Views: 111
1 Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. 2 Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. 3 Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« 4 Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« 5 Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. 6 Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Evangelij po Janezu 11,1–6
Marija in Marta
Lazar je zbolel. Njegovi sestri, Marija in Marta, sta se takoj obrnili na prijatelja Jezusa in upali, da bo hitro prišel in ozdravil njunega brata, preden bo prepozno.
Ker vemo, da je imel Jezus rad te tri, bi pričakovali, da se bo takoj odpravil v Betanijo, da bi naredil, kar lahko, in jim prihranil skrb in žalost. Vendar vidimo, da se Jezus ni odzval tako, kot sta sestri upali. Namesto da bi takoj odšel v Betanijo, je ostal še dva dni, kjer je bil.
Pomembno načelo v življenju je, da ljubezen dopušča bolečino. Vendar si tega ne želimo. Želimo verjeti, da če nas Bog resnično ljubi, ne bo dovolil, da v naše življenje pride karkoli bolečega. Vendar temu ni tako. Božja ljubezen nam ne jamči zavetja pred težkimi izkušnjami, ki so potrebne za našo duhovno rast. Jezus je rekel svojim učencem:
»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni, jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)
In molil je za nas k Očetu:
»Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega [hudiča].« (Jn 17,15)
Z zaupanjem v Boga tudi v času stisk rastemo v veri in spoznavamo, da je Bog zvest.
Če bi Jezus pohitel v Betanijo, takoj ko je slišal novico o Lazarjevi bolezni, Marija in Marta ne bi bili razpeti med upanjem in strahom. Upanjem, da bo tisti, ki bi lahko pomagal njunemu bratu, prišel pravočasno, in strahom, da bo prišel prepozno. Prihranjena bi jima bila bolečina, ko sta gledali Lazarja, ki je umrl. Izognili bi se trpljenju zadnjih trenutkov, preden sta Lazarju zaprli oči in pripravili njegovo telo za pokop. A Jezus ni prišel.
Vedel je, da je čas, da se Marija, Marta in njegovi učenci naučijo, česar se ne bi mogli naučiti, če bi posredoval prehitro. Odlomek iz Jn 11 nam pove, kakšen popoln nadzor je imel Jezus nad situacijo. Točno je vedel, kaj dela. Vedel je, da je duhovna rast Marte in Marije in njegovih učencev, ki so potovali z njim, odvisna od pravega trenutka. Kako to vemo?
Jn 11,7–16
7 Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« 8 Učenci so mu dejali: »Rabi, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« 9 Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; 10 če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.« 11 To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« 12 Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.« 13 Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. 14 Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. 15 Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« 16 Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«
Božji čas. Jezus je vedel, da ga Marija in Marta ne bi nikoli spoznali kot vstajenje in življenje, če Lazar ne bi umrl. David ne bi nikoli spoznal Boga kot svojo skalo in trdnjavo, če ga Savel ne bi preganjal v engedijski puščavi. Izraelci ne bi nikoli spoznali Boga kot svojega osvoboditelja, če ne bi bili sužnji v Egiptu. Naše boleče izkušnje nam lahko na nove načine razodenejo Boga. Jezus je točno vedel, kaj dela.
Ko je Jezus prispel, je bil Lazar v grobu že štiri dni. Mnogo Judov je prišlo iz Jeruzalema v Betanijo, da bi tolažili Marto in Marijo ob izgubi brata. Nič ni bilo pomembnejše, kot da izrazijo sožalje užaloščenim.
V vročem ozračju Izraela so morali umrle pokopati takoj po smrti. Žene so mazilile telo z najodličnejšimi dišavami in olji, potem pa ga zavile v platnene povoje, na glavo pa mu položile prt. Kdor je lahko prišel, se je pridružil sprevodu od hiše do groba. Prve so hodile ženske, ker je bila po učenju tistega časa žena, ki je grešila v edenskem vrtu, odgovorna za to, da je smrt prišla na svet.
Ob grobu so imeli prijatelji govore. Potem so žalovalci naredili dve dolgi vrsti, med katerimi so šli člani družine. Dokler je bilo truplo v hiši, družina tam ni smela pripravljati hrane, jesti mesa ali piti vina ter se učiti. Ko so truplo odnesli ven, so vse pohištvo postavili na glavo in žalovalci so sedeli na tleh ali pručkah. Ko so se vrnili z groba, so jedli kruh, trdo kuhana jajca in lečo, kar je simboliziralo življenje, ki se vedno premika proti smrti.
Globoko žalovanje je trajalo sedem dni, ko se ni smel nihče maziliti, si obuti čevljev, se učiti ali poslovati niti se umivati. Temu tednu je sledilo trideset dni blažjega žalovanja.
