Views: 66
Zvezna država Teksas je pretekli teden vložila tožbo pri ameriškem vrhovnem sodišču proti štirim zveznim državam (Pensilvaniji, Georgii, Michiganu in Wisconsinu), kjer je prišlo do kraje zveznih volitev v prid demokratskemu kandidatu Joeju Bidnu. Tožbi se je pridružilo še 17 drugih zveznih držav in več kot 120 republikanskih kongresnikov.
V petek pa je ameriško vrhovno sodišče zavrnilo obravnavo primera. Za zavrnitev obravnave so poleg štirih demokratskih sodnikov (za katere se je že tako vnaprej vedelo, da bodo v vsakem primeru glasovali proti čemurkoli, kar bi morda utegnilo koristiti predsedniku Trumpu), glasovali tudi štirje konservativni, republikanski sodniki, med njimi tudi vsi trije, ki jih je predlagal in pravzaprav spravil na stolček sam predsednik Trump. Samo dva »stara« sodnika iz Bushevega obdobja sta napisala ločeno mnenje, da bi moralo sodišče vsaj prisluhniti zvezni državi Teksas.
Odvetniki predsednika Trumpa pod vodstvom nekdanjega newyorškega župana Rudyja Giulianija so že sporočili, da boja še ni konec, in tudi teksaški okrožni tožilec je že povedal, da tudi on ne bo kar tako odnehal. Predstavnik teksaških republikancev pa je napovedal, da bodo razmislili celo o možnosti odcepitve od ZDA.
V soboto so bila v več ameriških mestih velika zborovanja v podporo predsedniku Trumpu, pri čemer je vojska demokratske stranke, ki se je včasih imenovala Ku Klux Klan, danes pa se deli na Antifo in Black Lives Matter, napadla in zabodla več demonstrantov.
Vse kaže, da se razmere vedno bolj zaostrujejo. Skrajna levica demokratske stranke se vedno bolj vede kot trop morskih psov, ki je zavohal kri, tako da so pozivi demokratskega kandidata Bidna k sodelovanju videti vedno bolj podobni zgolj zmedenosti dementnega bolnika.
A dobra novica je, da ima predsednik Trump še vedno realne možnosti za zmago.
Joe Biden je v ponedeljek sicer dobil prvi krog elektorskih glasov in kašljajoč naznanil svojo »zmago«. A v ponedeljek se je zgodilo še nekaj – sedem zveznih držav je imenovalo dva seta elektorjev, enega za predsednika Trumpa in drugega za demokratskega kandidata Bidna.
Milijoni Američanov – vsaj polovica volilnega telesa – je prepričanih, da so bile volitve goljufive. A kljub temu številna sodišča, vključno z vrhovnim, niso storila ničesar, kar bi lahko koristilo predsedniku Trumpu. Demokrati in dominantni (t.i. MSM – main stream media) mediji to navdušeno prodajajo kot dokaz, da so obtožbe o volilnih goljufijah neutemeljene.
Toda tožbe niso padle zaradi neutemeljenosti, ampak zaradi pravnih tehnikalij. Elektorski sistem namreč ni zasnovan za spopad z volilno goljufijo. Nobeno sodišče ne more pravočasno preveriti vseh dokazov, trditev in nasprotnih trditev, pričevanj itd. v kratkem času med volitvami in izbiro elektorjev. Sodišča za tako kompleksne primere potrebujejo vsaj mesece, če ne celo leta.
Pravna ekipa predsednika Trumpa ni tega nikoli prikrivala in povsem možno je, da zadeve ves čas potekajo v skladu z njihovimi načrti.
Naslednja dva roka, ki se neusmiljeno približujeta, sta 6. in 20. januar. 6. januarja se sestane kongres, da prešteje elektorske glasove in razglasi zmagovalca. 20. januarja sledi predsedniška zaprisega.
