Views: 221
Pred petsto leti, 31. oktobra 1517, je nemški katoliški menih Martin Luther objavil nekaj pritožb, ki jih je imel glede Katoliške cerkve, na cerkvenih vratih v Wittembergu v Nemčiji.
Luthra je razburila cerkvena praksa prodaje odpustkov bogatim podpornikom. Odpustke bi lahko razložili kot karte, ki so ljudem omogočile, da so se izognili peklu: plačajte določen znesek Cerkvi in Cerkev bo poskrbela, da vam v posmrtnem življenju ne bo potrebno trpeti zaradi vaših grehov.
Luther je bil trdno prepričan, da ta praksa ni le škodovala Cerkvi v očeh običajnih vernikov, ampak tudi ni imela nobene osnove v Svetem pismu. Menil je, da Cerkev potrebuje reformo ali pa bo izgubila svojo legitimnost.
Nihče, niti Luther, ni mislil, da bodo te pritožbe – in naredil je seznam kar 95 le-teh – kaj dosti dosegle. Pravzaprav je želel le sprožiti razpravo o vprašanju, ki ga je močno skrbelo. Namesto tega pa je sprožil verižno reakcijo, ki je spremenila smer zgodovine.
In to spremembo smo poimenovali protestantska reformacija.
Če bi Luther omejil svojo kritiko Cerkve zgolj na odpustke, kot mu je svetoval njegov prijatelj, nizozemski učenjak Erasmus, bi se zadeva morda razrešila in stari red bi bil še vedno ohranjen. A trmoglavega Luthra je bilo težko krotiti.
Luther je bil pač oseba s svojimi lastnimi težavami. Bil je briljanten in karizmatičen, pa tudi maščevalen in trmoglav, da mu je kar škodilo. In ob koncu svojega življenja je na žalost postal tudi antisemit.
Prepričan je bil, da ne bi smelo biti nobenih posrednikov med Svetim pismom in vernikom. Vsak posameznik bi moral imeti dostop do Božje besede, je trdil, tako kot jo je imel katerikoli duhovnik – ali celo papež. To se nam zdi dandanes samo po sebi razumljivo, a v 16. stoletju je bila to radikalna misel.
Zakaj?
Cerkev je bila več kot tisoč let dominantna verska in politična avtoriteta v Evropi. Luther pa je izzval sam temelj te avtoritete.
In ni presenteljivo, da Cerkev tega ni dobro prenesla. Kar se je pričelo kot pričkanje med pogumnim menihom in katoliško hierarhijo je hitro prerastlo v velikanski in krvavi spor, ki je razdelil Evropo na nasprotujoče si verske frakcije.
A posledice Lutrovih idej so segle daleč onkraj verskih sporov. Nič ne pretiravamo, če rečemo, da je bil rezultat Luthrovih idej rojstvo sodobnega posameznika – svobodne osebe z od Boga danimi pravicami, ki so neodvisne od vlade ali katerekoli druge institucije. Vsak posameznik je lahko našel te pravice ob branju in interpretaciji Svetega pisma.
A da je lahko to storil, se je najprej moral naučiti brati Sveto pismo. In v prvem tisočletju, vse do Luthra je le malo ljudi sploh znalo brati.
Knjige, vključno s Svetim pismom, so bile napisane na roko, kar je trajalo tudi po več mesecev. Knjige so bile zato redke in drage. Še več – večina Svetih pisem je bilo napisanih v latinščini, jeziku Cerkve, jeziku, ki sta ga poznali le duhovščina in izobražena elita. Ta ekskluzivnost je bil eden izmed mnogih načinov s katerimi je Cerkev vzdrževala svojo oblast.
Luther je to težavo razrešil tako, da je Sveto pismo prevedel v nemščino, zato ga je lahko bral kdorkoli.
A njegov trud bi bil zaman, če mu ne bi priskočil na pomoč nedavni izum tiska njegovega sonarodnjaka Johannesa Gutenberga. Tisk je prvič v zgodovini omogočil široko dosegljivost knjig, pamfletov in časopisov.
Če ne bi bilo tiska, bi tudi Luther najverjetneje dočakal enako usodo kot drugi reformatorji pred njim, na primer Jan Hus, ki so mu sodili, ga obsodili krivoverstva in sežgali na grmadi. A zaradi tiska Luthrovega gibanja preprosto ni bilo moč ustaviti. Pravzaprav se ga sploh ni dalo več nadzorovati.
Luthrovim novim idejam so kmalu sledile krvave verske vojne med katoliki in protestanti. Trajale so dvesto let in zahtevale številna življenja. Samo tridesetletna vojna med letoma 1618 in 1648 naj bi zahtevala življenja kakšnih osem milijonov ljudi, ki so pomrli zaradi spopadov, bolezni in lakote.
A iz vsega tega klanja so se rodile tudi številne pozitivne spremembe. Če omenimo samo dva stranska proizvoda Luthrovega protesta: iz protestantizma, ki je okrepil vlogo posameznika, sta se rodila kapitalizem in razsvetljenstvo. Naslednji proizvod je bila ameriška revolucija s svojo idejo, da so posameznikom »s strani Stvarnika dodeljene določene neodtujljive pravice« in da so tako svobodni v odnosu do svoje lastne vlade. Od 56 podpisnikov Deklaracije o neodvisnosti, so bili vsi, razen enega, protestanti.
Izreči sodbo o tako pomembnem obdobju, kot je reformacija, je izredno težko. Verjetno je najbolje, da tega niti ne poskušamo. Lahko pa rečemo, da nobena druga osebnost ni imela večjega vpliva na sodobni svet kot nemški menih Martin Luther. To dejstvo bi presenetilo tudi njega samega.
Prevod in priredba po Stephenu Cornilsu s Prager University (https://www.prageru.com/video/how-the-reformation-shaped-your-world).
Robert Pevec