Hits: 76
Sodobna znanost, medicina, politična svoboda, tržno gospodarstvo – vse to naj bi, tako nam vsaj pravijo, izviralo iz neke vrste čudeža, ki se je zgodil pred 250 leti. Ta čudež se imenuje razsvetljenstvo – trenutek v zgodovini, ko so filozofi nenadoma zavrgli verske dogme in tradicijo ter jih zamenjali s človeškim razumom. Harvardski profesor Steven Pinker je to izrazil z besedami: »Napredek je darilo idealov razsvetljenstva.«
Ta trditev ima le eno težavo. Da to v resnici preprosto ne drži.
Pomislite na primer na ameriško ustavo, za katero pogosto trdijo, da je rezultat razsvetljenske misli. Vse, kar je potrebno, je, da si malce preberete o angleškem pravu (znanem kot common law), kar sta Alexander Hamilton in James Madison zagotovo storila, pa boste spoznali, da to ne drži. Že v 15. stoletju je angleški pravnik John Fortescue razdelal teorijo o zavorah in ravnovesjih, zakonitem postopku in vlogi zasebne lastnine pri zagotavljanju osebne svobode in gospodarske uspešnosti. Na podoben način ima tudi ameriška listina pravic in svoboščin svoj vir v angleškem pravu 17. stoletja.
Ali pa pomislite na sodobno znanost in medicino. Že mnogo let pred razsvetljenstvom so tradiciji zavezani angleški kralji podpirali prodorne znanstvene institucije, kakršni sta Kraljevo zdravniško združenje, ustanovljeno leta 1518, in londonsko Kraljevo združenje, ustanovljeno leta 1660.
Dejstvo je, da so državniki in filozofi, še zlasti v Angliji in na Nizozemskem, zapisali načela vladavine svobode stoletja pred ustanovitvijo ZDA.
Zakaj naj bi torej vse zasluge pripisali razsvetljenstvu? Očitno zato, ker ni preveč prijetno priznati dejstva, da najpomembnejše dele sodobnega napredka dolgujemo posameznikom, ki so bili skoraj vsi prepričani verski in politični konzervativci.
Trditev, da vse dobro izhaja iz razsvetljenstva, je najtesneje povezana z nemškim filozofom poznega 18. stoletja – Immanuelom Kantom. Za Kanta je bil razum univerzalen, nezmotljiv in neodvisen od izkušnje.
Njegova izjemno dogmatska filozofija je vztrajala pri trditvi, da za vsako vprašanje v znanosti, morali in politiki obstaja le en pravilen odgovor. In da bi človeštvo doseglo ta edini pravilni odgovor, se mora osvoboditi verig preteklosti – to se pravi zgodovine, tradicije in izkušenj.
A ta razsvetljenski pogled ni le napačen, ampak tudi nevaren. Človeški razum, odrezan od omejitev, ki jih nalagajo zgodovina, tradicija in izkušnje, lahko namreč ustvari veliko norih idej.
Abstraktna razsvetljenska filozofija Jeana Jacquesa Rousseauja je dober primer. Hitro je porušila francosko državo, pripeljala do francoske revolucije, vladavine terorja in Napoleonovih vojn. V poskusih Napoleonovih armad, da bi vse evropske vlade preoblikovali v skladu z edino pravilno politično teorijo, za katero je on verjel, da jo dovoljuje razsvetljenska filozofija, je umrlo na milijone ljudi.
Današnji navdušenci nad idejami razsvetljenstva ta del zgodovine običajno preskočijo. Ravno tako preskočijo tudi dejstvo, da je oče komunizma, Karl Marx, samega sebe ravno tako videl kot promotorja razuma. Njegova nova ekonomska »znanost« je v 20. stoletju pobila na desetine milijonov ljudi. Ravno tako kot domnevno znanstvena rasna teorija, ki so jo razvili nacisti. Največje tragedije sodobnega časa so zasnovali posamezniki, ki so se sklicevali na razum.
V nasprotju s tem pa je večina našega napredka izšla iz konzervativne tradicije, ki je odkrito dvomila v človeški razum. Kritiki razsvetljenstva, vključno z Johnom Seldenom, Davidom Humom, Adamom Smithom in Edmundom Burkom, so poudarjali nezanesljivost »abstraktnega razuma« in nas pozivali, naj se v vseh stvareh držimo tradicije, zgodovine in izkušenj.
In to nas pripelje do samega bistva tega, kaj je pravzaprav narobe z današnjim malikovanjem razsvetljenstva. Njegovi vodilni zagovorniki namreč niso bili skeptiki, odprti k temu, kar nas lahko naučita zgodovina in izkušnja.
Njihov cilj je bil ustvariti svoj sistem domnevno nezmotljivih resnic, neodvisnih od izkušnje. In v iskanju teh so bili ravno tako rigidni kot najbolj dogmatični srednjeveški misleci.
Angleški in škotski konzervativci so zasledovali drugačen cilj. Branili so ljudsko in versko tradicijo in obenem gojili to, kar so imenovali »zmerni skepticizem« – kombinacija, ki jo poznamo kot »zdrav razum«.
Dandanes veliko razmišljam o zdravem razumu, zlasti ko opazujem ameriško in evropsko elito, ki se navdušuje nad geslom »Razsvetljenstvo zdaj«. Nemudoma se navdušijo nad vsakim novim modnim »-izmom« – socializmom, feminizmom, okoljevarstvom in tako naprej. Razglasijo jih za univerzalne resnice in edini »politično korekten« način razmišljanja. Nato pa javno razkazujejo svoj prezir nad tistimi, ki ne delijo njihovega navdušenja nad njihovimi dogmami, in jih razglašajo za »zaostale«, »neliberalne«, »obžalovanja vredne« in še kaj hujše od tega.
A te nove dogme si zaslužijo, da jih sprejmemo z nekaj tega starega anglo-škotskega skepticizma.
Pretirano razsvetljensko zaupanje v razum nas je že vse prevečkrat speljalo na slaba pota.
Prevod in priredba po Yoramu Hazonyju s Prager University (https://www.prageru.com/video/what-was-the-enlightenment).
K temu lahko dodamo le še to, da naše elite ponovno uprizarjajo igro, ki jo poznamo že iz zgodbe o Adamu in Evi. Kljub vsem svarilom Svetega pisma ter človeške zgodovine, tradicije in izkušnje so se namreč odločili, da ne potrebujejo Boga. Oni sami bodo postali bogovi. Mislim, da vsi dobro vemo, kam jih bo to pripeljalo. Jim bomo sledili?
Robert Pevec