Hits: 30
Življenje v anonimnosti
»Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili … Dejal jima je: ›Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?‹ Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.« (Evangelij po Luku 2,41–43.49–52)
Na skoraj trideset let Jezusovega življenja, na obdobje, preden je pričel s svojim javnim delovanjem, se pogosto napačno gleda kot na nepomembno obdobje. Neupravičeno se ga obravnava kot obdobje, ki je zgolj odložilo uresničenje njegovega poslanstva na zemlji. V prebranem odlomku ga spoznamo v njegovem dvanajstem letu življenja, potem pa praktično o njem ne slišimo ničesar, dokler ne prične s svojim javnim delovanjem. Izvemo samo to, da »je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in ljudeh« (Lk 2,52). Nedvomno lahko sklenemo, da je v teh »nevidnih letih« vase prejemal skrito in temeljito Božje delovanje, ki je počasi oblikovalo njegovo osebnost.
Samo tri leta, torej manj kot deset odstotkov Jezusovega življenja je znanih in »vidnih« skozi zapise v Svetem pismu. Tako je torej 90 odstotkov njegovega življenja zakopanih v nam nevidno področje. Gledalci lahko vidijo samo vrh ledene gore tega, kar je Jezus res bil, in si ne morejo niti predstavljati, kakšna neuničljiva veličina raste pod površjem Jezusovega slavnega življenja …
»Kaj bi storil Jezus,« se večkrat iskreno vprašamo … No, za začetek lahko ugotovimo, da je sprejel življenje v anonimnosti … Zelo pomembno je, da na njegovo, pa tudi naše obdobje »nevidnega« življenja nikoli zmotno ne gledamo kot na nepomembno življenjsko obdobje. V Božjih očeh so naša obdobja življenja v anonimnosti obdobja svetosti. Ta obdobja so dobesedno oblikovalna obdobja našega življenja. To so obdobja, ki jih je treba jemati zelo resno, ne pa jih v mislih zgolj preleteti v površnosti in naglici – predvsem pa tega časa nikoli ne šteti za zapravljen čas, ki bi ga bilo treba obžalovati. Obdobja, ki jih preživimo stran od oči javnosti, so vedno znova na presenetljiv način tisti kraj, kjer se rojeva pristna duhovna veličina naše osebnosti.
Način Jezusovega življenja naj bi predstavljal vzorec, ki naj bi ga posnemali v naših življenjih. Tudi mi naj bi pridobivali učence, nosili svoj križ in pridobili moč vstalega življenja. Naše življenje v anonimnosti, stran od oči javnosti, je sveto in naj ga ne bi jemali zlahka. Prav tako, kot je to Oče naredil v Jezusu, tudi v nas prav v teh obdobjih rojeva duhovno veličino naše osebnosti.
Kako Bog trenutno v nas dela pomembno, a očem javnosti skrito delo, ki se dogaja prav skozi našo anonimnost in v njej?
MOLITEV:
Oče, prosim te, odpusti mi, ker se včasih obnašam tako, kot da sem jaz zadolžen za to, da svet nemoteno deluje. Prosim te, uči me potrpežljivosti in me ohrani v anonimnosti, kadar je to potrebno. Oče, prosim te, daj mi moč in modrost, da nisem neučakan in ne prehitevam tvojega počasnega, a temeljitega procesa oblikovanja Kristusa v meni, tudi kadar ne razumem, kaj delaš v mojem življenju. Oče, prosim te, pomagaj mi obnoviti vero, da boš dobro delo, ki si ga začel v meni, tudi dokončal do dneva Jezusa Kristusa. V Jezusovem imenu. Amen.
Z.M.