Hits: 79
»Podal jim je drugo priliko; rekel je: ›Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: »Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?« Dejal jim je: »Sovražen človek je to storil.« Služabniki pa so mu rekli: »Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?« »Nikakor,« je dejal, »da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.«
Še drugo priliko jim je podal; rekel je: ›Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.‹
In povedal jim je spet drugo priliko: ›Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.‹« (Evangelij po Mateju 13,24–34)
Tokrat sem se najprej ustavil ob ljuljki. Doslej se nisem nikoli resnično ustavil, da bi si ogledal, kakšna pravzaprav je ljuljka. Na spletu danes ni težko najti opisov in podob. Na eni od strani piše približno takole: Ljuljka je tako podobna pšenici, da jo v nekaterih področjih poimenujejo žito. Ljuljka in pšenica sta si izredno podobni, vse dokler ne zraste klas, potem pa se razlikujeta:
1) Pšenični klasi so tako težki, da celotno rastlino upognejo, medtem ko so klasi ljuljke lahki in ostanejo pokončni.
2) Ko klasi dozorijo, se pri pšenici obarvajo zlato rjavo, pri ljuljki pa počrnijo.
3) Ko ljuljka dozori, se zrna nagnejo proč od stebla, pri pšenici pa ostanejo tako, kot so rasla.
Opis ljuljke nam lahko pomaga razumeti, zakaj je treba počakati do žetve. Ko je ljuljka majhna, je ni mogoče ločiti od pšenice, ko dobiva svojo končno podobo, pa je žetev pred vrati.
Ob tem in ob naslednjih dveh prispodobah sem pomislil, da je najbrž res pogosto težko ločiti dobro od slabega. Če pogledamo pšenico, vidimo, da je na začetku podobna ljuljki. No, zrna so nekoliko večja in lepša. Lahko bi rekli, da je mogoče prepoznati dobro že v kali. A to nam ovrže prilika o gorčičnem zrnu in o kvasu. Gorčično zrno ni ravno zgledno, kvas pa so glive, ki so na videz prav neugledne. V samem začetku torej zla ni lahko ločiti od dobrega.
Torej je treba čakati! Na kaj že? Na sadove! Jezus pravi na drugem mestu:
»Drevo spoznamo po sadu.«
Tu pa se mi zastavi resno vprašanje. Kakšni pa naj bi bili naši sadovi? Da se ne oddaljimo od prilike, se vprašajmo, v čem je razlika med ljuljko in pšenico, med gorčico in kako drugo rastlino, med kvasom in drugimi glivami? Pšenica je hrana za ljudi, gorčično zrno daje zavetje, kvas pa omogoča, da je kruh dober, da je rahel, okusen. Sadovi naj bi torej bili tisti, po katerih nekaj prepoznamo kot dobro ali slabo. Če prinašajo sad, ki drugega nasiti, dajejo okus in varnost, so pravi.
Glede kvasa pa je zanimivo to, da se vsepovsod drugod po Svetem pismu obravnava kot nekaj negativnega, kot znak nemoralnosti, zlobnosti ali napačnih naukov, kot na primer kvas farizejev in saducejev. Toda na tem mestu se na kvas gleda kot na nekaj pozitivnega, dobrega, in sicer v kontekstu majhne količine, podobno, kot lahko razumemo majhno gorčično zrno. Malo kvasa lahko razumemo kot snov, ki prodira in se širi. Kam se v prenesenem pomenu širi? Ja, evangelij se širi tako, da prodre v srce, se dotakne vesti in tako vpliva na našo navezanost na prave stvari, našo voljo podredi Božji in naše misli usmerja k poslušnosti Jezusu.
In mi? Ali imamo kristjani res neprestano v zavesti misel, da moramo biti kvas, pšenica, gorčica? Zakaj je to vprašanje tako pomembno? Če tega nimamo v mislih, potem niti ne ločimo dobrega od zla, ne v sebi ne v drugih. Poglejmo preprost primer:
a) Prijaznost – ali je lahko razlikovati med resnično dobroto in hinavščino?
b) Odločnost – ali je lahko ločiti med odgovornostjo in zavzetostjo za dobro in nesramnostjo, brezobzirnostjo, zasledovanjem svojih interesov?
c) Drugačnost – ali jo je lahko prepoznati kot zvestobo Bogu, ki ni iskanje pozornosti, pomembnosti in slave?
č) Uporništvo – ali ga je lahko prav razumeti bodisi kot ponižnost ali napuh?
Prepričan sem, da je še vedno lažje razlikovati med ljuljko in pšenico kot pa razlikovati med zgoraj naštetimi držami. Do njih ima večina zelo preprost odnos: ali se zanj ne meni ali pa na hitro obsodi tisto, kar ji ne ugaja. In tako smo križali Boga, ki ni bil prijazen, ki je bil nesramno odločen, čudno drugačen in uporniški.
Prav je, da se še bolj ustavimo in prepoznavamo smeri svojega zorenja in zorenja naših bližnjih. Naj nam Bog pomaga držati smer na poti zorenja v pravo žito, lepo gorčično drevo in lepo vzhajan kruh.
Molitev:
Oče naš, hvala ti, ker nas ohranjaš duhovno budne, da lahko prepoznavamo spletke in napade hudobnega. Zavedamo pa se, da smo krhki, a s teboj, ki si vsemogočen, zmoremo zmagovati. Zato se ti izročamo v varstvo. Skrbi za nas. Varuj in vodi nas. Vedno nam pomagaš, ko se ti približamo. Ne zaspiš in ne zadremlješ. Gospod, reši nas hudega. Bog, ti si vendar naš kralj od nekdaj, tisti, ki povzroča zmage sredi dežele. Spominjam se tvojih del, zares, od nekdaj se spominjam tvojega čudeža, ko si me poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo: svetlobo svoje dobrote, svetlobo svoje odločne zavzetosti za moje dobro, svetlobo svoje zvestobe in svetlobo svoje krotkosti ter ponižnosti. Ti si Bog, ki dela čudeže, spoznati daješ svojo moč med ljudstvi, zato te prosim, izkaži se mogočnega in usmiljenega v mojem življenju. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.