Views: 34
Dejstvo, ki ga je Bog videl v človeštvu, je, da smo ljudje zelo obremenjeni s svojimi grehi. Danes ni popularno govoriti o grehu ali opozarjati na napake, saj imamo vsi neskončno svobodo. Žal pa moram poudariti, da je greh uničujoča sila, ki ima dolgoročne posledice, če ga ne priznamo, če se ne pokesamo, če se ga ne znebimo.
Morda bi ga lahko primerjali z zabojčkom jabolk, ki smo ga pospravili v shrambo. Čeprav smo zanj našli primeren prostor, čez čas vedno ugotovimo, da gniloba načne kakšno jabolko. Če jabolka ne odstranimo oz. ga ne obrežemo, gniloba zajame preostala jabolka.
Enako nevaren je greh. Greh je nasprotovanje Bogu, upor njegovi besedi, ignoranca resnic, zakonov, načel, ki nam jih je postavil Bog, in to ne z namenom, da bi nas omejil, temveč zaščitil.
Žal pa smo ljudje uporni in neposlušni, kar potrjuje prisotnost greha, zato nas načne gniloba, ki se neusmiljeno širi. Prav to gnilobo v nas je Bog zaznal in vedel, da se sami ne moremo obrezati, očistiti, zato je pripravil velik načrt in ga izpeljal po svojem edinorojenem sinu Jezusu, da bi nas rešil večne trohnobe.
Jezus je ta, ki je nase vzel našo upornost, neposlušnost, zavračanje, vsak greh in zanj prostovoljno trpel in umrl. Tako je s svojo smrtjo poplačal in odkupil naše grehe, Bog pa je pripisal Jezusovo plačilo nam.
Ali ni to nekaj čudovitega?
Verjeli ali ne, nam ljudem ni možno plačati ceno za vse naše grehe, ki jih dnevno delamo. Če bi morali plačati kazen za vsak prometni prekršek, ne samo za tiste, ko nas dobijo policisti, redarji ali stacionarni radarji, temveč za vsak dejanski prekršek, ki ga posname Božja kamera, bi bil znesek daleč previsok, da bi ga kdorkoli od nas lahko plačal.
Sveto pismo pravi, da je treba vsakič, ko prestopiš katerokoli moralno mejo ali Božjo zapoved, plačati visoko ceno. Bog pravi, da je plačilo za en sam greh smrt: »Plačilo za greh je namreč smrt. Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Pismo Rimljanom 6,23)
To pomeni, da si vsakič, ko naredim enega od grehov, zaslužim smrt:
- ko se norčujem iz Božje resnice,
- ko vzamem nekaj, kar ni moje,
- ko rečem nekaj, s čimer užalim in ponižam koga drugega,
- ko prestopim mejo spolnosti, ki jo je postavil Bog,
- ko pomislim ali naredim karkoli drugega, za kar Bog pravi, da ne smem!
Ko storimo nek greh, nas ta greh loči od Boga tukaj na zemlji in za vso večnost.
Ker nas Bog tako močno ljubi, si tega ne želi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Evangelij po Janezu 3,16)
To je nekaj prečudovitega. To je najboljša novica, ki jo sporoča velika noč! Če pa je to največja in vesela novica,
»zakaj pa je potem na svetu toliko trpljenja?«
Nobeno poglavje nam pri iskanju tega odgovora ne pomaga bolj kot 53. poglavje knjige preroka Izaija.
Ko berem te vrstice, ki tako natančno opisujejo Jezusovo trpljenje in smrt, imam občutek, kot da je bil Izaija v prvi vrsti na Jezusovem sojenju, križevem potu in križanju na Golgoti ter da je osebni pričevalec Jezusovega trpljenja, čeprav je živel 700 let pred temi dejanji.
Kako je to možno?
To pričuje o Božjem vnaprejšnjem scenariju naše odkupitve. Trpljenje je bistvo evangelija. Noben odlomek v Svetem pismu nam ne daje jasnejšega odgovora na Jezusovo trpljenje in nasploh trpljenje vseh ljudi na tem svetu, kot nam jih vrstice iz Izaija 53,4–6.
»V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd.
Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili zdravljeni.
Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, GOSPOD pa je naložil nanj krivdo nas vseh.«
Ko natančno prebiramo te vrstice, bomo opazili, kako Izaija uporablja zaimke »naše«, »ga«, »mi« in besedo »smo«. To pomeni, da smo bili že takrat vsi vključeni v to zgodbo. Poglejmo to še enkrat:
»Nosil je naše bolezni.«
»Naše bolečine.«
»Mi pa smo ga imeli za zadetega in ponižanega.«
»Ranjen zaradi naših prestopkov.«
»Strt zaradi naših krivd.«
»Kazen za naš mir je padla nanj.«
»Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.«
»Mi vsi smo tavali.«
»Obrnili smo se vsak na svojo pot.«
»Naložil nanj krivdo nas vseh.«
Nič v tem odlomku ni smiselno, vse dokler ne začutimo polnosti teže povedanih resnic:
Vse, kar je Jezus storil, je storil za nas! Jezus je umrl namesto nas! Vse, kar je pretrpel, je pretrpel zaradi nas. Zaradi tebe in mene.
Iz pridige Zvonka Turinskega – pastorja Evangelijske krščanske cerkve v Ljubljani