Views: 134
Kakšne odgovore bi dobili, če bi med ljudmi opravili anketo, kako izboljšati svet?
Najbrž bi večina ljudi, še zlasti tisti bolj izobraženi, ponudila številne odgovore o potencialnih »družbenih« in »gospodarskih« reformah, ki bi svet mimogrede spremenile v raj na zemlji.
Že vse od šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja prevladuje prepričanje, da se »dobri« ljudje borijo za »dobre«, »častivredne«, »plemenite« cilje. Človek izboljša svojo okolico in postane dober človek tako, da se bori za pravice žensk, manjšin, beguncev, oseb LGBT, za okolje, za kite, za polže, za okolje, za zdravstvo, za šolstvo …
Ta pogled je precej drugačen od pogleda, ki je v naši kulturi prevladoval v preteklih stoletjih. Res je, da so se ljudje tudi v preteklosti večkrat borili za višje cilje – proti suženjstvu, revščini, lakoti –, a ljudje v splošnem niso bili mnenja, da lahko le borec za skupno dobro velja za dobrega človeka.
Večino naše zgodovine bi ljudje podali precej drugačne odgovore o tem, kaj naredi dobrega človeka:
- moralen in častivreden značaj,
- dober, vzoren zakon in družina,
- skrb za svojo družino, še zlasti za starše,
- vernost (bogaboječnost) in
- skrb za bolne, revne in pomoči potrebne v svoji skupnosti in tudi izven nje.
Dandanes bi verjetno le redkokdo pri zgoraj omenjenem vprašanju pomislil na take odgovore. Poglejmo si jih malce pobližje:
1. Moralen in častivreden značaj.
Z dandanašnjo mikronizacijo morale se je močno spremenila sama definicija moralnega značaja. Nekdaj je moralen in častivreden značaj pripadal človeku, ki je bil pripravljen trdo delati na samem sebi, na svoji samokontroli, na boju s svojimi lastnimi demoni in sebičnimi apetiti – ali na kratko: boju z lastno padlo naravo. Ko so ljudje še iskali modrost v Svetem pismu in ne v svojih lažnivih srcih in pri svojih lažnivih učiteljih (ki so jih vodila njihova lažniva srca), so se zavedali, kako padla in pokvarjena je njihova človeška narava. In vedeli so, da jih čaka doživljenjski boj s samim seboj. Zdaj pa … Bolj ko so ljudje izobraženi in intelektualni, bolj iščejo razloge za svoje pomanjkljivosti zunaj sebe – v genih, družbi, naravi, vzgoji, zlorabi … Namesto da bi se zazrli sami vase in se soočili sami s seboj.
2. Dober, vzoren zakon in družina.
To je še vedno nekaj najboljšega, kar lahko večina ljudi stori za boljši svet. Večina današnjih mladih diplomirancev in praktično celotna intelektualna elita tega sveta se posmehujejo tej ideji. Če bi mlado dekle po končani fakulteti dejalo, da si v življenju najbolj želi najti dobrega moža ter imeti otroke in srečno družino, bi se vsi zgražali nad njenim zametavanjem svojih talentov. Če pa bi dejalo, da si želi zgraditi neko imaginarno kariero »poslovne ženske«, bi bilo to sprejeto z odobravanjem.
In vendar, kaj bi bilo lahko boljšega za družbo kot to, da bi se večina mladih ljudi poročila in poskusila vzgojiti dobre, dostojne ljudi?
To je bila vendarle že na samem začetku prva Božja zapoved:
Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (Prva Mojzesova knjiga 1,27–28)
3. Skrb za svojo družino, še zlasti za starše.
To je še ena od tradicionalnih poti k izgradnji dobrega človeka, ki pa jo dandanes močno spodkopavajo trije pojavi moderne družbe:
- številni samski ljudje, ki si nikoli niso ustvarili družine
- država, ki se vedno bolj vmešava v družinsko življenje in poskuša prevzeti čim več skrbi za državljane »od zibeli do groba«
- množica odraslih otrok, ki ne želi prevzeti skrbi za svoje ostarele starše in jih poskuša preprosto odriniti v domove starejših občanov in varovana stanovanja. Včasih so takim ustanovam rekli hiralnice in pogosto današnje ustanove čisto dobro služijo temu namenu.
4. Vernost (bogaboječnost).
Ljudem, ki so prepričani, da vera za značaj ni pomembna, lahko zastavimo dve vprašanji:
Prvič, zakaj med nasilnimi kriminalci le stežka najdemo človeka, ki bi se imel za vernega?
Drugič. Pozno zvečer ste se izgubili v neznanem mestu. Zagledate skupino mladih mož, ki gredo v vašo smer. Bi vam odleglo, če bi izvedeli, da se vračajo z večerne maše ali s srečanja, na katerem so preučevali Sveto pismo?
5. Skrb za bolne, revne in pomoči potrebne v svoji skupnosti in tudi izven nje.
V preteklosti so se številni ljudje pridružili skupinam in društvom, ki so služila skupnosti. Možje so se pridružili gasilcem ali pa so sodelovali pri prostovoljnem delu, ko so se gradili vodovodi, kanalizacije ali vrtci. Številne ženske so pomagale pri skrbi za bolne in ostarele ali pri čuvanju otrok. In še številnejši so preprosto pomagali svojim bližnjim – sorodnikom, sosedom, znancem – pri vsakodnevnih opravilih. Preprosta, drobna dejanja pomoči.
Res je veliko bolj vznemirljivo, če se pridružimo velikim demonstracijam in zagovarjamo grandiozne rešitve sveta. To nam prinaša tudi izreden občutek, kako dobri in veličastni ljudje smo. Je pa tudi veliko lažje, kot če se vsak dan znova trudimo izboljšati sami sebe.
V tem pa se skriva tudi eden izmed razlogov za našo eksistencialno krizo. Mnogi ljudje ne razumejo, da je najboljše, kar lahko storijo za boljši svet, to, da si sami prizadevajo postati dobri ljudje in da vzgojijo otroke, ki si bodo prizadevali za enak cilj – postati dober človek.
Robert Pevec