Views: 107
Spremenjeno življenje
»In rekel je svojim učencem: ›Ni mogoče, da bi pohujšanja ne prišla, toda gorje tistemu, po katerem pridejo! Bolje je zanj, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje, kakor da pohujša enega od teh malih. Varujte se! Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpústi. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: »Kesam se,« mu odpústi.‹ Apostoli so rekli Gospodu: ›Pomnôži nam vero!‹ Gospod pa jim je dejal: ›Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: »Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,« in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: »Pridi brž in sédi za mizo!« Mar mu ne bo rekel: »Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.« Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.«‹« (Evangelij po Luku 17,1–10)
Kakšna je naša vera? Kako naj bi gledali na naše stanje vere? Ko so učenci Jezusa prosili: »Gospod, pomnôži v meni vero!«, jim Jezus odgovori z dvema prispodobama, z gorčičnim zrnom in razpoložljivim služabnikom.
Da bi bolje razumeli težo Jezusovega odgovora, si poglejmo, kako so stanje vere današnjih kristjanov prepoznavali določeni krščanski avtorji. Eden vidnejših ameriških literatov in kristjanov Chad Walsh je napisal zanimivo knjigo z naslovom Prvi kristjani 21. stoletja (Early Christians of the TwentyFirst Century), ki nas hkrati zbega in izzove, saj gre za primerjavo med kristjani 1. in 21. stoletja. Knjiga govori o množicah sodobnih kristjanov, ki živijo potvorjeno krščanstvo na osladno solzav, sentimentalen način. Njihova omotična vera je zamegljena, nerazločna, popustljiva, puhla, plitka in negotova. Takšna izumetničena pobožnost ugaja čustvenemu drhtenju, ločena od razumnega in duhovno zrelega bogočastja. Podobna je lepo pobarvanim vitražem v cerkvenih oknih, ki pa so krhki in neodporni. Zdi se, kot da nasprotnik, zlodej naredi vse, da na obraz kristjanov nadene očarljive prevleke, a kaj ko se za takšnim videzom skriva smrtonosna bolezen. Hudič navdušuje za izredne reči in obljublja privlačne dosežke. Zato rad sprevrača tudi Jezusove besede, ki govorijo o veri, ki prestavlja goro in presaja murvo v morje. Sprašujem se, kaj je hotel Jezus v tem zapletenem govoru povedati.
V Evangeliju po Mateju beremo, da je Jezus učencem ob neki priliki rekel: »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila …« (Evangelij po Mateju 17,20) Gorčično zrno je tako majhno seme, da je skoraj nevidno. Jezus učencem ni očital in jih zaradi majhne vere grajal, kot se običajno tolmači, saj je v drugi priliki povedal, da je majhnemu gorčičnemu zrnu podobno celo nebeško kraljestvo (Evangelij po Mateju 13,31). Z nasprotjem med zrnom in goro je hotel prikazati neskončno moč vere. Toda preden je to povedal, je bil na gori, na kateri se je vpričo treh učencev zgodila njegova spremenitev, preobrazba (Evangelij po Mateju 17,1–9). Matej je zapisal: »Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro na samo. Vpričo njih se je spremenil …« (Evangelij po Mateju 17,1) Konkretna gora, o kateri je Jezus govoril in jo uporabil kot prispodobo, je gora spremenitve, s katere so se pravkar vrnili, zato je pokazal nanjo, rekoč: »Če bi rekli tej gori: Prestavi se od tod tja …« (Evangelij po Mateju 17,20) Dodal je, da bi se gora prestavila. Kaj pomeni Jezusova prispodoba gorčičnega semena in gore? Besedila ne smemo nikoli trgati iz konteksta, sicer odpademo od duha Jezusovega sporočila. Vsaka svetopisemska vrstica je brez konteksta le pretveza. Pravzaprav je celotno Sveto pismo kontekst, ki govori o odrešenju človeštva po Kristusu Jezusu. Vera, ki brez standarda Božje besede navdušuje s fanatizmom in z »duhovnimi razodetji«, je zgrešena in zlahka zapelje v uničenje. Zato je treba stalno presojati, ali je vera utemeljena na kontekstu Božje besede.
