je človekov odgovor na Božje darove, ker Bog blagoslavlja, more človekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir slehernega blagoslova. Molitev je veselje in priznanje. Bog ni čakal, da se spreobrnemo, da bi nas šele zatem začel ljubiti, temveč nas je ljubil mnogo prej, ko smo bili še v grehu.
Ne moremo pa blagoslavljati zgolj Boga, ki nas blagoslavlja. Blagoslavljati moramo vse v njem, vse ljudi. Blagoslavljati Boga je blagoslavljati brate, blagoslavljati svet. To je izvor krščanske krotkosti, sposobnost, da se čutimo blagoslovljeni, in sposobnost, da blagoslavljamo. Če bi vsi tako počeli, vojn zagotovo ne bi bilo. Ta svet potrebuje blagoslov. In mi lahko damo blagoslov in prejmemo blagoslov. Oče nas ljubi. Nam pa ostaja samo veselje, da ga blagoslavljamo, in veselje, da se mu zahvaljujemo; pri njem se učimo blagoslavljati in ne preklinjati.
Vsak med nami lahko razmisli: Imam navado preklinjati? Prosimo Gospoda za milost, da bi spremenili to navado, kajti imamo srce, ki je blagoslovljeno in iz blagoslovljenega srca ne more priti preklinjanje. Razmislimo: »Kajti sleherno pleme zveri in ptičev, golazni in morskih živali kroti in je ukrotil rod človeški, jezika pa ne more ukrotiti noben človek; zlo neukrotno je, poln smrtnega strupa! Z njim blagoslavljamo Gospoda in Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ustvarjene po podobi Božji; iz istih ust prihaja blagoslov in kletev. To, bratje moji, se ne sme tako goditi! Saj pač studenec iz iste votline ne bruha sladke in grenke vode? More li, bratje moji, smokva roditi olive ali trta smokve? Tudi slana voda ne more delati sladke.« (Jakobovo pismo 3,7–12)
»Pazite, da nihče ne ostane brez Božje milosti, da ne bo pognala nobena grenka korenina, ki bi povzročila zmedo in bi se z njo mnogi omadeževali.« (Pismo Hebrejcem 12,15)
Blagoslov in preklinjanje preprosto nista združljiva. Eno uničuje drugo. Kdor razvije zagrenjenost, je v nevarnosti, da bo preklinjal namesto blagoslavljal. Naj nas Gospod uči, da ne bomo nikoli preklinjali, ampak samo blagoslavljali.
Molitev:
Očka, Aba, moj Bog, velikokrat se ne zavedamo, kakšna milost je, da imamo drug drugega. Gospod, prosimo te, ohranjaj v nas hrepenenje po odnosih in jih blagoslavljaj. Gospod, blagoslovi naše delo, pomagaj nam ga osmišljati in zdržati tudi v tem, da na koncu mogoče ne bo sadov. Gospod, tudi po bližnjih nam razodevaš svojo voljo, nas usmerjaš prek njihovih opominov in učiš ponižnosti. Pomagaj nam premagovati skušnjavo samozadostnosti in napuha, da bi lahko rastli drug ob drugem. Tolikokrat nočemo spustiti življenja iz rok in se oklepamo lastnih predstav, ker ne verjamemo, da nas imaš rad. Gospod, utrjuj naše zaupanje vate, naj nas ne bo strah se ti prepustiti. Gospod, hvala ti za vse ljudi, ki nam jih pošiljaš na pot. Hvala ti, Očka, ker nas zbiraš, da se lahko tvoja ljubezen uresničuje in razširja v naporu in veselju naših odnosov. Prosimo te, da nam v času, ki ga tako boleče zaznamuje razpad družine, skupnosti in odnosov, pomagaš prebujati hrepenenja po medsebojni povezanosti in sprejetosti, da bo v naših odnosih namesto ljubosumja prevladovala ljubeča ranljivost in odprtost za sprejemanje, namesto tekmovalnosti sodelovanje, namesto laži resnica, namesto mlačnosti veselo pričevanje, namesto strahov odpiranje tebi in bližnjemu, namesto samovolje tvoja volja. Naj se v nas razplamti ogenj tvoje ljubezni, da bomo prinašali luč najbolj ubogim in pozabljenim. Naj bomo zares njihovi bratje in sestre. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.