Views: 131
Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« Lk 10,38–42
Marija in Marta
Uvod: Primer šivanja na šivalni stroj (za lep šiv morata biti zgornja in spodnja nit enakomerno napeti)
Bil je vroč dan ob koncu deževnega obdobja, začenjalo se je poletje. Predstavljajte si z apnom pobeljeno vasico na griču približno tri kilometre vzhodno od Jeruzalema. V njej živi Marta. Verjetno je bila bogata vdova in k sebi je vzela mlajšo sestro Marijo in mlajšega brata Lazarja.
Marta pozdravi Jezusa in njegove učence v svojem domu v Betaniji. Pohiti, da bi pripravila udoben sedež za Jezusa in prinesla hladno pijačo svojim gostom. Pokima Mariji, ki napolni vrč ob vratih z vodo, potem vzame brisačo in začne umivati gostom noge. Jezusovi učenci se posedejo po veliki sobi in se začnejo tiho pogovarjati o dogodkih prejšnjih dni. Vaščani se začnejo zbirati pred vrati, želijo vstopiti in prisluhniti velikemu učitelju, Jezusu.
To ni njegov prvi obisk v Betaniji. Vaščani so že prej slišali nekaj njegovih presenetljivih zgodb. Mogoče jim jih bo povedal še več. Nekaj se jih stisne noter in posedejo se izven kroga učencev. Možno je, da sta se obe, Marta in Marija, usedli k Jezusovim nogam, da bi se učili od njega. (Angl. prevod King James Version pravi, da je Marta tudi sedela pri Jezusovih nogah.)
Ne vemo, koliko časa je Marta sedela in poslušala Gospoda Jezusa. A verjetno so se ji po glavi podile različne misli. Navsezadnje je tam sedelo trinajst mož, ki so bili lačni in jih je bilo treba nahraniti. Kaj je imela v shrambi, da bi jih lahko nahranila? Koliko časa bo potrebovala, da bo vse pripravila? Ali bo morala še kupiti žito ali sadje?
Marsikatera izmed nas se lahko poistoveti z Marto. Najprej je v mislih preletela, kaj ima v shrambi. Potem je načrtovala, kaj bo skuhala, in skrbela, da ne bo česa spregledala. V glavi je naredila seznam vseh stvari, ki jih mora pripraviti. Potem je preletela sobo, da bi videla, po kateri poti bo najhitreje prišla v kuhinjo. Ko jo je odkrila, ni mogla nič več sedeti. Morala se je lotiti dela! Navsezadnje je bila ona gostiteljica. Njena naloga je bila, da poskrbi za potrebe svojih gostov. Nihče ne bo imel slabega mnenja o Lazarju in Mariji, če hrana ne bo primerna. Kriva bo samo ona. Nima časa, da bi še naprej sedela in poslušala Jezusa – mogoče potem, ko opravi vse delo.
Ko je bila v kuhinji, je začutila naval razburjenja, ki se loti mnogih, ko želimo storiti nekaj posebnega za nekoga, ki ga imamo res radi. Želimo, da je vse popolno – vsaj čim bolj popolno. Naša ljubezen nam daje energijo. Navdušeni smo nad priložnostjo, da bomo lahko pokazali svojo ljubezen do nekoga posebnega.
Ali si predstavljate Marto v kuhinji, ki se zažene v delo? Najprej pristavi fižol in lečo s čebulo in česnom. Potem pripravi jagnje za peko. Zmelje žito in zamesi kruh. Potem pripravi fige in granatna jabolka. Prinese vodo, da jo bo zmešala z vinom. Pripravi mizo. Premeša fižol in lečo. Obrne jagenjčka. Začne peči kruh.
Pogleda skozi okno, da vidi, kje je sonce. Marta se nenadoma zave, da bo kmalu čas za večerjo in da še ni naredila vsega, kar je nameravala. Nenadoma so se načrti in veselje, ki ga je čutila na začetku, pokvarili. Luka pravi, da je »imela s postrežbo veliko dela.« Bolj ko je delala, bolj razburjena je postajala.
