Views: 92
»GOSPOD je rekel Abramu: ›Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal‹ … GOSPOD je govoril Abramu, potem ko se je Lot ločil od njega: ›Povzdigni oči in poglej s svojega mesta proti severu in jugu, proti vzhodu in zahodu! Zares, vso deželo, ki jo vidiš, za vedno dajem tebi in tvojemu potomstvu. In storil bom, da bo tvojega zaroda kakor prahu zemlje. Če bi kdo mogel prešteti prah zemlje, bi lahko preštel tudi tvoj zarod. Vstani in prehodi deželo po vsej njeni dolžini in širini, kajti tebi jo dajem.‹ Premakne torej Abram šotore ter pride in prebiva pri hrastih Mamrejevih, ki so pri Hebronu, in ondi postavi oltar Gospodu.« (Prva Mojzesova knjiga 12,1; 13,14–18)
Cerkev ni ustanova, ni namenjena sama sebi, ni zasebno združenje ali nevladna organizacija. Cerkev smo vsi mi. Cerkev je odprta za vse človeštvo, ni nastala v laboratoriju, ni nastala iznenada. Ustanovil jo je Jezus in predstavlja narod, ki ima za sabo dolgo zgodovino in pripravo, ki se je začela mnogo pred Kristusom.
To zgodovino ali predzgodovino Cerkve najdemo že na straneh Stare zaveze. V Prvi Mojzesovi knjigi beremo, da je Bog izbral Abrahama, našega očeta v veri, in mu rekel, naj zapusti svojo zemeljsko domovino in se odpravi v drugo deželo, ki mu jo je sam pokazal. Bog ne pokliče samo Abrahama kot posameznika, ampak v to poklicanost od začetka vključi tudi njegovo domovino, sorodstvo in vse tiste, ki služijo njegovi hiši.
Prvo pomembno dejstvo je ravno to: Začenši z Abrahamom, je Bog oblikoval svoj narod, da bi njegov blagoslov ponesel na vse družine zemlje. In v tem narodu se rodi Jezus.
Drugi pomembni element: Ni Abraham tisti, ki okrog sebe naredi narod, ampak je Bog tisti, ki da življenje temu narodu. Do takrat je bilo med narodi običajno, da je bil človek tisti, ki se je obračal na božanstvo, želel napolniti oddaljenost in klical podporo in zaščito. A tokrat smo priče nečemu novemu: Bog sam dá iniciativo. Bog sam potrka na Abrahamova vrata in mu pravi: »Odidi iz svoje dežele, podaj se na pot in jaz bom iz tebe naredil velik narod.« To je začetek Cerkve in v tem narodu se rodi Jezus.
Ko mi prispemo, nas on že čaka, nas kliče, nam pomaga hoditi. Vedno je pred nami. In to je ljubezen, kajti Bog nas vedno čaka. Velikega grešnika čaka še bolj in z veliko ljubezni. To je lepota Cerkve, ki nas vodi k Bogu, ki nas ljubi.
Abraham in njegovi poslušajo Božji klic in se podajo na pot, čeprav ne vedó dobro, kdo je ta Bog in kam jih hoče popeljati. Abraham zaupa ljubezni. To ne pomeni, da so bili ljudje vedno prepričani in zvesti. Nasprotno, od vsega začetka obstaja upiranje, umikanje vase in v lastne interese. Tu je še skušnjava, da bi z Bogom barantali in stvari reševali na svoj način. Vse to so izdajstva in grehi, ki zaznamujejo pot naroda skozi zgodovino odrešenja; in ta je zgodovina zvestobe Boga in nezvestobe naroda. A Bog se ne utrudi, Bog je potrpežljiv in nas še naprej vzgaja in oblikuje svoj narod, je kot oče do svojega otroka. To je enaka drža, ki ostaja v odnosu do Cerkve. Tudi mi, kljub našemu namenu, da bomo hodili za Gospodom Jezusom, vsak dan doživljamo egoizem in trdoto svojega srca, trdoto src bližnjih. Ko pa prepoznamo, da smo grešili, nas Bog napolni s svojim usmiljenjem in ljubeznijo. Odpusti nam, saj vedno odpušča. Ravno to je tisto, kar nam pomaga rasti kot Božji narod, kot Cerkev: ne gre za našo zmožnost, naše zasluge. Gre za vsakodnevno izkušnjo, da nas ima naš Gospod rad in skrbi za nas. Tako čutimo, da smo zares njegovi, v njegovih rokah, in rastemo v občestvu z njim in med seboj. Biti Cerkev pomeni čutiti, da smo v Božjih rokah, da nas ljubeči Oče ljubi, nas ljubkuje, nas čaka, nam daje čutiti svojo nežnost.
