Views: 61
»Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: ›Si ti judovski kralj?‹ Jezus mu je odgovoril: ›Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?‹ Pilat je odvrnil: ›Sem mar Jud?
Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?‹ Jezus je odgovoril: ›Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.‹ Pilat mu je rekel: ›Torej si ti vendarle kralj?‹ Jezus je odgovoril: ›Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.‹« (Evangelij po Janezu 18,33–37)
Vedno znova me preseneča podoba Jezusa kot kralja. Vsi si prizadevamo, da bi vedno in povsod delovali čim lepše, Bog pa si za svojo kraljevsko podobo izbere obsojenca na smrt. Prav grozljivo. Kako to? Kako to, da je zanj takšna podoba, kraljevska podoba, podoba kralja? Odgovor nam daje Jezusovo pojasnilo, zakaj je prišel na svet. Prišel je, da pričuje za resnico. Torej je služabnik resnice.
Tudi kot kralj je še vedno služabnik resnice. Njegova naloga je vedno in povsod izpolniti Očetovo voljo. Čeprav na drugem mestu pravi, da je on pot, resnica in življenje, je vedno služabnik Očetu. Kraljuje s služenjem – najprej svojemu Očetu, potem ljudem. Nikoli pa ničesar ne dela po svoje, kakor bi mu ugajalo. Najbolj je torej uresničen kot kralj, ko do konca služi Resnici. Sodni proces zaradi te službe je dokončno povišanje Kralja – služabnika resnice!
Temeljna drža našega kralja je torej služenje resnici. Pomislimo malo, kakšna je ta resnica, ki jo Jezus oznanja. Njegova prva naloga je oznaniti Božje kraljestvo, ki se je približalo. To je kraljestvo za vse, grešne, kruljave, zavržene, zaničevane. Jezus si prizadeva, da bi to kraljestvo približal vsem, zato največ svojega delovanja preživi med preprostimi in ubogimi, zavrženimi in bolnimi. Želi jim prinesti tolažbo in vero v to, da so ljubljeni.
Druga resnica, ki ji služi, je podoba Boga. Bog ni v prvi vrsti sodnik, ki bo obsodil grešnika, ampak je v prvi vrsti dobri in usmiljeni Oče. Je tisti, ki se sklanja k vsakemu grešniku, če le ta hoče sprejeti svojo grešnost, jo prizna in se pokesa – kakor mlajši sin, ki se vrne, prostitutka, ki išče ljubezen, gobavec, ki pride nazaj z zahvalo. Bog je dobri Oče, ki ni prišel, da bi človeka pogubil, ampak da bi ga osvobodil greha, krivde in smrti.
Potem je tu resnica o življenju. Ljudje so si po svoje razlagali trpljenje. Če je kdo zbolel, so rekli, nekdo je bil kriv. Če je kdo umrl v nesreči, so rekli, gotovo je hudo grešil. Če je narod zadela huda preizkušnja, je bilo to znamenje, da so skrenili s poti. Jezus pa oznanja, da je trpljenje del življenja. Je del padle narave, ki pričakuje odrešenje. Tudi del njegovega življenja, ker se bori za resnico. Trpljenje postaja sredstvo odrešenja, ne znamenje prekletstva. Z Jezusom trpljenje dobi novo razsežnost.
Karkoli se že dogaja človeku, Bog vodi življenje vsakega in vseh skupaj. On je Gospodar življenja in smrti in nič ni prepuščeno naključju. Kljub težkim preizkušnjam ostaja Bog vedno ljubeči in usmiljeni Oče. Kljub temu, da dopusti, da celo Božji Sin umre na križu, ni krut in brezbrižen, ampak dober, sočuten in usmiljen.
Jezus pričuje še o drugi resnici o življenju, to je, da življenje ni v tem, da zberemo čim več zase, ampak da umiramo sebi, da bi se v nas uresničila Božja podoba, tista, ko nam jo je Bog podaril ob rojstvu. Zato svari pred hlepenjem po bogastvu, moči in slavi.
Jezus prinaša med nas resnico o ljubezni. Ljubiti zanj ne pomeni ostajati ujet v zakone pravičnosti, ampak presegati logiko »zob za zob, oko za oko«. Ljubiti pomeni odpuščati, kakor nam je Bog odpustil. Pomeni biti najprej hvaležen za Božjo ljubezen. Zavedati se, da je življenje dar. In ne nazadnje, ljubiti pomeni dati življenje za druge. Ljubezen je smisel življenja!
Takšen je naš kralj. V službi resnici gre do konca. Čeprav je kraljestvo, ki ga oznanja, kraljestvo veselja, to kraljestvo ni ljubljeno. Ljudje bi bili radi sami svoji gospodarji. Vse diktature se začnejo s potvarjanjem resnice. Si diktator ali služabnik resnice? Jezus nas je poklical v življenje, da pričujemo za resnico in da v pričevanju zanjo vztrajamo do konca. Kaj je najtežje v službi resnice? To, da bomo nujno napoti tistemu, ki bi si rad resnico razložil po svoje, sebi v korist. Zvestoba resnici, Bogu samemu, bo vedno trn v peti temu svetu in otrokom tega sveta. Jezus nam kaže, da se zvestoba resnici kljub trpljenju vedno izplača.
Molitev:
Sveti Duh, ti si tisti, ki poživljaš, tisti, ki tolažiš, ogenj duše, živi notranji studenec, ljubezen. Ti si življenje našega življenja, ti si posvečevalec, ki si nas tolikokrat okrepil. Ti si Božji dotik, ki je odtisnil v naših dušah krščanski značaj. Ti si milina in hkrati moč pravega krščanskega življenja. Ti si Prijatelj, kateremu hočemo izkazovati svojo naklonjenost, spoštljivo tišino, voljno poslušnost, ljubeznivo darovanje in močno ljubezen. Sveti Duh, Gospod in Izvir življenja. Božje in prekipevajoče delovanje Kristusovega telesa, ki je Cerkev, žareči sijaj naših duš, delivec darov, ki odkrivaš skrivnosti Božjega otroštva, obišči naše uboge duše, da jih obogatiš s svojimi darovi in upodobiš po svoji dobroti in milini. Milo te prosimo: Razlij svoje darove nad nas in tvoj goreči ogenj naj razvname naša srca. Po Jezusu Kristusu. Amen.
Z.M.