Views: 36
»… Povedal pa jim je tudi priliko: ›Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: »Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,« če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata. Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.‹« (Evangelij po Luku 6,39–45)
Česar polno je srce, to usta govore, pravi pregovor, ki je najbrž nastal na podlagi svetopisemskega zapisa v zgornjem odlomku. Ni me zbodla v oči in srce ta misel, čeprav se s posledicami tega neprestano srečujem. Do sedaj sem se namreč vedno ustavljal ob besedah, nisem pa se ustavil ob molku. Sprašujem se, kaj se dogaja s človekom, ki v odnosu ne govori. Torej, ki molči. Kaj je v srcu tistega, ki molči, ki nima kaj povedati bližnjemu. Ko sem takole razmišljal, sem se spomnil drobne knjižice z naslovom Prerok. Globoke misli Kahlila Gibrana lahko nagovorijo tudi nas.
Prisluhnimo nekaterim:
• Običajno začnete govoriti, ko je konec miru v vaših mislih.
• Ko ne zmorete več prebivati v samoti svojega srca, živite na svojih ustnicah in glas vam je v zabavo in kratkočasje.
• V večjem delu vašega govora je misel na pol ubita.
• Nekateri med vami klepečejo iz strahu pred samoto. Tišina samote namreč razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati.
• Drugi spet govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo.
Torej molčimo, ker ne želimo razkriti svojega srca, ali pa z istim namenom klepečemo. Govor vsekakor ne sme biti konec miru v naših mislih, ampak njegovo nadaljevanje. Zato je ključno, da se začnemo pogovarjati v sebi, v svojem srcu, v tišini svojega srca, kjer moramo sprožiti dialog. Človek govori, pravi Prerok, ker želi ubežati goloti svojega jaza v globini. Vzemimo si čas, da se srečamo s svojo goloto, s tem, kar najgloblje smo. Najgloblje v nas je to, kar čutimo, in ne, kar mislimo. Če ne vemo, kaj čutimo, tudi ne vemo, kaj govorimo. To je lahko čas za srečanje z goloto našega bitja. Srečanje z bitjem, ki ni lepo oblečeno, ki ni urejeno in počesano, ampak razmršeno in golo. Brez ugajanja, brez prilagoditev, brez moralnih zavor. Golo bitje doživlja, kar doživlja. Nihče se ne more prisiliti, da bi bil zaljubljen ali jezen, da ga kaj boli ali se veseli. To smo ali nismo, doživljamo ali ne, čutimo ali ne. Vprašanje je, ali hočemo priti v stik svojim jazom, z golo podobo nas samih.
Vse naše govorjenje je popolnoma prazno, če ne izhaja iz srca. Kako res je, kar pravi Prerok, da nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. Koliko praznih besed si izmenjamo v različnih skupinah, ker nas v teh besedah ni, ker nas v tej ali oni resnici sploh ni. Le srce lahko sreča srce. V besedah se bomo srečali le, če bodo izhajale iz srca, če bodo srce delile z drugim.
Zelo preprosta misel se skriva v današnjem odlomku. Ne misli v prvi vrsti, kaj boš govoril, ampak se vrni v svoje srce in se pogovori z njim in v njem. Vprašaj se, o čem se pogovarjaš sam s seboj. Kakšni dialogi tečejo v tvojem srcu. Dialogi s seboj, z bližnjim, z Bogom. Če boš iskren sebi, boš iskren v pogovoru z drugimi in predvsem z Bogom. Mar si ne želimo odnosov, kjer bomo sprejeti in ljubljeni? Stopimo torej v svoje srce in šele iz njega k bližnjemu in Bogu. In zagotovo bomo našli, kar iščemo! Dopustimo, da nam pri tem pomaga Božja beseda, ki naj globoko preišče vse kotičke naših src. Nikoli pa ne pozabimo, da pred Bogom šteje le popolna iskrenost. Iskrenost ni tako enostavna. Potrebno je veliko ponižnosti. Vendar se splača!
»Mi vsaj nismo kakor množica tistih, ki kupčujejo z Božjo besedo. Mi govorimo iz iskrenosti, kakor iz Boga, pred Bogom, v Kristusu.« (Drugo pismo Korinčanom 2,17)
»Znebite se torej vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja. Kot pravkar rojeni otroci zakoprnite po pristnem duhovnem mleku, da boste z njegovo pomočjo rastli v odrešenje, če ste res okusili, da je Gospod dober.« (Prvo Petrovo pismo 2,1–3)
»Naš ponos je pričevanje naše vesti, in sicer: v svetu in še posebno pri vas smo živeli v preprostosti in Božji iskrenosti, torej ne v meseni modrosti, ampak v Božji milosti.« (Drugo pismo Korinčanom 1,12)
»Gospod, preizkusil si me in me poznaš. Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli. Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen. Zares, besede še ni na mojem jeziku, glej, ti, Gospod, si jo že spoznal v celoti.« (Psalm 139,1–4)
Z.M.