Views: 41
»Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. Tedaj mu je nekdo rekel: ›Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?‹ On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: »Gospod, odpri nam!« Pa vam bo odvrnil: »Ne vem, od kod ste.« Tedaj mu boste začeli govoriti: »Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,« toda rekel vam bo: »Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!« Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.‹« (Evangelij po Luku 13,22–30)
»Po naših ulicah si učil, …« On pa bo rekel: »Ne poznam vas …« Pogosto sem se spraševal, komu Jezus namenja takšno ali podobno opozorilo ter kritiko. Po vsem, kar vemo, lahko rečemo, da tokratno kritiko namenja nam, ki redno hodimo v cerkev, ki dejansko vedno znova jemo in pijemo z Gospodom in se z njim srečujemo. A takšna kritika je najbolj nehvaležna. Kritizirati druge ni težko, kritizirati najbližje ni le težko, ampak celo tvegano. Če kritiziramo sovražnika, nič ne izgubimo, ta je tako ali tako že sovražnik. Če kritiziramo »svoje ljudi«, lahko izgubimo še tisto malo, kar mogoče imamo. A Jezusu je pomembnejša resnica od ugajanja.
Poglejmo torej vase in skušajmo najti odgovor na vprašanje: Kje lahko tako hudo zgrešimo, da bi ob koncu ne bili deležni njegovega sprejema, da bi bili zavrženi in pahnjeni v temo? Ob tem razmišljanju sem se spomnil zgodbe o Babilonskem stolpu. Poglejmo si zgodbo od blizu, da bi razumeli današnji odlomek.
Skozi zgodovino razlag Svetega pisma so krščanski avtorji prvih stoletij razlagali, da je bila stavba – Babilonski stolp – dvignjena »zoper Boga«, v znamenje izziva in domišljave prevzetnosti. Njegovi graditelji naj bi bili prevzetni in brezbožni ljudje, ki so se uprli Bogu. Gotovo je tudi to res, vendar je res še nekaj drugega. Arheološka spoznanja kažejo, da načrt zgraditi stolp, ki bi segel do neba, ni bil načrt »zoper« Boga, ampak nasprotno, načrt »za« Boga. Dejansko je bil njihov namen zgraditi enega od teh stolpov z več ravnmi (zikkurat – zigurat), ki bi služil kot velikanska obredna stavba. Babylṓn je priredba akadskega imena Babili. Babilonsko ime, ki je bilo v uporabi v 1. stoletju pr. n. št., se je po etimologiji spremenilo od predhodnega Babilli v zgodnjem 2. stoletju pr. n. št. in je pomenilo Božja vrata ali Božji portal. Šele hebrejski spisi ali Stara zaveza spremeni pomen te besede. V hebrejskem Svetem pismu se ime mesta pojavi kot Babel, kar je v Prvi Mojzesovi knjigi 11,9 tolmačeno kot (jezikovna) zmeda iz glagola: bilbél – ›zmešati‹. To se je ohranilo tudi v sodobnem jeziku, saj je babilon kar ekspresivna sopomenka za velik nered, zmešnjavo.
Kaj je torej »greh« Babela? Odgovor je zapisan v pripovedi: ti ljudje so se lotili podjetja z besedami: »Dajmo …, naredimo si ime!« (Prva Mojzesova knjiga 11,4) Ni jih nagibala pristna pobožnost in spoštovanje do božanstva, ampak močna volja po samouveljavitvi; ne iskanje Božje slave, ampak iskanje lastne slave in moči. In edina stvar, ki je Bog upravičeno ne želi deliti z nikomer, je njegova slava.
Greh Babela torej ni v prvi vrsti greh ateistov, ampak greh pobožnih in religioznih, tistih, ki Boga poznajo, vendar mu ne dajejo slave in časti, kakor pritiče Bogu.
Tako tudi lahko razumemo, v čem je preobrat, ki se dogodi na binkošti s prihodom Svetega Duha. V srcu apostolov je Bog prevzel mesto jaza. Obrat, ki naj bi ga dosegli s prejemom Svetega Duha, ki se je zgodil v srcu apostolov, je v tem, da Bog prevzame prvo mesto, mesto, ki ga je pri apostolih prej imelo iskanje pomembnosti, lastne koristi ter izpolnjevanje lastne volje. Z binkoštmi se v apostolih na nek način vse spremeni. Na prvo mesto stopi Bog sam, oni postanejo njegovi služabniki, pozornost do bližnjega zamenja prejšnjo zagledanost vase, odkrivanje in izpolnjevanje Božjega načrta zamenja staro iskanje lastne koristi in ustvarjanje lastnih načrtov. V apostolih je Sveti Duh uničil postavljanje z njihovimi deli in njihovimi načrti in jih spodbuja, da se hvalijo samo z njim, ne s sabo. Novi človek zamenja starega človeka. »Z GOSPODOM se hvali moja duša, ponižni naj slišijo in se veselijo.« (Psalm 34,3)
»Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu.« (Pismo Galačanom 6,14)
»Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici.« (Pismo Kološanom 3,1)
Jezusov opomin v današnjem odlomku je tako opomin k čuječnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha v nas in po nas. Vprašati se moram, komu sem podoben, ko gradim svojo družino, svojo skupnost, cerkev? Zadošča odgovoriti na vprašanje: za koga to delam? Kakšen je cilj mojega delovanja? Komu hočem ustvariti ime: sebi ali Bogu?
Lahko bi rekli, da sta v zgodovini odprti samo dve veliki gradbišči in mi izbiramo, na katerem od obeh bomo delali. Je gradbišče v duhu Babilonskega stolpa ali drugo z duhom binkošti. Rezultat prvega je zmeda in razdeljenost, na drugi strani pa čudovita ubranost, harmonija kljub bolečini in trpljenju. Na enem »gradbišču« vlada tekmovalnost, na drugem edinost. Kakor je edinost odlika Božjega Duha, tako je delitev značilnost satanskega duha.
Kako hitro nas zanese, da uporabimo svoje sposobnosti zase proti drugemu. Kako hitro s kritiko rušimo družino, skupnost, cerkev? Duh Babela je ves čas na delu. Upirati se mu moramo neprestano in seveda služiti drugemu, Božjemu Duhu, ki ves čas deluje v korist skupnosti – Kristusovega telesa.
Ne recimo torej kakor graditelji Babela: »Dajmo …, naredimo si ime!«, ampak: »Naredimo ime Kristusu in njegovi cerkvi – Kristusovemu telesu –; pripravimo mu pot, da bo lahko prišel do vsakega. Naj bo takšno tudi naše delovanje. Da bo Božje kraljestvo že med nami, da bomo na koncu tudi mi lahko sedli za mizo v Božjem kraljestvu.