Hits: 113
»… kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse meso bo videlo Božje odrešenje. Množicam, ki so prihajale k njemu, da bi jih krstil, je torej govoril: ›Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sadove, vredne spreobrnjenja! Ne začenjajte sami pri sebi govoriti: »Abrahama imamo za očeta,« kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.‹ Množice pa so ga spraševale: ›Kaj naj torej storimo?‹ Odgovarjal jim je: ›Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.‹ Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: ›Učitelj, kaj naj storimo?‹ Odvrnil jim je: ›Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.‹ Spraševali so ga tudi vojaki: ›In mi, kaj naj storimo?‹ Rekel jim je: ›Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.‹« (Evangelij po Luku 3,4–14)
V svetu, v katerem moramo biti ves čas v redu, odlični in uspešni – in hkrati vemo, da to ni mogoče –, je edina mogoča pot vzdrževanja dobrega mnenja o sebi in spodobnega izgleda navzven, da se pač delamo, da je v nas in okoli nas vse »v redu«. Čeprav ni. Naš svet ni pravičen, poln je krivic in hudega. In ne, tako ni šele v zadnjem času, ko se tega mogoče končno malce bolj zavedamo, tako je že dolgo. In ne, krivic ne povzročajo samo drugi in ne samo nam, tudi sami k temu pripevamo svoj delež, vsak po svoje.
To je jedro Janezovega oznanila: »Množicam, ki so prihajale k njemu, da bi jih krstil, je torej govoril: ›Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sadove, vredne spreobrnjenja! Ne začenjajte sami pri sebi govoriti: »Abrahama imamo za očeta,« kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.‹« (Evangelij po Luku 3,7–9). Ni torej vse v redu. In to sproži vprašanje množic:
»Kaj naj storimo?« (Evangelij po Luku 3,10)
Zelo dobro vprašanje. Ker bi se lahko na Janezovo oznanilo odzvali npr. z zanikanjem ali celo z nasiljem. To vprašanje se namreč ne more roditi, če pred njim ni iskrenosti, odgovornosti in potem tudi kesanja. Tega pa kot družba kakor da ne zmoremo več, iz sebe smo ga izgnali, ko smo ga prepoznali kot oznanjevalca lastne šibkosti, ranljivosti, nepopolnosti. Ta bolečina, ki se rodi ob kesanju, nam je neznosna, zato kesanja ne maramo. Spregledamo pa, da se pri tem sprošča bolečina, ki je tako pogosto najboljši zdravnik, ker nas sili, da nekaj popravimo, pozdravimo, potolažimo.
Pa ne govorimo o potrebnosti kazni oz. bolečine, temveč o občutljivosti. Kazni ničesar ne popravijo, pozdravijo, potolažijo, če ne razumemo, da smo nekaj naredili narobe, če se v nas ob tem nič ne zgane. Treba se je torej najprej nehati sprenevedati, da je vse v redu, če ni. Dopustiti si bolečino ob tem, kar sem storil. Dopustiti si, da se prepoznam kot nepopoln človek, ki dela napake. Dopustiti si jok. Potem lahko kaj postane drugačno.
Potem pa sami od sebe pridemo do vprašanja: »Kaj naj storimo?« Ker v sebi zaradi kesanja spet čutimo ljubezen. In želimo nekaj storiti.
Janezovi odgovori na to vprašanje so za vsakogar drugačni, a vselej zelo konkretni. Množicam reče:
»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Cestninarjem: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Vojakom: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« (Evangelij po Luku 3,11.13.14)
Vsakemu svoje pove, a vendar nič kaj posebnega, nobena nemogoča naloga ni odzvati se na lastno kesanje. Samo živeti pravično.
Kajti pravičnost je prvi korak, s katerim se začne med nami graditi Božje kraljestvo, s katerim se »pripravi pot Gospodu«. (Evangelij po Luku 3,4) In to je pot, po kateri se začnejo stvari urejevati, se spravljati v red in harmonijo med ljudmi: najprej vsakomur, kar mu pripada, nič več, a niti nič manj. Vsakomur dati svoje mesto v družbi in v svojem srcu. Kajti kjer je prostor za človeka, je prostor tudi za Boga.
Molitev:
Aba, Oče, moj Bog, ki zmoreš vse, poglej, kako uboga stvar sem, kako iztrošene so moje moči, ki ne zmorejo uresničiti vsega, za kar me prosiš. Ponujam ti ves svoj trud, da naredim, kar moram, a te prosim, da mi pri tem pomagaš. Daj mi moči, da opravim svojo dolžnost, naj ti služim tako, kot ti misliš, da lahko. Daj mi ponižnost in realen pogled, da ne bi iskal previsokih ciljev, potrpljenje, ko pričakovani rezultati še vedno ne bodo doseženi, in modrost, da ugotovim, kdo mi lahko pri tem pomaga. Daj mi navdušenje, zagon in vztrajnost, da naredim tisto, kar želiš, da storim. Pomagaj mi nadoknaditi moje pomanjkljivosti, da bova skupaj lahko dosegla, o čemer brez tebe ne bi nikoli niti sanjal. Gospod, ti me blagoslavljaš z darom družine. Zahvaljujem se ti za vso ljubezen, moč in tolažbo, ki jo lahko nudim bolnim. Nameni naši družini svoje oko in jo ščiti vsak dan znova. Naj nas to boleče obdobje spodbudi k večji povezanosti, da bomo člani naše družine še skrbneje bdeli drug nad drugim in si odprto izkazovali medsebojno ljubezen ter svojo vero vate. Gospod, spremljaj nas na naši poti in nas blagoslovi s svojo milostjo, da bomo čutili tvojo bližino in pomoč, ko skrbimo za bližnje obolele, z njimi trpimo in se veselimo. Po Kristusu Jezusu. Amen.