V prebranem odlomku najdemo tri nujnosti ali zahteve, s katerimi se sooči Abraham: »Vstani, poglej, upaj.« Te tri zahteve zaznamujejo pot, ki jo mora Abraham prehoditi, pa tudi način oz. notranjo držo na poti: vstani, poglej, upaj.
Vstani! Imaš poslanstvo in izpolniti ga moraš na poti. Vstani, hodi, ne bodi nepremičen. Imaš nalogo, imaš poslanstvo in izpolniti ga moraš na poti. Ne usedi se, vstani, na noge! Tako je Abraham začel hoditi. Vedno na poti. Simbol tega je šotor. Prva Mojzesova knjiga nam pove, da je Abraham, kadar se je ustavil, postavil šotor. Nikoli ni zase zgradil hiše. Edina stvar, ki jo je zgradil, je bil oltar: Da bi častil njega, ki mu je naročal, naj vstane in naj bo na poti s šotorom.
Poglej! Poglej obzorje, ne postavljaj zidov. Druga zahteva, s katero se sooči, je »poglej«: Povzdigni svoje oči in poglej s kraja, kjer stojiš, proti severu in jugu, proti vzhodu in zahodu! Poglej: Poglej obzorje, ne postavljaj zidov. Vedno glej in hodi naprej. Skrivnost obzorja pa je v tem, da čeprav hodiš dalje, je obzorje zmeraj daleč. Zato je treba pogled upirati naprej, hodeč naproti obzorju.
Upaj! Ozri se proti nebu in preštej zvezde. Tretja zahteva pa je »upaj«. Spomnimo se na dialog med Gospodom in Abrahamom, ki sledi kasneje: »Veliko si mi dal, toda moj dedič bo hlapec.« In Božji odgovor: »Tvoj dedič bo izšel iz tebe. Rojen bo iz tebe. Upaj!« In to je bilo rečeno moškemu, ki ni mogel imeti potomstva, bodisi zaradi lastne starosti ali zaradi ženine jalovosti. A bo »iz tebe«: tvojega zaroda – iz tebe – bo kakor prahu zemlje. »Če more kdo prešteti prah zemlje, bi preštel tudi tvoj zarod.« »Ozri se proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti. Toliko bo tvojega zaroda« (glej Prva Mojzesova knjiga 15,3–6). Abraham je veroval, Gospod pa mu je to štel v pravičnost. V Abrahamovi veri se začenja tista pravičnost, ki jo bo apostol Pavel kasneje razložil z upravičenjem.
»Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom. In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo, saj je imel nekako sto let, in da je Sari naročje omrtvelo. … Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost.« (Pismo Rimljanom 4,16–19a.22)
Navajeni smo namreč, da Abrahama priznavamo za očeta vere. Toda apostol Pavel nam predstavi Abrahama kot očeta v upanju, da bi tako lahko že pri njem sprejeli sporočilo vstajenja in novega življenja, ki premaga zlo in samo smrt. Abraham je veroval v Boga, ki »oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni.« (Pismo Rimljanom 4,17) Prosimo Boga za milost, da bomo ostali zvesti v hoji za Gospodom Jezusom in v poslušanju njegove besede; kot Abraham vsak dan pripravljeni na odhod v deželo Boga in človeka, v našo resnično domovino, ter da bomo tako postali blagoslov, znamenje Božje ljubezni do vseh njegovih otrok. Kristjani smo ljudje, ki blagoslavljajo. Kristjan mora s svojim življenjem vedno blagoslavljati. Kristjani smo ljudje, ki blagoslavljamo. To je naš poklic!
Z.M.