Views: 45
11. september 2001 se je začel kot povsem običajen dan. Na vzhodni obali ZDA je bilo čudovito jutro in ljudje so odšli v službe, šole in po opravkih. Številni ljudje so se napotili na letališča, da bi odleteli na poslovna srečanja, konference, na obisk k sorodnikom ali na težko pričakovane počitnice.
Še sanjalo se jim ni, da se je tistega jutra na letala vkrcalo tudi devetnajst islamskih teroristov iz skupine imenovane al-Kajda, ki je postala znana po vsem svetu, skupaj s svojim voditeljem Osamo bin Ladnom.
Teroristi so se vkrcali na štiri letala, vsa namenjena na daljše polete in zato polna letalskega goriva. Ob 8:46 po lokalnem času je letalo družbe American Airlines, ki je vzletelo z letališča v Bostonu, treščilo v severni stolp Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku.
Ko sem tistega dne prispel domov iz službe, je nemudoma pritekel moj brat in dejal naj hitro prižgem televizijo in preklopim na CNN.
»Pravijo, da je Amerika napadena. Stolpnica je v dimu,« je dejal.
Nemudoma sem prižgal televizijo in le minuto ali dve kasneje gledal, kako je, 17 minut za prvim letalom, drugo letalo, ki je ravno tako vzletelo iz Bostona, treščilo v južni stolp Svetovnega trgovinskega centra. Takoj je bilo očitno, da gre za teroristični napad.
Obilica goriva je povzročila strahovit požar v obeh stolpnicah in precej ljudi je ostalo ujetih v ognju in dimu.
Številni gasilci in policisti so prihiteli na prizorišče in pričeli nemudoma reševati ljudi iz gorečih stolpnic. Nekateri ljudje, ki jim je grozilo, da bodo živi zgoreli, so v obupu skočili v globino. Še danes se živo spomnim posnetka možakarja, ki se je poskušal po nekakšni zasilni vrvi, ki si jo je napravil, po zunanji strani zgradbe spustiti mimo plamenov. A mu ni uspelo in je pred kamerami in zgroženimi očividci omahnil v globino.
Železna struktura stolpnic ni zdržala hude vročine ognja, ki se je hranil z letalskim gorivom, in stolpnici sta se zrušili na 343 gasilcev, 60 policistov in stotine zaposlenih, ki so obtičali v pisarnah ali pa so se poskušali rešiti po zakajenih stopniščih.
Tretje ugrabljeno letalo, ki je vzletelo z letališča v Washingtonu, je treščilo v Pentagon, pri čemer je poleg vseh potnikov in članov posadke umrlo tudi 125 zaposlenih v ameriški vojski.
Potniki v četrtem letalu so uspeli s pomočjo svojih mobilnih telefonov ugotoviti kaj se dogaja. In odločili so se, da se ne bodo predali brez boja. Neoboroženi in brez upanja na preživetje so se spopadli s teroristi. Letalo je treščilo na prazno polje v Pennsylvaniji. Potniki so žrtvovali svoja življenja, da bi rešili življenja ogroženih ljudi na tleh. Naknadno so ugotovili, da je bilo to letalo namenjeno v Washington, najbrž proti Beli hiši ali Kongresu.
Kasneje se je veliko razpravljalo o motivih teroristov, ki so vzeli 2.977 nedolžnih življenj. A resnica je preprosta. Tega niso storili zato, ker se niso strinjali z ameriško politiko na Bližnjem vzhodu. In zagotovo ne zato, ker bi bili revni in obupani. Vsi napadalci so bili izobraženi ljudje iz dobro situiranih ali prav premožnih družin. Njihov vodja, Osama bin Laden, je bil iz bogate družine Saudskih milijonarjev. Napadli so zato, ker so prezirali in sovražili zahodne, evropske in ameriške, na judovsko-krščanski civilizaciji temelječe vrednote, kot sta svoboda in strpnost. In sklenili so, da je potrebno ZDA, voditeljico te osovražene in zaničevane skupnosti, spraviti na kolena.
Napadi so sprožili val odobravanja po Bližnjem in Srednjem vzhodu. Svet so obkrožili posnetki plešočih Palestincev na ulicah, Osama je hitro postalo priljubljeno moško muslimansko ime, posterji z bin Ladnovo podobo so krasili številne domove in v Pakistanu so hitro natisnili majice z njegovo podobo.
A njihovo veselje ni trajalo dolgo. 14. septembra je predsednik George W. Bush obljubil, da je napadalci ne bodo zlahka odnesli.
Amerika je sprožila vojno proti terorizmu in poslala vojsko v Irak, Afganistan in Pakistan, kjer so bila glavna oporišča al-Kajde. In deset let kasneje je CIA izsledila Osamo bin Ladna, ki so ga ščitili številni vplivni politiki v Afganistanu in Pakistanu, in skupina specialcev je zapečatila njegovo usodo.
A številne ljudi, ki menijo da se to tiče le ZDA, je potrebno spomniti, da je bila in je še vedno tudi Evropa pogost cilj al-Kajde in drugih islamističnih skupin. Spomnimo se samo, med drugim, na bombni napad na podzemno železnico v Madridu leta 2004, ki je zahteval 193 življenj, v Londonu leta 2005, ki je zahteval 52 življenj, in serijo napadov v Parizu leta 2015, ki so zahtevali 130 življenj.
Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo iz najrazličnejših razlogov sovražili našo kulturo, našo vero, našo svobodo, naš način življenja.
»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim sina od očeta, hčer od matere, snaho od tašče; in človek bo imel sovražnike med domačimi. Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 10, 34-39)
Džihad ni zanimiv za nas, a težava je v tem, da smo mi njegov cilj.
»Iz shodnic vas bodo metali; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da je opravil Bogu prijetno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene.« (Jn 16, 2-3)
R.