Hits: 75
»Takrat pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez pa mu je branil in rekel: ›Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?‹ Jezus mu je odgovoril: ›Pusti zdaj; zakaj spodobi se nama, da tako spolniva vso pravico.‹ Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in videl je Božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj; in glej, iz nebes se je začul glas: ›Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.‹« (Evangelij po Mateju 3,13–17)
V Jezusovem življenju stvari niso bile postavljene preprosto v logično zaporedje. Navsezadnje tudi v našem življenju ni vse postavljeno v vrsto. Koliko stvari nas je v življenju že presenetilo. Nekatere se zgodijo prezgodaj, druge prepozno, tretje se ne zgodijo, čeprav smo upali, da se bodo, in spet nekatere stvari se zgodijo, čeprav jih sploh ne pričakujemo. Kdo od nas je lahko predvidel, da se bomo kar naenkrat znašli v obdobju epidemije svetovnih razsežnosti? Čeprav nas je Jezus na te čase pripravljal, je njihov prihod še vedno kakor prihod »tatu, ki pride ob uri, ko se nam ne zdi.«
Ko sem razmišljal o Jezusovem krstu, sem pomislil predvsem na to, kako je Jezus življenje sprejemal iz Očetovih rok kot izziv, kako je presojal, kaj naj stori in čemu naj se izogne. Ob njegovem krstu sem tako prišel do treh preprostih besed: potrpljenje, premišljevanje in ponižnost.
Potrpljenje: Vedno me šokira misel, da je Jezus trideset let življenja prebil popolnoma neopazno, nepoznan, umaknjen. Si lahko predstavljate, kako se je pripravljal na to, da bo nastopil? Tiho je delal pri svojem skrbniku Jožefu in materi Mariji. Delal in molil je, kot da se nikamor ne mudi. Seveda pa se je v njem ves čas nekaj dogajalo. Ves čas je premišljeval.
Premišljevanje: Premišljeval je, kako naj izpolni Očetovo voljo. Kako naj na svet prinese odrešenje. Zavedal se je izredne naloge, tudi izredne moči, ki jo ima kot Božji Sin. Nihče pa mu ni narisal poti: kako in kje naj nastopi, kako naj spregovori, kako naj ljudi potegne za seboj. Ko je videl Janeza Krstnika, je zagotovo razmišljal, da je ta način oznanjevanja najboljša osnova za njegov nastop. Kaj oznanja Janez? Da je izraelsko ljudstvo zašlo s prave poti. Kot sin duhovnika prekinja duhovniško tradicijo, ker znotraj nje ne vidi možnosti novega začetka. Potrebno je temeljito spreobrnjenje. Tradicija je zašla v slepo ulico samohvale. Janez nastopi na robu obljubljene dežele, v puščavi. Kakor da bi hotel povedati, da mora ljudstvo ponovno stopiti na pot v obljubljeno deželo, ker je svoje privilegirano mesto med ljudstvi zapravilo zaradi neposlušnosti Bogu. V premišljevanju, kako in kaj, v tihoti in molitvi se je Jezus postavil v vrsto grešnikov.
Ponižnost je naslednja misel. Jezus je s krstom najprej dal ceno in težo delu Janeza Krstnika. Že prej je bil ponižen otrok svoje matere Marije, potem ponižen učenec Jožefa v njegovi delavnici in nazadnje tudi ponižen Janezov učenec. S krstom je pokazal, da razume in sprejema Janezovo pot spreobrnjenja. Sam ni grešnik, vendar se potaplja v Jordan, da pokaže potrebo po očiščenju judovskega ljudstva. Tudi on nosi težo grehov tega ljudstva in je z njim solidaren. Teža teh grehov ga bo pripeljala na križ.
Tri preproste, a pomembne drže zaznamujejo Jezusov začetek javnega delovanja: potrpljenje, premišljevanje in ponižnost. Kaj pa mi? Zadnje čase vidim, da je večina življenjske modrosti povezane s potrpljenjem. Ne, da človek potrpi kar tako. Ko me nekaj zelo boli, moram ostajati v stiku z bolečino in ne hiteti, da bolečino za vsako ceno odpravim. Če je to moj greh, ki me žre, moram nositi njegovo težo, če je to greh drugega, zaradi katerega moram nositi bolečino, jo moram prav tako nositi. Če bom hitel, ne bo nič boljše. Naglica rojeva neodgovorna dejanja, ki povzročajo nove krivice. Potrpljenje je osnova človeške modrosti in prihaja v teh časih samoizolacije še posebej do izraza.
Premišljevanja v našem življenju ne bo nikoli preveč. Gre za moč tihote, v kateri se rojeva modrost, deluje Sveti Duh in prinaša prave odločitve. Božji mlini meljejo počasi, se je včasih reklo. Res so dobre rešitve običajno sad potrpljenja in dolgotrajnega premišljevanja.
Nad vsem pa je krona ponižnosti. Modri se dajo poučiti bližnjemu. Če se je Bog ponižal in je nadaljeval delo svojega predhodnika, zakaj bi morali mi začenjati vse na novo? Učenja ni brez ponižnosti.
Pravzaprav je potrebno malo, a z Božjo močjo. Potrpljenje, premišljevanje in ponižnost so pot kristjana, ki hodi od krsta naprej za svojim učiteljem Kristusom.
Gospod Bog, Aba, Oče, dobro se zavedamo, kako hitro se znajdemo v težavah. Zato te prosimo, stoj nam ob strani, ko doživljamo težke trenutke. Naj mi premagamo težave, ne pa one nas. Ne prosimo te, da bi postali junaki, prosimo te samo, da nam pomagaš nositi težave brez negodovanja in samopomilovanja.
Daj nam moč v preizkušnjah, da se ne bomo predali, ampak bomo kot dobri vojaki vzdržali ter bomo po končani preizkušnji imeli še večji razlog za veselje. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.