Views: 25
»Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: ›Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?‹ Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.‹« (Evangelij po Mateju 22,34–40)
Skušal sem se vživeti v Jezusov položaj. Spet preizkušanje! Ko jim je zaprl usta glede plačevanja davka, so iskali, kako bi ga ujeli v past na duhovnem področju. Za svoj pokvarjeni namen jim pride prav celo vprašanje največje zapovedi. Res so dosledni v svojem početju. Ko ga hočejo prelisičiti, jih nič ne ustavi.
Ko nas k čemurkoli žene nevidna sila, tudi mi poznamo takšno brezkompromisnost, neustavljivo moč in neusahljivo željo, da bi prišli do konca. Žal so tudi naši cilji pogosto zgrešeni.
In kje je v vsem tem Jezus?
Noro! Boga samega vprašajo, katera je največja zapoved. No, ni neumno, da ga vprašajo, noro je, da ga skušajo. Mogoče se bo ujel. In kaj naredi Jezus? Kot da ne čuti vse zlobe, vsega podtikanja in sprenevedanja, pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved.«
Ko se vživim v njegov položaj, mi je neverjetna njegova ponižnost. Kako to, da se ne razjezi in jih ne ošteje? Na vprašanje odgovarja, kot da ne opazi izzivanja. Pa ne le to. On, Bog sam, odgovarja, naj ljubijo Boga. In kje je pri tem sam? Njega ni, govori v tretji osebi. Boga morate ljubiti! Kako lahko mirno vztraja v vsem preziru, ki ga nanj naslavljajo sogovorniki? Kako vzdrži? Preprosto zato, ker njegov cilj ni, da vzljubijo njega, da od njih požanje priznanje, ampak da izpolni Očetovo voljo, da izpolni načrt, ki ga je vanj položil Oče, Bog. Govori o Očetu, naj ga ljubijo, in se umika v ozadje. Ne išče priznanja, hkrati pa vzgaja k ljubezni.
Lastnosti, katere so bistven del krščanske osebnosti.
Za pomoč pri odločanju, kdaj in kako v življenju govoriti in kdaj molčati, ne potrebujemo dolgega seznama pravil z vsemi mogočimi okoliščinami. Namesto tega nas morajo voditi lastnosti, ki so bistven del krščanske osebnosti. Jezus je pojasnil, da je ljubezen glavna lastnost, ki motivira njegove učence. »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega,« je rekel. (Evangelij po Janezu 13,35) In bolj ko bomo kazali takšno bratoljubje, bolj bomo nadzorovali svoj jezik. V veliko pomoč pa nam bosta še dve sorodni lastnosti. Ena od njiju je ponižnost. Ta nas usposablja, da »imamo drug drugega za boljšega od sebe.« (Pismo Filipljanom 2,3; EKU) Druga pa je krotkost, ki nas ohranja obvladane pred zlom. (Drugo pismo Timoteju 2,24.25) Jezus Kristus nam je dal popoln zgled, kako bi morali uporabljati te lastnosti.
Kako čudovit okvir postavi Jezus s svojim zgledom najlepši zapovedi. Ponižnost! Prav v ponižnosti dobi ljubezen nadčloveško, božansko razsežnost. Če ljubimo brez ponižnosti, je to še vedno človeška ljubezen z goro preračunljivosti in simpatije. Če pa želimo, da bo ljubezen brezpogojna, darovanjska, brez ponižnosti ne bo šlo. To pomeni, da ljubimo, ko smo za ljubezen tepeni in osovraženi. Pravzaprav o pravi ljubezni lahko govorimo šele takrat, ko je ta na preizkušnji in če je okronana s ponižnostjo.
Ne pozabimo, da je ponižnost ključna za naš dober odnos z Bogom, ker »Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost.« (Jakobovo pismo 4,6) In ker Bog gleda v srce, se zato o tej lastnosti pred Bogom ni mogoče pretvarjati. »… Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (Prva Samuelova knjiga 16,7b)
Morda se sprašujete: Kaj dobrega oziroma koristnega pa pomeni biti ponižen?
Za človeka, ki si prizadeva biti pravi kristjan, je odgovor nadvse pomemben: biti ponižen pomeni biti podoben Kristusu. Jezus je ponižnost izrazil tako, da je sprejel edinstveno nalogo: iz nebes je prišel na zemljo in postal nižje, človeško bitje, nižji od angelov. (Pismo Hebrejcem 2,7) Čeprav je bil Božji Sin, je prenašal ponižanja, s katerimi so ga sramotili njegovi verski nasprotniki. Med preizkušnjami je, kot smo videli, ostal miren, čeprav bi lahko poklical na pomoč legije angelov. (Evangelij po Mateju 26,53)
Jezus je nazadnje sramotno visel na križu, toda še vedno je ostal zvest svojemu Očetu. Pavel je o njem tako lahko pisal: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Pismo Filipljanom 2,5–8)
O ljubezni je mogoče povedati veliko praznih besed, a malo močnih in resničnih. Dati življenje za druge, to je ljubezen. Kdaj ga dajem, se sprašujem.