Hits: 124
»Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ›Aba, Oče!‹ Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.« (Pismo Rimljanom 8,14–17)
Sveti Duh je neizčrpen vrelec Božjega življenja v nas. Človek je kot popotnik, ki hodi skozi puščave življenja in ga žeja po živi vodi, izvirajoči in sveži, ki bi lahko v globini odžejala njegovo globoko željo po svetlobi, ljubezni, lepoti in miru. Jezus nam daje to živo vodo: to je Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in ki ga Jezus izliva v naša srca.
»Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju,« pravi Jezus … (Evangelij po Janezu 10,10)
To je dragocen dar, ki ga Sveti Duh prinaša v naša srca: življenje samega Boga, življenje pravih otrok, odnos zaupnosti, svobode in zaupanja v Božjo ljubezen in usmiljenje. Posledica tega pa je tudi nov pogled na druge, bližnje in oddaljene, ki jih vedno vidimo kot brate in sestre v Jezusu, jih spoštujemo in ljubimo. Sveti Duh nas uči, da gledamo s Kristusovimi očmi, da živimo življenje, kot ga je živel Kristus, da razumemo življenje, kot ga je razumel Kristus. Zato živa voda, ki je Sveti Duh, odžeja naše življenje: govori nam, da nas Bog ljubi kot otroke, da lahko ljubimo Boga kot njegovi otroci in da z njegovo milostjo lahko živimo kot Božji otroci. Pustimo se torej voditi Svetemu Duhu, saj je Sveti Duh neizčrpen vrelec Božjega življenja v nas.
Tudi Jezus namreč pravi: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico [ali: vodil k popolni resnici], ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.« (Evangelij po Janezu 16,13) in še: »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni.« (Evangelij po Janezu 15,26)
Resnica je srečanje, je srečanje z veliko resnico: Jezus je velika resnica. Sam Jezus je rekel:
»Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Evangelij po Janezu 14,6)
Pavel posnema držo Jezusa, ki je govoril z vsemi, grešniki, cestninarji, pismouki. Tudi kristjan, ki želi prinašati evangelij, mora po tej poti, mora slišati vse. Kristjani, ki se bojijo graditi mostove in raje gradijo zidove, so kristjani, ki nimajo gotovosti lastne vere, niso prepričani v Jezusa Kristusa. Ko Cerkev izgubi ta apostolski pogum, postane stoječa Cerkev, urejena in lepa Cerkev, ki pa je brez rodovitnosti, kajti izgubila je pogum, da bi šla na periferije, tja, kjer so mnoge žrtve malikovalstva, posvetnosti, šibke miselnosti.
Prosimo Kristusa za apostolski pogum, duhovno gorečnost in gotovost. In če storimo napako, vstanimo in hodimo naprej. Tisti, ki ne hodijo zato, da ne bi storili napake, so namreč storili še večjo napako. A tudi ne slepimo se, nekateri so namreč Jezusa sprejeli, mnogi pa so ga zavrnili in ga obsodili na smrt. Tako za njegove učence velja: bolj ko so zvesti Gospodu, bolj bodo znamenje razdora med ljudmi. Kako? Že samo dejstvo Jezusovega rojstva je prebudilo hudo jezo v kralju Herodu, da je dal pobiti vse novorojene v Betlehemu. Kdor se dejavno zavzema za mir ter nasprotuje nasilju in delitvi, ki ju prinašajo ljudje, predani hudemu, ta pričuje za Boga Očeta, čigar otrok je. Kaj torej pomeni, da kristjan v moči Svetega Duha dela za mir?
Delati za mir pomeni aktivno si prizadevati za to, da bi ljudje živeli polno, varno, srečno. Hebrejska beseda Shalom je mnogo več kot le odsotnost vojne; je zdravje, veselje, duhovno in materialno blagostanje, harmonija v odnosu do sebe, do drugih in do vsega stvarstva; skratka, je življenje, ki ga je vredno živeti. Živeti v miru, brez strahu, skrbno obdelovati zemljo in uživati sadove dela svojih rok, so sanje mnogih mož in žena. Za to pa je treba plačati visoko ceno: nikomur vračati hudega s hudim, temveč premagovati húdo z dobrim. (Pismo Rimljanom 12,17.21) Pomeni boriti se proti nasilju in pri tem ne raniti sovražnika – kakor Jezus, ki je v svojem mesu »odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka, in vzpostavil mir.« (Pismo Efežanom 2,15)
Toda mir ni le dar, je tudi naloga kristjanov. Bog ga ne nakloni tistemu, ki ga ni pripravljen sprejeti in ki se ne čuti odgovornega zanj. Pravičnemu je sredi nepravičnega sveta predložen ideal krotkosti, ponižnosti, kajti »miroljubnemu možu se obeta prihodnost«. (glej Psalm 37) Miroljubni v svojem življenju uresničuje zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega ter tako širi mir v svoj prostor in čas.
