Views: 49
»Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: ›Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?‹ Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.‹« (Evangelij po Mateju 22,34–40)
V današnjem odlomku neki učitelj postave vpraša Jezusa: »Katera zapoved je največja v postavi?« oziroma katera je temeljna zapoved vse Božje postave. Jezus je preprosto odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« (v. 37) In takoj zatem dodal: »Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (v. 39) V Jezusovem odgovoru sta vključena in združena dva temeljna predpisa, ki ju je Bog dal po Mojzesu svojemu ljudstvu (glej Peto Mojzesovo knjigo 6,5; Tretjo Mojzesovo knjigo 19,18). S tem je preskočil past, ki mu je bila nastavljena, »da bi ga skušal« (v. 35). Njegov sogovornik ga je hotel potegniti v razpravo, ki se je vodila med izvedenci postave, saj niso vsi imeli enakega stališča glede hierarhije predpisov. Jezus pa je tako vzpostavil dva osnovna temelja za vernike vseh časov.
Hkrati gre za dva bistvena temelja našega življenja. Prvi je, da se naše moralno življenja ne sme skrčiti zgolj na zaskrbljeno in prisiljeno podrejenost Bogu, ampak mora imeti za počelo ljubezen. So ljudje, ki hočejo izpolnjevati zapovedi z zaskrbljenostjo in prisiljeno. Jezus pa nam daje razumeti, da se moralnega in verskega življenja ne more skrčiti na zaskrbljeno in neko prisiljeno pokorščino.
Drugi pa je, da mora ljubezen težiti skupaj in neločljivo proti Bogu in proti bližnjemu. To je ena temeljnih novosti Jezusovega nauka in ta nam da razumeti, da ni prava ljubezen do Boga takšna, ki se ne izrazi v ljubezni do bližnjega, in na enak način, da ni prava ljubezen do bližnjega, če ne zajema iz odnosa z Bogom.
Jezus sklene svoj odgovor s sledečimi besedami: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (v. 40). To pomeni, da je treba vse predpise, ki jih je dal Gospod svojemu ljudstvu, postaviti v odnos z ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Dejansko so vse zapovedi zato, da udejanjijo in izrazijo to dvojno neločljivo ljubezen. Ljubezen do Boga se izrazi predvsem v molitvi, še posebej v čaščenju, ko s prevzetostjo, celo z osuplostjo zremo v njegovo veličastvo, njegovo osebnost in njegovo stvarstvo. Takšno čaščenje Boga pogosto zanemarjamo in ga pogosto skrčimo zgolj kot formalni obred v prostorih čaščenja. Opravljamo molitev prošnje za milost, zahvaljevanja, prošnje, da česa prosimo, toda zanemarjamo čaščenje. Čaščenje Boga je hkrati jedro molitve. In kako naj bi ga častili? Poglejmo.
»Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« (Evangelij po Janezu 4,23.24)
V duhu in resnici naj bi ga častili. Kako si to predstavljamo? Kaj naj bi pomenilo, da ga častimo v duhu in resnici? Resnično čaščenje je nekaj, kar priteka iz srca ali človeškega duha in je posledica razodetja resnice: »Jezus je odvrnil in ji rekel: ›Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenja.‹« (Evangelij po Janezu 4,13–14) Resnico našemu srcu razodene Sveti Duh in Božja beseda: »Žena mu je rekla: ›Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.‹ Rekel ji je: ›Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!‹ Žena je odgovorila in mu rekla: ›Nimam moža.‹ Jezus ji je rekel: ›Dobro si rekla: »Nimam moža«; Žena mu je dejala: ›Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.‹ Jezus ji je rekel: ›Jaz sem, ki govorim s teboj.‹« (Evangelij po Janezu 4,15–17.25–26). Tudi prerok Izaija je prerokoval o Božjem izvoljencu, kar se je izpolnilo na Jezusu Kristusu, ko ga je imenoval za »zavezo ljudstvu in za luč narodom, ki bo odprl oči slepim.« (Izaija 42,6) Prav tako, kot se je Jezus razodel Samarijanki, se tako vsakemu od nas, ob svojem času, razodeva tudi naš Očka, naš Bog. In pristno čaščenje je prav POSLEDICA tega razodetja, saj je naš Bog veličasten. Žal pa vse prepogosto čaščenje Boga poteka zgolj formalno, tako iz občutka dolžnosti ali zaradi pričakovanja blagoslova ali pa kot posledica tradicije. Nobeno od teh vrst čaščenja ne poteka v duhu in resnici, temveč se dogaja za zadovoljitev človekovih potreb in s človeškimi prijemi. Pristno čaščenje Boga pa poteka iz človeškega duha z močjo Svetega Duha in v prepoznavanju ter zavedanju resnice.
