Views: 63
»Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! GOSPOD te je rešil obsodbe, odstranil je tvoje sovražnike. Izraelov kralj, GOSPOD, je v tvoji sredi, ne boš se več bala hudega. Tisti dan bodo rekli prestolnici Jeruzalem: ›Ne boj se, Sion, naj ti roke ne omahujejo! GOSPOD, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veselí se nad teboj v radosti, nemi v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju.‹ Odpravil bom od tebe te, ki žalujejo zaradi praznovanj –nakopavali bi ji sramoto. Glej, opravil bom z vsemi, ki so te stiskali: tisti čas bom rešil, kar je ohromelo, in zbral, kar je razkropljeno, naredil jih bom za hvalo in za ime v vsaki deželi njihove sramote. Tisti čas vas pripeljem, tisti čas vas zberem, da, dam vas za ime in za hvalo med vsemi ljudstvi na zemlji, ko obrnem vašo usodo pred vašimi očmi, govori GOSPOD.« (Sofonija 3,14–20)
Današnja Božja beseda je eno samo povabilo k veselju. Besedilo kar prekipeva od veselja. Prisluhnimo: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska.« (Sofonija 3,14) Oznanilo Gospodove bližine je v resnici vesela novica, je evangelij v najlepšem pomenu besede, saj bo Gospod rešil Izraela obsodbe, odstranil njegove sovražnike. Blizu je torej Gospod, ki osvobaja svoje ljudstvo.
Imamo torej zelo tehten razlog za veselje, kot to potrdi tudi apostol Pavel. »Veselite se v Gospodu zmeraj, ponavljam vam, veselite se.« (Pismo Filipljanom 4,4) Božja beseda tudi utemelji to veselje, h kateremu vabi. Ne vabi k veseljačenju, katerega namen je, da človeku krajša čas, da ga raztrese, da mu prekrije skrbi in pomanjkanje smisla v vsakdanjem življenju. Takšno je veselje polnih polic, nedeljskih nakupov, hrupne glasbe in vsakovrstnega pretiravanja. Veselje pa, h kateremu vabi Božja beseda, sloni na Gospodu. »Gospod je blizu,« pravi apostol Pavel kristjanom v Filipih. (Pismo Filipljanom 4,5)
Vesel pa ni samo človek, veselje ne preveva samo človeka. Ne. Veseli se tudi Bog sam, naš Oče se veseli. On, ki je v naši sredi kot mogočni rešitelj, se veseli nad nami v radosti, nemi v svoji ljubezni, vriska nad nami v prepevanju (prim. Sofonija 3,17–18). Najlepše pa je, da smo razlog Božjega veselja mi, ljudje. Bog se veseli nad nami, vriska nad nami. Prepeva zaradi nas. Božje veselje nad nami mora podvojiti naše veselje v njem, v Gospodu.
Morda smo presenečeni nad tem, da Sveto pismo opisuje, da naš nebeški Oče poje nad svojimi otroki? Toda pozor, ta pesem ni zgolj pesem, s katero skuša oče zgolj potolažiti svoje otroke. Sofonija opisuje, kako nebeški Oče prepeva nad svojim ljudstvom: »Veselí se nad teboj v radosti, nemi v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju.« (3,17) Kaj nam sporoča s svojo pesmijo?
Ob prebiranju te vrstice namreč veliko lažje dojamemo sporočilo iz Evangelija po Janezu 3,16: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« Njegovo prekipevajoče prepevanje je izraz goreče ljubezni do nas, njegovih otrok. Naš Oče torej ni nek odmaknjen, akademski teolog, ki se ne želi vpletati v naša življenja. Ne, vse, kar ima, vse, kar mu največ pomeni, svojega Sina je pripravljen žrtvovati, da nas reši našega praznega življenja in večne pogube.
Velik del Sofonijeve preroške knjige svari pred prihajajočim časom sodbe za tiste, ki so zavrnili Boga. Vendar se tam ne konča. Sofonija ne zaključi s sodbo, ampak z opisom Boga, ki ne le rešuje svoje ljudstvo vsega trpljenja (v. 19–20), ampak jih tudi nežno ljubi in se veseli nad njimi s pesmijo (v. 17).
A naš Bog ni le »močni rešitelj« (v. 17), ampak tudi ljubeč Oče, ki nad nami nežno prepeva pesmi ljubezni. Naš nebeški Oče uživa v svojih otrocih, tako kot starši, ki pojejo novorojenčku.
Sprašujem se, ali podobno kot Očetovo tudi naša srca prekipevajo od veselja nad milostjo, ki nam jo je izkazal, ko nas je povabil, da smo lahko eno z njim. »Jaz sem vrata: skozi mene če kdo gre noter, bo zveličan, in bo hodil noter in ven in najde pašo.« (Evangelij po Janezu 10,9) Ja, lahko smo vstopili, skozi vrata smo vstopili, da bi lahko občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje.
Če namreč osebno ne doživimo globokega, pristnega veselja zaradi njegovega izkazanega usmiljenja, pomeni, da imamo lahko težavo v razumevanju usmiljenja. V sebi, po svojem osebnem izkustvu, namreč lahko usmiljenje povezujemo z grehom. Greh pa zahteva pravičnost, zadoščenje in pokoro. Pri tem pa pozabljamo, da gre pri tem za našo človeško pravičnost.
Ko razmišljam o izredno velikem Božjem usmiljenju, vedno bolj spoznavam, da je tako zelo potrebno za Cerkev in neizmerno potrebno za svet. Prepričan pa sem, da vsi zaznavamo, da svet ob vsem govorjenju o spoštovanju človeka navkljub postaja vedno bolj mrzel, neusmiljen, za človeka neprijazen. Če bi bil svet usmiljen, ne bi ubijal nerojenih. Če bi bil svet usmiljen, ne bi ubijal tistih, ki so preživeli svoj vek in potrebujejo bližino in skrb drugih. Če bi bil svet usmiljen, ne bi bilo toliko lačnih in revnih na našem planetu. Če bi bila naša družba usmiljena, ne bi bilo toliko izkoriščanih med našimi delavci. Če bi bila naša družba usmiljena, se toliki ne bi iz dneva v dan bali za svojo službo. Če bi bila naša družba usmiljena, ne bi na najrazličnejše načine upogibala in lomila hrbtenic uradnikov, uslužbencev in delavcev, ki velikokrat v strahu in nemoči zatajijo sami sebe, ker jih predpostavljeni zlorabljajo za uveljavljanje in doseganje svojih ciljev. Svet kot tak je postal neusmiljen in zato milijoni trpijo revščino in lakoto. Zaradi neusmiljenosti sveta ljudje umirajo. Tudi v naši družbi zaradi neusmiljenosti ljudje zatajijo sami sebe, da bi mogli preživeti svojo družino in sebe. Živimo v svetu, ki je neusmiljen.
Usmiljeni Oče pa nam odpira vrata svoje hiše, svojega doma in nam vrača sinovsko dostojanstvo. Vstopimo skozi na široko odprta vrata njegovega usmiljenja. Brez njegovega usmiljenja namreč ne bomo preživeli. »Ko nekoč hišni gospodar vstane in zapre hišna vrata, tedaj začnete zunaj postajati in na vrata trkati, govoreč: Gospod, Gospod, odpri nam! pa vam odgovori in poreče: Ne poznam vas, od kod ste. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« (Evangelij po Luku 13,25.29.30)
Ne odlašajmo! S srcem, polnim veselja, mu padimo v njegov usmiljeni objem.
Z.M.