Views: 27
»Prvi dan nekvašenega kruha, ko so žrtvovali pashalno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: ›Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?‹ 13 Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: ›Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim 14 in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: »Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?« 15 In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.‹ 16 Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila pashalno jagnje. … 22 Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: ›Vzemite, to je moje telo.‹ 23 Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. 24 In rekel jim je: ›To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. 25 Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.‹ 26 In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.« (Evangelij po Marku 14,12–16.22–26)
Prebrani odlomek pripoveduje o zadnji večerji, vendar pa je presenetljivo pozornost usmerjena bolj na pripravo kot na večerjo samo. Večkrat se ponovi glagol »pripraviti«. Učenci so na primer vprašali: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« (Evangelij po Marku 14,12) Jezus ju je z natančnimi navodili poslal pripravit in onadva sta našla »veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno.« (v. 15) Učenca sta šla pripravit, a Gospod je ŽE pripravil.

Jezus vnaprej pripravi, a zahteva od svojih sodelovanje. Nekaj podobnega se je zgodilo po vstajenju, ko se je Jezus tretjič prikazal učencem: medtem ko so lovili ribe, jih je čakal na obali, kjer sta že bila za njih pripravljena riba in kruh. Istočasno pa je od svojih zahteval, naj prinesejo nekaj rib, ki so jih pravkar ujeli, za katere je on sam dal navodila, kako jih ujeti:
»Tedaj jim je rekel: ›Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.‹ Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. … 9 Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. 10 Jezus jim je rekel: ›Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!‹« (Evangelij po Janezu 21,6.9–10)
Tudi tukaj je Jezus že vnaprej pripravil in zahteval od svojih sodelovanje. In še malo pred praznovanjem pashe je Jezus rekel svojim učencem: »Grem vam prostor pripravit …, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« Jezus je tisti, ki pripravi, in isti Jezus z močnimi pozivi ter prilikami pred svojo pasho zahteva od nas, da se pripravimo, da smo pripravljeni:
»Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« (Evangelij po Mateju 24,44)
»Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« (Evangelij po Luku 12,40)
Skratka, Jezus pripravi za nas in tudi zahteva od nas, da pripravimo. Kaj pripravlja za nas? Prostor in hrano. Prostor, ki je veliko vrednejši kot »velika in pripravljena jedilnica« iz odlomka. To je tukaj doli naša prostorna in obsežna hiša, Cerkev – Kristusovo telo, kjer je in mora biti prostor za vse. Je pa tudi pripravljen prostor tam zgoraj, v raju, kjer bomo za vedno skupaj z njim in drug z drugim. Poleg prostora pa nam pripravlja hrano, kruh, ki je on sam, Božja beseda: »Vzemite, to je moje telo.« (Evangelij po Marku 14,22) Ta dva darova, prostor in hrana, sta to, kar potrebujemo za življenje. Sta dokončna hrana in prebivališče. Oboje nam je dano v Gospodovi večerji.
Gospodova večerja je izkušnja, ki se dotakne duše zaradi globokega pomena, ki ga vsebuje. Med starim praznovanjem pashe je Jezus na večer svoje smrti uvedel pomemben nov skupni obrok, ki ga imamo še danes. Je sestavni del krščanskega bogoslužja. Ob njem se spominjamo Gospodove smrti in vstajenja ter pričakujemo njegov veličastni ponovni prihod v prihodnosti.
Pasha je bila najsvetejši praznik v judovskem verskem letu. Obeležila je zadnjo nadlogo v Egiptu, ko so prvorojenci Egipčanov pomrli, Izraelcem pa je bilo prizaneseno zaradi jagnjetove krvi, s katero so poškropili podboje vrat. Potem so jagnje spekli in pojedli z nekvašenim kruhom. Božja zapoved je bila, naj vsi naslednji rodovi praznujejo ta praznik. Ta zgodba je zapisana v Drugi Mojzesovi knjigi, v 12. poglavju.
Apostol Pavel je pisal o Gospodovi večerji v Prvem pismu Korinčanom 11,23–29, ki vključuje tudi izjavo, ki je ne najdemo v evangelijih: »Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava [Gospodovega] telesa.« (Prvo pismo Korinčanom 11,27–29) Lahko se vprašamo, kaj pomeni »nevredno« jesti kruh in piti kelih. To lahko pomeni, da ne upoštevamo pravega pomena kruha in keliha ter pozabimo na strašno ceno, ki jo je naš Odrešenik plačal za našo odrešitev. Lahko pa pomeni, da dovolimo, da ta slovesnost postane mrtev in formalen obred, ali pa da pridemo h Gospodovi večerji z nepriznanim grehom. Če upoštevamo Pavlova navodila, moramo preiskati sami sebe, preden jemo kruh in pijemo kelih.
Iz svetopisemskih zapisov torej izvemo, da je Jezus uporabil dva izmed najbolj krhkih elementov kot simbola svojega telesa in krvi ter ju postavil za spomenika svoji smrti. To ni bil spomenik iz izklesanega marmorja ali ulite medenine, ampak iz kruha in vina.
Jezus nam torej tu spodaj pripravlja prostor, saj nas Gospodova večerja spominja na prejetega Svetega Duha, ki je utripajoče srce Cerkve, ki poraja in prenavlja, zbira in daje moč. Gospodova večerja pa nam pripravlja tudi prostor tam zgoraj, v večnosti, saj je Kruh iz nebes. Je kruh prihodnosti, ki nam že sedaj daje okušati nad vsakimi pričakovanji neskončno večjo prihodnost. Je kruh, ki poteši naša največja pričakovanja ter hrani naše najlepše sanje. Je Božja beseda, a po veri tudi poroštvo večnega življenja, ni samo obljuba, temveč poroštvo, torej vnaprejšnja konkretnost tega, kar nam bo podarjeno. Gospodova večerja je popotnica na naši poti proti tistemu življenju, ki se ne bo nikoli končalo. »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.« (Pismo Hebrejcem 11,1)
Z.M.