In kako se tu kaže ljubezen do bližnjega, ki se imenuje tudi bratska ljubezen? Odraža se v človeški bližini, v poslušanju, podelitvi in v skrbi za drugega. Večkrat opustimo poslušanje drugega, ker je dolgočasno ali nam jemlje čas, da ga prenašamo, spremljamo v njegovi bolečini, v njegovih preizkušnjah … Vedno pa najdemo čas za prazno klepetanje, vedno! Nimamo časa za poslušanje prizadetih, imamo pa veliko časa za prazno klepetanje. Bodimo pozorni na to! Apostol Janez piše: »Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl.« (Prvo Janezovo pismo 4,20) Prav na ta način se vidi enost teh dveh zapovedi.
V današnjem odlomku nam Jezus ponovno pomaga iti k živemu in žuborečemu izviru Ljubezni. Ta izvir, ki je Bog sam, je vredno popolnoma ljubiti v pristni medsebojni povezanosti, ki je pravo občestvo, ki ga nič in nihče ne more prekiniti. Za to občestvo, ki je dar, je treba prositi, potrebno pa je tudi osebno prizadevanje, da ne bomo pustili svojega življenja zasužnjiti malikom tega sveta. Preizkus naše poti spreobrnitve in svetosti je vedno ljubezen do bližnjega. To je preizkus. Če rečem, da ljubim Boga in ne ljubim bližnjega, to ne gre. Preprosto ne deluje. Preizkus, ali ljubim Boga, je, če ljubim bližnjega. Dokler bo brat ali sestra, pred katerim zapremo svoje srce, bomo daleč od tega, da bomo taki učenci, kot Jezus od nas zahteva. Toda njegovo božansko usmiljenje nam ne pusti, da bi obupali. Nasprotno, kliče nas, da VSAK DAN ponovno začnemo živeti skladno s sporočilom o dobri novici, ki izvira iz evangelijev. Prosimo našega Očeta, da naj nam odpre srce, da bi mogli sprejeti to »veliko zapoved«, te dvojne zapovedi ljubezni, ki povzema vso Božjo postavo in od katere je odvisna naša odrešitev.
Molitev:
Zahvaljujemo se ti, Gospod, Aba, Očka, za tvoj klic in izziv, ki nam ga postavljaš, da bi oznanjali tvoj nauk in tvojo ljubezen prek svojih dejanj in tako odpravili žigosanje drugače mislečih ter oznanjevali, da smo vsi tvoji otroci, dediči tvojega svetega stvarstva. Zahvaljujem se ti, Očka, ker si v svoji ljubeči modrosti ustvaril eno človeško družino v vsej njeni raznolikosti, ki bogati naša občestva. Prosimo te, Gospod, da bi vedno prepoznali vsakega člana te človeške družine kot bitje, ustvarjeno po tvoji podobi, ki ga ljubiš v vsej njegovi vrednosti in dostojanstvu. Prosimo te, Gospod, da bi si znali predstavljati pot v prihodnost, ko ne bo več tistega razlikovanja, ki človeku odreka dostojanstvo in trga vezi med vsemi človeškimi bitji. Prosimo te, Gospod, da bi priznavali dostojanstvo vsake osebe, tako da ji omogočimo drugačno mišljenje od našega. Prosimo te, Gospod, da bi imeli oči, s katerimi bi videli, kaj vse je mogoče, če ponudimo svojo pomoč, onkraj strahu, onkraj jeze, in primemo za roko svoje sestre in svoje brate. O Bog, ljubitelj miru in varuh ljubezni, podeli mir in resnično milost meni in vsem mojim nasprotnikom. V naša srca vlij nedotakljivo ljubezen svojega usmiljenja. Naj se želje, kot jih oblikujemo po tvojem svetem navdihu, nikoli ne spremenijo. Bodi milostljiv do vseh, ki se srečujejo z dvomi, osamljenostjo, zapuščenostjo in občutkom nevrednosti ter ločenosti od tebe. Izkaži jim svoje usmiljenje in jim podeli zdravje na duhu, duši in telesu, da te bodo ljubili z vsem srcem. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.