Marija je kriva za to. Če bi ji pomagala, bi bilo vse drugače.
Vsi poznamo ta občutek, kajne? Že tako je težko, če moraš toliko narediti. Če pa nas pusti na cedilu nekdo, ki bi nam lahko pomagal nositi breme, pa je še toliko slabše. Razburjeni smo, ker to ni pošteno, dokler nazadnje ne eksplodiramo. Marta reče Jezusu:
»Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« (Lk 10,40)
Zanimivo je, da je Marta svoje razburjenje stresla na Jezusa, ne na Marijo. Mogoče je že prej poskusila s pogledom ujeti Marijo in ji pomigniti, naj vstane in ji pomaga. Ali pa ji je pomignila, Marija pa je odkimala z glavo in še naprej poslušala Jezusa.
Vsi imamo svoj način, kako pritegniti pozornost. Morda se odkašljamo. Ali pa s prsti udarjamo po mizi. Ali kaj drugega. Še bolj nas živcira, ko nas druga oseba ignorira!
Ne glede na to, kaj se je že zgodilo, je Marta direktno nagovorila Jezusa in ga obtožila, da mu ni mar zanjo. Prepričana je bila, da če bi mu bilo kaj mar zanjo, bi rekel Mariji, naj vstane in ji pomaga.
Marta je povezala Jezusovo skrb zanjo z njegovo pripravljenostjo, da pove Mariji, naj se loti dela. Marta je mislila, da ve, kako naj bi Jezus pokazal svojo skrb zanjo – da bi ji olajšal breme.
Vidimo, da Jezus stori ravno to, vendar ne tako, kot je pričakovala. Iz njegovega odziva se veliko naučimo o svojem učenčevstvu:
»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, 42 a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10,41–42)
Problem ni bil v delu, ki ga je opravljala Marta. Problem je bila njena drža – razburjanje in skrbi –, ki je ustvarila slabo situacijo. Jezus je vedel, da se Marta preveč obremenjuje s stvarmi, ki niso bile pomembne. Marta je imela problem s tem, kako ohraniti pravo ravnotežje v življenju.
Pobliže si poglejmo, kaj je Jezus rekel tej preobremenjeni ženski in česa ni.
Jezus je ni oštel, ker pripravlja hrano zanj in za njegove učence. Če kot gostiteljica ne bi pripravila hrane, bi bili njeni gosti lačni. Kar se je dogajalo v kuhinji v Betaniji, je bilo pomembno.
Ali se spomnite, kaj je Jezus rekel hudiču, ko ga je skušal v puščavi pred začetkom svojega javnega delovanja? V Mt 4,4 beremo:
»Človek naj ne živi samo od kruha …«
Jezus ni rekel: »Ljudje ne živijo od kruha.« Živimo od kruha. Imamo telo, ki ga je treba hraniti. Jezus je to vedel in hranil je ljudi – enkrat jih je nahranil celo 5000.
A Jezus je tudi vedel, da smo ljudje več kot telo. Ne živimo samo od kruha. Hraniti svojega duha je najmanj tako pomembno kot hraniti svoje telo. Martin problem ni bil, da je pripravljala hrano za svoje goste. To je bilo potrebno in v vlogi gostiteljice je morala poskrbeti za to. Vendar je temu pripisovala preveliko pomembnost. Namesto da bi pripravila preprosto večerjo, se je skušala izkazati z zapletenim obrokom. Jezus ji je v bistvu rekel, da bi bila ena jed dovolj.
Vsi imamo svoje naloge, ki jih moramo opravljati vsak dan življenja. Hodimo v službo. Pospravljamo. Peremo. Vse to delamo in to delamo dobro. Bogu ni všeč, če smo površni ali zanemarjamo svoje dolžnosti v življenju.