Sredi obdobja globokega žalovanja je Marta slišala, da je Jezus prišel v vas. Ko mu je šla naproti, je prekršila vse običaje Bližnjega Vzhoda. Marija pa je ostala v hiši. Pogovor med Marto in Jezusom je zapisan v Jn 11,21–27:
21 Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; 22 a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« 23 Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« 24 Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« 25 Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; 26 in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« 27 Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«
Z besedami »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl« je Marta izrazila svoj dvom v Jezusovo neomejeno moč. Če bi bil on tam, se to ne bi zgodilo. Moral bi biti prisoten, da bi ozdravil njenega brata. Vendar je izrazila tudi svoje splošno zaupanje v Jezusa: »A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.«
Jezus ji je odgovoril tako, da ji je mislil usmeril k obljubi vstajenja: »Tvoj brat bo vstal.« Marta se zdi nepotrpežljiva, saj je rekla: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.«
Poznala je resnico. Nauk je obvladala. Pravzaprav je imela močnejšo duhovno osnovo kot saduceji, ki so zanikali vstajenje. Vendar ni našla veliko tolažbe v prihodnjem času. V tistem trenutku je potrebovala nekaj bolj sedanjega kot dogodek »ob vstajenju poslednji dan«. Nauk ni bil posebej tolažilen v njenem času bridkosti.
Jezus je to videl in spremenil njeno predstavo o vstajenju kot prihodnjem dogodku v sedanjo resničnost:
»Jaz sem vstajenje in življenje.« Jn 11,25
Kaj je morala Marta čutiti v tem dramatičnem trenutku! »Jaz sem vstajenje in življenje!« S temi osupljivimi besedami je Jezus preusmeril Martine misli z oddaljenega upanja v prihodnosti na sedanje dejstvo. Njeni veri je dal njen pravi predmet, sebe. Zaupanje v Jezusa Kristusa, Boga-človeka, ki je vstajenje in življenje, bi lahko nadomestilo njeno nedoločno upanje v prihodnji dogodek.
Kako dobimo to zaupanje? Jezus nam je to povedal v v. 25 in 26:
»Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; 26 in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.«
Ko verujemo v Jezusa Kristusa, dobimo življenje, ki je večje od smrti. Smrt ni konec življenja, ampak postane vrata v večje življenje. To pomeni ponovno rojstvo. To pomeni imeti večno življenje. To pomeni verovati v Jezusa Kristusa.
Kako je Jezus končal svojo izjavo Marti? Vprašal jo je: »Veruješ v to?« S tem vprašanjem jo je pripeljal do vprašanja osebne vere. Vera, ki vodi v večno življenje, ne more biti nikoli vera, ki smo jo podedovali od starih staršev ali ki jo dobimo, če smo zraven pastorja. Vera je osebna predanost, za katero se mora odločiti vsak sam.
Marta je takole odgovorila na Jezusovo vprašanje:
»Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.« (v. 27)
Marta je razumela to resnico. Kje se jo je naučila? Ali je sedela pri Jezusovih nogah? Ali ga je poslušala, ko je učil množice? Ta žena je, čeprav je bila njena vera nepopolna, dojela osrednjo resnico, na podlagi katere je njena vera lahko rasla: Jezus je tisti, ki ga je poslal Bog.
Enako velja za nas danes. Na podlagi te resnice, ki jo je Marta izrekla tisti dan v Betaniji, lahko pridemo k tistemu, ki je vstajenje in življenje. Ne moremo začeti rasti, dokler ne vidimo, kdo je Jezus, in pridemo k njemu takšni, kot smo.
Marta se je vrnila v hišo in Mariji skrivaj povedala, da je Učitelj prišel in da je vprašal po njej. Marija je hitro vstala in šla k Jezusu. Tudi ona je izrekla enake besede, kot jih je izrekla Marta:
»Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.« (v. 32)
Bodite pozorni na to, kako se je Jezus prilagodil potrebi vsake sestre. Marti je, čeprav v času globokega žalovanja, spregovoril globoko teološko resnico. Z Marijo je sočustvoval. Srečal se je z njo, kjer je bila, da bi jo popeljal na drugačen nivo vere. Tako ravna z vsakim izmed nas. Bog začne z nami, kjer smo. Vendar nas ne pusti tam. Premakne nas na globlji nivo vere.
