Views: 125
Imam prijatelje, ki jim gre katolištvo pošteno na živce. Takorekoč vsa njihova zgodba vere je pot nenehnih krivic, konfliktov in nesporazumov s tradicionalnim, katoliškim okoljem. Bile so res grde stvari – in vsekakor za kristjane paradoksne; a po drugi strani nič nenavadnega. Nekdo, ki iskreno išče in morda v sebi čuti bolečo žejo po Njem Samem, utegne zelo boleče trčiti z rutiniranim “nedeljniškim” krščanstvom. Zato ni nič nenavadnega, da so katolištvo obtožili, da je “navadna religija”, zgolj zlato tele, in se odločili z Bogom srečati bolj osebno, neposredno.
A ti presneto! V svojem iskanju Boga so si nenavadno hitro poiskali – drugo religijo. Ideologijo, ki je sicer recimo da naprednejša, je v njej nekoliko več kontakta s sodobnostjo – a še vedno ostaja religija. Idolatrija. Češčenje človeške pameti, ukvarjanje z lastnim leporečenjem, osredotočanje na lastna čustva, preigravanje lastnih infantilnih vzorcev, obešanje na človeške avtoritete (in te vrh tega niso več zgolj nek lokalni župnik, a ne, pač pa kar pomembneži in pametnjakoviči iz nekih daljnih dežel …).
Zlato tele je tako dobilo samo bolj mednarodne barve, ampak še vedno ostaja navaden malik. Ki je morda bolj skrivnosten in bolj dramatičen, ker je mednaroden – in je v bistvu res cute, da nekdo na drugem koncu zemeljske oble moli zate. Morda je poglobljenost v Knjigo res globlja, vera zares bolj živa in dejavna, predvsem pa manj farizejsko komplicirana. A še vedno se ozirajo samo na človeško avtoriteto, resnico nenehno iščejo pri ljudeh – manično, po celem planetu. Vsakič kakšno novo zveneče ime, kakšna nova retorična pogruntancija, kakšen nov psihološki salto.
Ni pa čisto navadnega, tihega poslušanja Boga tukaj in zdaj. Brez zvenečih imen, brez mednarodnih povezav, brez ideoloških akrobacij in visokoletečih planov. Še vedno v bistvu naduti človek, ki želi inštruirati “bogega” Boga. Poslušanje Boga, ki ne potrebuje toliko nevemkakšnih konstrukcij in struktur, ampak mu zadostuje Beseda in delo Duha. Ki mu ni treba iskati bližnjega na drugi strani oceana, ker ga ima pred seboj. In se zaveda, da ga Bog nagovarja ravno po njem – in da je morda tisti glas preko oceana čisto navaden hudičev performans, z vso načičkanostjo tega sveta vred.
To pišem ob zaključnih besedah današnjega odlomka. Večinoma mi ni treba izbirčno iskati in riniti nekam daleč, Bog me nagovarja in skrbi zame predvsem od blizu – in po bližnjih. Te mi pošilja. Pogosto je bolj važno kot da “prerežeš” na zunaj – in vsa s tem povezana drama -, rez, ki se zgodi v tvoji notranjosti. In ne pali več na razne (tudi zelo pobožne in učinkovite) “drogice” tega sveta. Ki zre Obličje – in ve, da je to dovolj. In zato ne komplicira.
Potem ko je Jezus učencem umil noge, jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji ko tisti, ki ga je poslal. Ako to veste, blagor vam, če boste to delali! Ne govorim o vas vseh; jaz vem, katere sem izvolil. A spolniti se mora pismo: ›Tisti, ki z menoj kruh jé,‹ je vzdignil svojo peto proti meni. Že zdaj vam to povem, preden se zgodi, da boste, ko se zgodi, verovali, da sem jaz. Resnično, resnično, povem vam: Kdor sprejme, kogar pošljem, mene sprejme; kdor pa sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. (Jn 13,16-20)
J.