Ali je Jezus z omenjeno prispodobo gorčičnega semena in prestavljene gore obljubil nauk evangelija prosperitete [blaginje], ki zagotavlja čudeže uspeha, blagostanja, zdravja in sreče? Kristjani verjamemo v Božje čudeže, vendar Sveto pismo ne obljublja le prijetnega in udobnega življenja, ampak tudi trpljenje, bolezen, stiske, žalost, pomanjkanje, krivice, osamljenost in preganjanje. Ljudem ne smemo obljubljati več, kot obljublja Sveto pismo, ker to nasprotuje Božji volji. Ali tisti, ki imajo veliko vero, res delajo velike reči? Kontekst pa nam pove, da se veličastna spremenitev zgodi povsod in vedno, kjer je vera. Prava vera pa se izraža v uresničevanju Očetove volje v poslušnosti sprejemanja križa, o čemer sta na gori spremenitve govorila z Jezusom Mojzes in Elija. Kdor ne uresničuje Božje besede, namreč zaman dela čudeže in zaman izganja v Božjem imenu celo demone, saj bo na koncu slišal: »Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč, od mene, kateri ravnate nepostavno!« (Evangelij po Mateju 7,23)
Nepropadljivo seme, ki nas spreminja v Kristusovo podobo, je Božja beseda (Prvo Petrovo pismo 1,23), ki jo gorčično zrno prispodablja. Jezusove besede glede gore niso vabilo, naj gore problemov čudežno prestavljamo, ampak so stalen poziv k spreobrnjenju, ki se izraža v spremenjenem načinu življenja; tega pa ni brez križa. Največji dokaz spremenjenega življenja je življenje v ljubezni, kar je tudi največja zapoved. Križ je dokaz ljubezni in je vera v praksi. To je gora našega spremenjenja. Njo moramo premakniti. Njo je najtežje prestaviti. Spremenjeno srce zahteva tudi spremenjeno življenje. Ko so apostoli Jezusu rekli, naj jim pomnoži vero, je z razlogom in premišljeno nadaljeval s primerom konkretne murve, rekoč: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.« (Evangelij po Luku 17,5–6) Jezus bi lahko uporabil za primer kako drugo drevo, na primer libanonsko cedro. Toda rabini so trdili, da so korenine murve tako močne, da ostanejo v zemlji več stoletij in jih je nemogoče izruvati, kaj šele jih presaditi v morje. Zakaj je Jezus uporabil prispodobo murve in morja? Zakaj jim je sploh to povedal? Spet je treba pogledati v kontekst istega poglavja, ki pravi: »Če tvoj brat greši (zoper tebe), ga pograjaj, in če se skesa (spreobrne), mu odpústi. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: ›Kesam se,‹ mu odpústi.« (Evangelij po Luku 17,3–4) Jezus z omembo murve, ki bi se presadila v morje, ni spodbujal k čudežu atraktivnih dejanj, ampak je pozval k stalnemu spreobrnjenju srca, ki se izraža v spremenjenem načinu življenja. Največji dokaz spremenjenega življenja je ravno ljubezen, ki bližnjim odpušča, o čemer govori tudi besedilo. Nemogoče je, da bi kdo zmogel ljubiti in odpustiti na Kristusov način v svoji moči. Tako kot se ne more prestaviti gora in se ne more vreči v morje murva. Kdor odpusti, ima največjo vero, kajti ljubezen je vera v praksi.
Ko je Jezus govoril o murvi, presajeni v morje, ni govoril o veri, povezani s čudeži, ampak povezani z odpuščanjem, in to sedemkrat na dan. Rabini so učili, da se sme odpustiti le trikrat. Učenec Peter je bil velikodušen in je rekel, da je pripravljen odpustiti celo sedemkrat.
Ker je odpuščati iz srca težko, je potrebna molitev: »Gospod, pomnôži nam vero!« Jezus ni mislil na prestavljanje gore in presajanje murve v morje, ker Bog ne dela nesmiselnih reči. Čudež je nekomu odpustiti. Kdor misli, da je odpuščati lahko, ne ve, kaj je odpuščanje.
