Views: 117
»Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: ›Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?‹ To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: ›Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.‹ Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: ›Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?‹ Jezus je dejal: ›Recite ljudem, naj sedejo.‹
Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: ›Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.‹ Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: ›Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.‹ Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.« (Evangelij po Janezu 6,1–15)
Včasih sem na ta odlomek gledal nekoliko drugače kot danes. Čudil sem se, zakaj Jezus potrebuje učence in njihov kruh, da nahrani množico. Spraševal sem se, zakaj danes ne dela tako očitnih znamenj. Hkrati pa si še vedno pravim: Množica je presita. Kaj lahko Bog naredi, da bi se svet spremenil?
Če se nekoliko bolj ustavimo v našem vsakdanu, lahko opazimo, da je Bog kljub vsemu še vedno na delu. Nekomu reši življenje, ko eden ali drugi opazi znake hude bolezni. Spet drugemu najde prijatelja ali sopotnika in drugemu pomaga zlesti iz pogubnih okoliščin. Bog še vedno hodi po zemlji in dela čudeže, vprašanje je, ali ga hočemo prepoznati ali ne. Tudi v njegovem času ga celo po mnogih čudežih niso spoznali. Torej je vedno spoznanje Božjega delovanja stvar odločitve posameznika.
Tu vidim odgovor na drugi ugovor za današnji odlomek. Množica ni lačna, kaj naj Bog deli? Kakorkoli se res zdi, da je množica sita, pa lahko v ozadju in v nekaterih dogodkih opazimo nenavadno skrivnost, ki je položena v človeka. Človek še vedno hrepeni po nečem, kar ga presega. Čeprav se zdi, da je sit vsega, hlasta po nečem, kar bo dokončno potešilo njegovo neustavljivo lakoto.
In prav v tem vidim odgovor na tretje vprašanje, ki se mi poraja ob današnjem evangeliju: Zakaj Bog potrebuje apostole in njihovih pet ječmenovih hlebov in dve ribi? Jezus vsekakor lahko naredi čudež in nahrani množico s kruhom, ne more pa nahraniti množice s pričevanjem učencev, če ti ne sodelujejo. Pričevanje je najbrž temeljni odgovor na vprašanje lakote. Množica hodi za Jezusom, ker jo privlači njegova izredna moč in ker dela zelo uporabne čudeže: ozdravlja bolne, izganja in množi kruh. Vendar se v množici počasi poraja praznina, ki je vsi ti čudeži ne morejo zapolniti. Nastopa lakota, na katero Jezus sam brez apostolov nima odgovora. Lakota po spremembi v življenju. Lakota po tem, da bi življenje dobilo smisel. Odgovor na to je le v pričevanju novega občestva, novih ljudi, novih odnosov.
Če v tej luči pogledamo na današnji odlomek, potrebuje Jezus naše sodelovanje, naših pet ječmenovih hlebov in dve ribi. Potrebuje priče, da je življenje z njim edini pravi odgovor na vso lakoto človeštva. Bog na nek način brez nas ne more prepričati človeka, da je res tako. Nam je že povedal, sedaj pa nas potrebuje, da z množico delimo to, kar smo prejeli.
Kaj so ti ječmenovi hlebi in dve ribi? Ječmenovi hlebi so zagotovo tista trda vsakdanja hrana za življenje, ribe pa hrana, ki daje življenju lepoto, ga dviga na novo raven.
Hleb je mogoče prav trdo delo ter skromnost in veselje v malem. Današnji človek bi rad živel brez dela. A brezdelje človeka ubija. Potrebuje človeka, ki pričuje, da je delo lepo in nas dela žive. Človeku ne prinese sreče premoženje, ampak veselje v drobnih vsakdanjih stvareh, na katere znamo gledati kot dar.
Hleb je poštena beseda in drža, preprosta iskrenost. Tako zelo smo izumetničili odnose, da nihče nikomur ne zaupa. Pa vendar je to človekova primarna lakota.
Hleb je stvaren pogled na svet. Delamo se bogove, pa smo vedno bolj ujeti v svoje neresnične svetove. Svet je takšen, kakršnega si je zamislil Bog, ne takšen, kot smo ga ustvarili sami.
Hleb je občestvo. Individualizem ubija, človeku ni dobro samemu biti. Potrebujemo povezanost v odnosih, ki hranijo našo človečnost.
Hleb je neustavljiva vera v neskončno. Naše življenje je prazno, če se ustavi na površini in ne prodre v neskončnost.
In kaj sta dve ribi? Pričevanje apostolov, da je življenje lepo le, če je prepojeno z molitvijo in uživanjem Božje besede kot Kristusa samega.
»Neprenehoma molíte.« (Prvo pismo Tesaloničanom 5,17)
»1 V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2 Ta je bila v začetku pri Bogu. 3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4 V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5 In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Evangelij po Janezu 1,1–5)
Molitev nas tako vodi, saj je pogovor z Bogom. Tista vrstica Svetega pisma je bila zapisana tudi zame, pred mnogimi stoletji, da bi mi prinesla Božjo besedo. Zapisana je bila za vsakega med nami. Tale izkušnja doleti vse nas: odlomek iz Svetega pisma, ki sem ga slišal že velikokrat, mi nekega dne nenadoma spregovori in mi osvetli neko situacijo, ki jo živim. A potrebno je, da sem jaz tisti dan tam, na srečanju z Besedo. Biti tam in poslušati Besedo. Bog gre mimo vse dni in vrže seme v zemljo našega življenja. Ne vemo, če bo danes našel suho zemljo, robidovje ali pa dobro zemljo, ki bo dala rast tisti klici:
Odvisno je od nas, od naše molitve, od odprtega srca, s katerim se približamo Svetemu pismu, da bi postalo za nas živa beseda Boga. Bog stalno hodi mimo in to prek Svetega pisma.
Mi torej beremo Sveto pismo, da bi to »bralo nas«. Milost je, da se lahko prepoznamo v tej ali oni osebi, v tej ali tisti situaciji. Sveto pismo ni napisano za človeštvo na splošno, ampak za nas, zame, zate, za moške in ženske iz mesa in krvi, za moške in ženske z imenom in priimkom, kakor sem jaz, kakor si ti. In Božja beseda, napolnjena s Svetim Duhom, ko je sprejeta z odprtim srcem, ne pušča stvari, kot so bile prej, nikoli. Nekaj spremeni. In to je milost in moč Božje besede.
Molitev in Božja beseda sta temeljna hrana za polno življenje. Brez enega in drugega se ujamemo v lovke tega sveta in se slepimo, da je mogoče potešiti lakoto z materialnim. Molitev in Božja beseda nas dvigata v neskončno in nam dajeta moč, da to neskončnost živimo v preprostem vsakdanu.
Bog še vedno dela čudeže. Išče sodelavce, ki bi mu bili pripravljeni ponuditi nekaj hlebov in rib. Le z našim sodelovanjem lahko spreminja svet.
Z.M.