Trenutno veliko vprašanje je, kaj se bo zgodilo zaradi odločitve sedmih zveznih držav, da imenujejo dva seta elektorjev. Če je kateri izmed elektorskih glasov sporen, namreč sledi preveritev veljavnosti tega glasu s strani izbranih članov spodnjega doma kongresa in senata. Če en član iz spodnjega doma in en član senata ugovarjata veljavnosti glasu, sledi glasovanje, ali bo glas sprejet ali ne. Spodnji dom kongresa, v katerem imajo večino demokrati, vsekakor ne bo podprl glasov za predsednika Trumpa. Toda v senatu ima večino republikanska stranka, glasove pa mora na koncu potrditi tudi predsednik senata, to pa je obenem tudi podpredsednik – Trumpov podpredsednik – Mike Pence.
Če se oba domova kongresa ne moreta zediniti, sledi glasovanje v spodnjem domu. A to glasovanje je malce drugačno od običajnega. Glasujejo namreč zvezne države in vsaka ima en glas. Republikanskih držav je več kot demokratskih – in predsednik Trump zmaga!
Obstaja tudi možnost, da kongres namesto prerekanja glede glasov preprosto izloči vse elektorske glasove držav, ki so poslale dva seta elektorjev. V takem primeru nobeden izmed kandidatov ne bi dobil potrebnih 270 elektorskih glasov. Končna rešitev pa je enaka kot v zgoraj opisanem primeru.
To bi vsekakor upravičilo vse vložene tožbe ter izjave in pričevanja zapriseženih prič in ekspertov. Dva seta elektorjev sta najverjetneje ravno rezultat vseh teh »neuspešnih« tožb. Vse, kar se vloži na sodišču, ščiti stranke v sporu. Golo obtoževanje vsevprek bi predsedniku Trumpu in njegovi ekipi najverjetneje prineslo le serijo tožb zaradi klevetanja. Zaradi številnih tožb na sodiščih pa so v javnost pricurljali (in še vedno vztrajno curljajo) številni dokazi o volilnih goljufijah. Ob vseh tožbah na sodiščih in zaslišanjih pred zakonodajnimi telesi in komisijami so dokazi pač morali priti na dan. Mediji jih kljub vztrajnemu trudu le niso mogli preprosto pomesti pod preprogo.
Morda pa je bila to ves čas prava taktika predsednika Trumpa? Vsekakor jim je uspelo prepričati kar dobršen odstotek ljudi in kaže, da je bil njihov primer na sodišču javnega mnenja kar uspešen. Konec koncev je javno mnenje tisto, ki šteje pri političnih odločitvah. In odločitve v kongresu so vsekakor politične.
Tukaj pa lahko nastopi tudi težava. Lahko se zgodi, da bo odločitev odvisna od poguma republikanskih politikov. Ga bodo imeli dovolj?
Republikanci imajo večino sodnikov na vrhovnem sodišču. Dva »stara mačka« iz Bushevega obdobja sta podprla tožbo države Teksas. Najbrž sta imela razloge za to. Je ostali štirje republikanski sodniki niso podprli zaradi pravnih razlogov? Ali strahu pred morebitnimi posledicami?
Včasih se mi zdi, da je na naši strani zelo veliko ljudi, ki ne razumejo ali nočejo razumeti narave nasprotnika, s katerim imamo opravka. Ali pa so morda preveč prestrašeni, da bi si upali ugovarjati? In to še zlasti velja za tiste na visokih in vodilnih položajih.
Vodilni moto politične levice že vse od francoske revolucije naprej je vedno bil, da cilj posvečuje sredstva. Vsako orožje jim pride prav za dosego cilja in dobro staro krščansko željo po poštenem sodelovanju, spoštovanju oblasti in izogibanju spopadom vedno znova pridno izkoriščajo v boju proti nam.
A včasih je treba stopiti skupaj, stisniti zobe in se postaviti za tisto, kar je dobro. Za to pa je potreben pogum. Morda je zdaj nastopil tak čas …
Robert Pevec