In kaj konkretno pomeni delati za mir?
To pomeni ljubiti bližnjega kakor samega sebe in drugim storiti vse, kar hočemo, da bi ljudje storili nam. (Evangelij po Mateju 7,12) Kajti iz srca, v katerem primanjkuje prave ljubezni, prihajajo prepiri in zlo. (Jakobovo pismo 4,1–2) Toda najprej je treba svoje besede o miru uskladiti s svojimi dejanji miru v domačem okolju. Najrazličnejše, včasih težko razpoznavne oblike nasilja motijo mir vsakdanjega življenja naših skupnosti.
Ljubezen do bližnjega pa se mora razširiti v ljubezen do nasprotnikov, do tistih, ki nam povzročajo trpljenje. Pomeni na húdo odgovarjati z dobroto, ustvarjati poti odpuščanja, usmiljenja, sprave. Za mir se je treba zelo truditi, ga varovati in ga obnavljati z veliko čuječnostjo.
Biti miroljubni pomeni tudi pustiti se »razorožiti«. To je še težje od krotkosti. Pomeni sleči se svojih zahtev – tudi upravičenih; odpovedati se mnogim upravičenim pričakovanjem; popolnoma se prepustiti Bogu in njegovemu delovanju. Ni predaja, ampak podreditev. In posledica: »In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Pismo Filipljanom 4,7)
In naš blagoslov bo očiten vsem:
»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.« (Evangelij po Mateju 5,9)
Stebra resničnega miru sta pravičnost in tista posebna oblika ljubezni, ki ji pravimo odpuščanje. Novost pa je v tem, da mora odpuščanje prerasti osebno raven in postati praksa skupnosti, v odnosih med narodi, etničnimi in drugimi skupinami (npr. cepljeni, necepljeni). To je danes posebna, zgodovinska naloga kristjanov. Premislimo o naslednjih dveh vprašanjih:
- Se zavedam naloge graditi mir z vsemi, začenši v družini, skupnosti, ki ji pripadam, v občestvu Cerkve?
- Sem dejansko pripravljen v svojem življenju čemu umreti, da bi mogel mir bolj zaživeti?
Gospod nas vabi k obnovljeni duhovni mladosti vstalega Kristusa za hojo po poti ljubezni in potrpežljivosti, prenašanja stisk in tudi prenašanja drug drugega.
Molitev: Moj Bog, Aba, Oče, prosim te, daj mi skesano srce. Oče, ki ne zaničuješ potrtega srca, daj mi skesano srce. Prosim te, da mir, Shalom, ki presega vsak razum, kraljuje v mojem srcu. Oče, prosimo te za moč, da bi lahko pogumno živeli in stremeli za najlepšimi in najglobljimi stvarmi ter vedno ohranili svobodno srce, odprto za velike sanje. Pomagaj nam, da lahko opazimo dobro v svojih sestrah in bratih. Pomagaj nam, Kristus, da smo lahko priče tvojega vstajenja in da vedno prepoznamo, da si živ ter vedno tu poleg nas. Naj nas to spoznanje vedno znova navdihuje, da lahko z veseljem oznanjamo, da si ti Gospod. Oče, prosim te, izlij obilo svojega Svetega Duha na nas in nas vse posveti z njegovim maziljenjem, da bodo po nas vsi ljudje lahko deležni tvojega usmiljenja. Pomagaj nam, da lahko kot Cerkev, ki je tvoje telo, s prenovljenim navdušenjem ubogim prinašamo veselo sporočilo, razglašamo zapornikom ter zatiranim svobodo in slepim vračamo vid. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji
Z.M.