Štirje dnevi so minili, odkar je Lazar umrl. Običajen grob na Bližnjem Vzhodu je bil votlina s policami, ki so bile na treh straneh vklesane v skalo. Pri vhodu v odprtino je bil v tla narejen utor in vanj postavljen velik kamen v obliki kolesa, da so ga lahko zakotalili pred vhod v votlino. Za Jude je bilo pomembno, da je bil vhod dobro zapečaten. Verjeli so, da duhovi umrlih lebdijo okrog groba štiri dni, da bi ponovno vstopili v telo umrlega. Po štirih dneh pa odidejo, ker je telo že tako razpadlo, da ga ne bi več prepoznali.
Žalovalci so sledili Mariji in se zbrali pred vhodom v votlino. Običaj je bil tak, da glasneje ko so žalovali, večjo čast so izkazali umrlemu. Tisti, ki so prišli tolažit Marijo in Marto, niso tiho jokali s sklonjenimi glavami. Pač pa so počastili Lazarja z neomejenim tarnanjem in histeričnim vreščanjem.
Sredi množice je stal Jezus. Bil je »v duhu pretresen in se je vznemiril« (v. 33) – nad strahoto smrti, posledicami greha, bolečino odtujitve; vedel je, da tudi njega čaka smrt. Potem je štirikrat spregovoril.
1. Spregovoril je žalovalcem: »Odstranite kamen!« (Jn 11,39). Jezus bi lahko ukazal kamnu, naj se odvali brez človeške pomoči. Ampak tisti, ki so stali tam, so dobili nalogo. Bog od nas zahteva, naj storimo, kar lahko. Preizkusi nas, ko nas vključi v svoje čudeže.
Judje niso bili prepričani, ali prav slišijo. Marta je povzela njihove misli: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus jo je moral opomniti: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« (v. 40) Jezus je želel dvigniti Martino vero na višjo raven, da bi lahko videla iznad zemeljskega, praktičnega in vsakdanjega, da bi videla duhovno resničnost.
2. Spregovoril je Bogu: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« (v. 41–42)
Marta je rekla, da veruje v to. Toda ali so tudi drugi? Ali je Marija? Ali so učenci? Jezus je nagovoril Boga, da bi pripeljal ljudi k veri.
3. Tretjič je nagovoril Lazarja: »Lazar, pridi ven!« (v. 43) Mrtvi se je opotekel ven, roke in noge je imel še povite, na obrazu prt. Množica se je osupla umaknila. Ali imajo privide? Pred štirimi dnevi so videli, kako so njegovo truplo odnesli v grob. Saj ne more biti res, da je Lazar živ!
Jezus ni molil: »Oče, obudi ga od mrtvih!« Niti ni rekel: »V Očetovem imenu, pridi ven.« Rekel je Marti, da je on sam vstajenje in življenje. Ravnal je s svojo oblastjo. Je Gospod življenja, zato je Lazar prišel ven.
4. Četrtič je Jezus nagovoril osuplo množico: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« (v. 44) Začudeni opazovalci so se morali dotakniti Lazarja in se sami prepričati, da ni duh.
Potem se je zgodilo dvoje. Mnogi Judje, ki so prišli obiskat Marijo, so začeli verovati v Jezusa (v. 45). To je bil takojšen rezultat. Potem pa je novica o tem neverjetnem čudežu prišla do verskih voditeljev v Jeruzalemu. Jezusa so videli kot grožnjo svoji moči. Srečali so se, da bi zapečatili njegovo usodo s smrtno obsodbo.
Smrtno obsodbo? Ja, zanj. A življenjsko obsodbo za vse nas, ki verujemo. Jezus je vstajenje in življenje. Kdor veruje vanj, ne bo nikoli umrl. Ali ti veruješ?
Velika vera nastane iz našega razbitega upanja in razblinjenih sanj. »Če Bog želi, da mu zaupaš, te postavi v težave. Če želi, da mu zaupaš še bolj, te postavi v nemogočo situacijo. In ko je neka stvar nemogoča, potem lahko mi, ki smo nagnjeni k temu, da vse delamo s svojo močjo, rečemo: ›Gospod, to moraš biti ti. Jaz nisem popolnoma nič.‹« (Donald Grey Barnhouse)
Jezus tudi danes pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje.« Po smrti pride vstajenje. Zaupamo lahko Božjemu popolnemu času. Zaupamo lahko njegovi ljubezni. Iz težkih izkušenj lahko pridemo močnejši v veri in upanju, ko se naučimo, da je Bog ob nas v naši izgubi, v naši bridkosti. Pomembno je, kaj dopustimo Jezusu storiti v naši situaciji.
Povzeto in prirejeno po Mary & Martha, Alice Mathews, Discovery Series, Our Daily Bread
Vprašanja za razmislek:
- Ali imaš upanje v času stisk?
- Kako se izraža pomanjkanje upanja v tvojem življenju?
- Kje vidimo Boga delovati v tem času?
Alenka Camloh