Hits: 121
»Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike.« (Pismo Rimljanom 3,21–22)
Ni človeka, ki ne bi globoko v sebi hrepenel po pravičnosti. Postavlja pa se vprašanje, ali je človek sposoben prav dojeti Božjo pravičnost. Ali je človek, ki je ujet v svojo končnost, sploh sposoben dojeti Božjo pravičnost? Ali pa se odgovor skriva prav v tem, da človek sebe dojame kot večno bitje?
Kaj torej pomeni, da se Božja pravičnost daje po veri v Jezusa Kristusa, kot beremo v današnjem odstavku?
Vabljeni smo k iskrenemu pregledu svojega življenja v luči evangeljskih naukov. Razmislek o sicer obširni temi pravičnosti začnimo s Pavlovo trditvijo: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa.« (Pismo Rimljanom 3,22)
Lahko bi rekli, da je pravičnost krepost, ki slehernemu daje svoje, ni pa pravičnost tista, ki človeka odvzema pravemu Bogu.
Od kod prihaja pravičnost? Evangelist Marko poroča o Jezusovih besedah, ki sodijo v okvir takratnega razpravljanja o tem, kar je čisto oziroma nečisto: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli.« (Evangelij po Marku 7,14–15.20–21)
Poleg površinskega vprašanja glede prehrane lahko v reakciji farizejev opazimo trajno človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. Če dobro pogledamo številne moderne ideologije, slonijo na predpostavki, da je zato, ker krivičnost prihaja »od zunaj«, dovolj odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost. Tak način mišljenja, opominja Jezus, je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla, nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popuščanja zlu. To z grenkobo priznava tudi psalmist: »Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati.« (Psalm 51,7) Da, človeka slabi globok vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati v občestvo z drugim. Čeprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, znotraj sebe doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje sebe nad drugimi in proti njim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha. Adam in Eva sta, potem ko sta podlegla satanovemu zapeljevanju in v nasprotju z Božjo zapovedjo segla po prepovedanem sadu, logiko zaupanja v Ljubezen nadomestila z logiko sumničenja in tekmovalnosti.
Logiko sprejemanja in zaupljivega pričakovanja drugega pa s tesnobno logiko grabljenja in samovoljnega ravnanja (Prva Mojzesova knjiga 3,1–6), ob čemer sta kot izid izkusila občutek nemira in negotovosti. Kako naj se človek osvobodi tega sebičnega vzgiba in se odpre ljubezni?
V središču Izraelove modrosti najdemo globoko vez med vero v Boga, ki iz prahu vzdiguje slabotnega (Psalm 113,7), in pravičnostjo do bližnjega. Beseda, ki se v hebrejščini uporablja za krepost pravičnosti, sedaqah, to dobro izraža. Sedaqah namreč pomeni po eni strani polno sprejemanje volje Izraelovega Boga, po drugi pa pravičnost do bližnjega (primerjaj Druga Mojzesova knjiga 20,12–17), zlasti do ubogega, tujca, sirote in vdove (primerjaj Peta Mojzesova knjiga 10,18–19). Toda oba pomena sta povezana, kajti dati ubogemu za Izraelca pomeni povračilo, ki ga je dolžan Bogu, saj se je usmilil revščine njegovega ljudstva. Ni naključje, da je bil dar desetih zapovedi dan Mojzesu na gori Sinaj po prehodu čez Rdeče morje. Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi »prisluhnil bolečini« svojega ljudstva in stopil dol, da ga reši (Druga Mojzesova knjiga 3,8). Bog je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega, tujca (Druga Mojzesova knjiga 22,20), sužnja (Peta Mojzesova knjiga 15,12–18). Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji »izhod«, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda postave sama ne more uresničiti. Ali torej za človeka obstaja upanje na pravičnost?
S prihodom Kristusa, utelešenega v Jezusu, ko je Beseda postala meso, prihaja do oznanila, ki pozitivno odgovarja na človekovo žejo po pravičnosti, kot zagotavlja apostol Pavel v Pismu Rimljanom: »Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost … po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri.« (Pismo Rimljanom 3,21–25)
Kakšna je torej Kristusova pravičnost?
Predvsem je pravičnost, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do »odkupitve« pride po Jezusovi »krvi«, pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja »prekletstva«, ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval »blagoslov«, ki pripada Bogu: »Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu. To se je zgodilo zato, da bi Abrahamov blagoslov prešel v Kristusu Jezusu k poganom in da bi mi po veri prejeli obljubo Duha.« (Pismo Galačanom 3,13–14).
Toda tu se takoj pojavi ugovor: kakšna pravičnost je vendar to, če pravični umre za krivičnega, ta pa v zameno prejme blagoslov, ki pravzaprav pripada pravičnemu? Ali ne prejme tako vsak prav nasprotno od »svojega«? Tu se v resnici razodeva Božja pravičnost, ki je globoko drugačna od človeške. Bog je po svojem Sinu za nas plačal odkupno ceno, in to res visoko ceno. Pred pravičnostjo križa se človek lahko upre, kajti ta razkriva, da človek ni samozadostno bitje, ampak potrebuje drugega, da bi bil v polnosti to, kar je. Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.
Tako je mogoče razumeti, kako je vera povsem nekaj drugega kot naravno, udobno in samoumevno dejstvo. Sprejeti potrebo, da me drugi osvobodi »mojega«, da bi mi brezplačno podaril »svoje«, zahteva ponižnost. Zaradi Kristusovega dejanja lahko vstopimo v »večjo« pravičnost, ki je pravičnost ljubezni (Pismo Rimljanom 13,8–10), pravičnost tistega, ki se v vsakem primeru čuti vedno bolj dolžnika kot upnika, ker je prejel več, kot bi lahko pričakoval.
Kristjan si želi, okrepljen s to izkušnjo, prispevati k oblikovanju pravičnih družb, kjer vsi prejemajo potrebno za življenje v skladu s svojim človeškim dostojanstvom in kjer pravičnost poživlja ljubezen.
Božja pravičnost je polnost ljubezni, dar in odrešenje. Naj bo zavedanje te resnice podlaga za pristno spreobrnjenje in globoko spoznanje Kristusove skrivnosti, ki je prišel izpolnit vso pravičnost.
Molitev:
Gospod Jezus, naš Odrešenik in Pastir, vlij v nas zmožnost ljubiti, kakor ti hočeš, po tvojem zgledu in s tvojo milostjo, tebe in vse svoje brate v tebi. Gospod Jezus, naš Odrešenik in naš mir, ki si nam razodel svojo poslednjo željo: »da bi bili vsi eno,« usliši to željo, da bo to tudi naša želja in da postane naša molitev: »da bi bili vsi eno.« Vsemogočni in večni Bog, ki nočeš smrti, ampak življenje, z naklonjenostjo usliši našo prošnjo v čast in slavo svojega imena. Po našem Gospodu Kristusu Jezusu, ki je s teboj in Svetim Duhom na veke živi Bog in vladar. Amen
Z.M.