Vendar moramo poskrbeti, da nujno potrebno delo ne dobi prevelikih razsežnosti in da ne izkrivi našega življenja. Hitro lahko zamešamo sredstva in cilje. Ne da bi pomislili, lahko spremenimo to, kar je sredstvo za življenje za Boga, v svoj cilj.
Ko vzamemo nekaj, kar ni zelo pomembno, in to postavimo na prvo mesto v svojem življenju, lahko to, kar je sicer neškodljivo, postane kamen spotike za nas.
Jezus je videl, da Marta zviška gleda na to, kar si je izbrala Marija. Marta je Mariji vsiljevala svoj sistem vrednot – morda bleščeča hiša in zagotovo razkošen obrok. Če je skrb za to »nujna« za Marto, bi morala biti nujna tudi za Marijo.
Bodite pozorni na to, da Jezus ni naročil Marti, naj dela, kar je delala Marija. Obenem pa je poudaril, da je Marija izbrala dobri del. V izvirnem jeziku je uporabil besedno igro. V bistvu je rekel: »Marta, pripravljaš nam veliko jedi, Marija pa je pripravila eno jed, ki je ti ne moreš pripraviti v svoji kuhinji.« Čeprav je bila hrana potrebna, bi bilo nekaj preprostejšega veliko bolje, saj bi to omogočilo Marti, da še naprej sedi z Marijo in se uči od Jezusa.
Ali mislite, da je bil Jezus malce strog do Marte? Navsezadnje je vse to delala, da bi ugajala njemu! Ali mislite, da mu je bila všeč njena zahteva, naj reče Mariji, da vstane in ji pomaga? Ali mislite, da je bilo Mariji všeč, da je bila na ta način ponižana? Ali mislite, da je bilo učencem in sosedom všeč, da je prekinila Učitelja? Kaj pa Marta? Mislite, da je bila všeč sama sebi? Tudi sami dobro vemo, kdaj smo vse pokvarili zase in za druge okrog sebe.
Martino delo je potrebno – v cerkvi in doma. Ampak Martina drža in njeno gledanje se morata spremeniti.
Kot Jezusove učenke moramo v sebi gojiti tako Marto kot Marijo.
Največji Božji zapovedi sta:
»Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Lk 10,27)
Pomemben je vrstni red zapovedi. Najprej ljubi Boga, potem svojega bližnjega. Gre za prioritete. Poslušanje in učenje Božje besede je pred služenjem.
Jezus tistega dne ni želel Martine leče in fižola, ampak sámo Marto. Jed, ki je ni mogla pripraviti v svoji kuhinji, je bil njen odnos z Bogom. To jed bi lahko pripravila samo, če bi ostala pri Jezusovih nogah in mu dopustila, da on pripravi hrano za njeno dušo.
Marta je želela, da ji Jezus olajša breme. Točno to je storil, ampak ne tako, kot je pričakovala. Vedel je, da se naš odnos z Bogom ne razvija sredi razburjene zaposlenosti. Kar potrebujemo, je, da poslušamo Boga, ki nam govori. Marija se je odločila, da bo posvetila svoj čas temu odnosu in da ne bo pustila, da jo vsakdanja opravila odvrnejo od tega.
Zato je pomembno, da si postavimo prave prioritete. Najprej moramo dovoliti, da Jezus oznanja nam, preden gremo drugim oznanjat o njem. To je Božji vrstni red: najprej moramo ljubiti Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, potem pa smo pripravljeni iti in ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe. Ko obrnemo ta vrstni red, se bomo počutili preobremenjene in necenjene. Ko bomo ohranjali svoje prioritete v skladu z Božjimi prioritetami, bomo ugotovili, da nam Bog omogoča, da z veseljem in zadovoljstvom storimo, kar moramo.
Povzeto in prirejeno po Mary & Martha, Alice Mathews, Discovery Series, Our Daily Bread
Alenka Camloh