Views: 89
Ko sem se kot kristjan prvikrat znašel v težkem času, sem mislil, da sem naredil veliko napako. Kot mnogi mladi verniki sem tudi jaz predvideval, da če sledim Božjemu vodstvu, bo pot, po kateri me bo vodil, mirna in ravna. Nisem si mislil, da če mu bom res sledil, bodo prišli časi, ko se bo zdelo, da sta Njegova navzočnost in Njegov glas oddaljena na milijone kilometrov.
Začel sem se boriti z nekaterimi velikimi vprašanji. Kje sem se zmotil? Zakaj bi Bog umaknil svojo navzočnost od mene? Celo spraševal sem se, kakšen greh sem zagrešil, da me je vrgel s prave poti na to grozno stranpot. Prišel sem do točke, ko sem zaklical: “Bog, kje si?”
In potem sem začel iskati odgovore v najstarejši knjigi, v Svetem pismu. Ne glede na zmedo, ki sem jo prestajal, je to bilo neprimerljivo s tistim, s čimer se je soočal Job.
Le predstavljam si lahko, s kakšnimi vprašanji se je boril.
Ni nobena skrivnost, da je Job prestajal težke čase. V nizu neprizanesljivih in tragičnih dogodkov je izgubil družino, bogastvo, zdravje in še več. Niti si ne morem predstavljati, kaj je prestajal. Celo njegovi prijatelji so mu svetovali, naj prekolne Boga in umre – kar ni bil ravno nasvet zdrave pameti. Na tem kraju brezupa, ko se je počutil povsem zapuščenega od Boga, je žaloval:
“Če se odpravim proti vzhodu, ga ne bo,
če grem proti zahodu, ga ne bom opazil.
Če dela na severu, ga ne bom zagledal,
če se obrne proti jugu, ga ne bom videl.” (Job 23,8-9; SSP)
Ko je Job bil v primežu težav, več ni mogel videti Boga, ne glede na to, v katero smer je pogledal. Počutil se je, kot če ga je Bog izpostavil, da se izsuši in propade. Na srečo, te besede ne opisujejo konca njegove zgodbe. V 42. poglavju, na koncu njegove knjige, pravi Bogu naslednje:
“Zato sem govoril in nisem razumel reči,
ki so zame pretežke in jih ne poznam.
Poslušaj torej ti, jaz pa bom govoril,
vprašal te bom in ti me poúči!
Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.” (Job 42,3-6; SSP)
Kakor Job, tudi mi, šele ko gledamo nazaj na težke čase, ki smo jih prestajali, spoznamo, da je Božja roka bila pri vsem zraven. Tako je bilo tudi v mojem primeru. Najgloblja razodetja od Boga sem prejel v mojih najtežjih časih. Boga mogoče srečamo na vrhu gore, toda pogosto ga resnično spoznamo v naših dolinah.
Če se danes sprašuješ, kje je Bog v tvojem življenju, ne bodi razočaran. Dalje prihajaj k njemu in nadaljuj po poti z njim. On te ni zapustil. Niti približno. Pravzaprav, mogoče boš gledal nazaj in videl svojo trenutno stisko kot čas, ko si spoznal Boga na povsem nov način. Ko spoznaš dolgoročno Božjo perspektivo na tvoje življenje, boš našel pravo upanje, ki ga potrebuješ v težkih časih.
Povzeto po spletni strani Binkoštne cerkve v Murski Soboti