Prestavljena gora in murva, presajena v morje, pomeni to, da zmoremo ljubiti in odpustiti. Zmoči ljubiti in odpustiti je Božji čudež, ki človeka osvobodi. Ljubezen je edini ključ, ki odpira vsa vrata. Vera brez del je mrtva in ne rešuje (Jakobovo pismo 2,14). Vera, ki ne obrodi sadu ljubezni v dejanjih, ni vera, ampak je kvečjemu religiozna ideologija ali frazerstvo svetohlinske nadutosti. Apostol Jakob je zapisal, da je nauk brez del ljubezni zgolj leporečje, znano tudi demonom. Prava vera pričuje z deli ljubezni. Naš največji sovražnik dandanes je bolj sovraštvo, ravnodušnost. Apostol Janez je zapisal: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.« (Prvo Janezovo pismo 4,8) Kdor ne ljubi, ni rojen iz Boga. Gorčično seme je Božje kraljestvo, ki raste v nas kot sad Duha, ki je ljubezen: »Sad Duha pa je ljubezen …« (Pismo Galačanom 5,22–23)
Največji dokaz in izpit vere je ljubezen do Boga in bližnjega. Jezusovi učenci smo prepoznavni po sadu ljubezni. Vernik lahko govori človeške in angelske jezike, ima dar preroštva in pozna vse skrivnosti in ima vero, da bi celo gore prestavljal (Prvo pismo Korinčanom 13,2), a če nima ljubezni, je vse zaman in je nič. Lahko hrani lačne in izroči svoje telo v ogenj, a mu nič ne koristi. Ljubezen je največja. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa in vse prestane (gl. Prvo pismo Korinčanom 13,4–7). Ljubezen je vera v praksi. Kdor želi prestaviti goro in presaditi murvo v morje, naj ljubi in odpušča in se tako spreminja v Kristusovo podobo Očetove ljubezni. To je čudež vseh čudežev. To je pot v nebesa. Le tako bomo kristjani 21. stoletja podobni kristjanom 1. stoletja in naše krščanstvo ne bo potvorjeno, ampak pristno. Dišalo bo po čudežu ljubezni.
Vera, ki je primerljiva z gorčičnim semenom, je vera, ki ni naduta, zaverovana vase, se ne pretvarja, da je velik vernik, ne! To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima in ne bo nikoli imelo zadnje besede.
Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Ampak ravno ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.
Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde plačilo in ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko iz tega pridejo. To je to, kar nas Jezus uči na koncu pripovedi: »Ko ste naredili vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti‹« (v. 10).
Nekoristni služabniki, torej brez pričakovanj zahvale ali brez skritih zahtev. »Nekoristni služabniki smo« je izraz ponižnosti in razpoložljivosti, ki tako zelo dobro dene Cerkvi in vabi k pravilni drži za delo v njej, torej ponižno služenje, o katerem nam je dal zgled sam Jezus, ko je umil noge učencem. (Evangelij po Janezu 13,2–17)
Molitev:
Gospod Kristus Jezus, moj brat, pomnoži mi vero. Ti, Vstali, ki si sestopil v smrt k tistim, ki jih je pokopala s seboj, sestopi tudi vame, v vse, kar je mrtvega v meni, v tisto, kar čaka tvoje življenje in tvojo luč. Zares si vstal iz groba in vodiš v življenje tiste, ki so umrli, k luči tiste, ki so v temi, k Očetovemu usmiljenju tiste, ki so grešili. Kristus, prosim te, dvigni tudi mene in me potegni iz mojih grobov, povzdigni k življenju vse, kar je mrtvo v meni, k luči, kar je otemnelo v meni. Kristus, prosim te, daj svojo luč vsem, ki zaradi bolezni in trpljenja nosijo svoj križ. Pomagaj nam vsem skupaj spoznati, da naše življenje lahko postane izvir, ki namaka suho zemljo našega sveta. Tukaj smo, pošlji nas. Po tebi molim, moj Gospod. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.