Hits: 19
»Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. 30 Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. 31 Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. 32 Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. 33 Vse mesto se je zbralo pred vrati. 34 In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali. 35 Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. 36 Simon in njegovi tovariši so mu sledili. 37 Ko so ga našli, so mu rekli: ›Vsi te iščejo.‹ 38 Rekel jim je: ›Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.‹ 39 In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.« (Evangelij po Marku 1,29–39)
Današnji odlomek predstavlja ozdravljenje, ki ga je storil Jezus Petrovi tašči ter potem tolikim drugim bolnikom in trpečim, ki so se gnetli okoli njega. Ozdravitev Petrove tašče je prvo fizično ozdravljenje po Markovem pripovedovanju. Žena je z vročico v postelji. Do nje ima Jezus značilno simbolno držo in geste: »Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil« (v. 31), je zabeležil evangelist. Toliko ljubkosti je v tem preprostem dejanju, da se zdi kar naravno: »Vročica jo je pustila in ona jim je stregla.« Jezusova ozdravljajoča moč ne naleti na noben odpor. Ozdravljena oseba nadaljuje s svojim normalnim življenjem, s takojšnjo mislijo na druge in ne na sebe samo. In to je pomenljivo, saj je znamenje resničnega »zdravja«!
Tisti dan pa je bila sobota. Ljudje iz vasi so čakali na zahod in potem ko je bilo konec zapovedanega počitka, so šli ven in prinesli pred Jezusa vse bolnike in obsedene. In on jih je ozdravil, a je prepovedal demonom razodevati, da je on Kristus (v. 32–34). Od vsega začetka je torej Jezus pokazal svojo prednostno izbiro za trpeče na telesu in v duhu. To je Jezusova prednostna izbira, da se približa osebam, ki trpijo na telesu in v duhu. Ta prednostna izbira je Očetova, ki jo on udejanja in razodeva z dejanji in besedami. Njegovi učenci so bili očividci tega. To so videli in so potem pričevali. Toda Jezus jih ni hotel imeti samo za gledalce svojega poslanstva. Vključil jih je, jih poslal in jim dal oblast ozdravljati bolnike in izganjati demone:
»Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« (Evangelij po Mateju 10,1)
»Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi.« (Evangelij po Marku 6,7)
To se je brez prekinitve nadaljevalo v življenju Cerkve vse do danes. Pomembno je, da poskrbeti za bolnike različnih vrst za Cerkev ni izbirna dejavnost, ne nekaj dodatnega, ne, poskrbeti za bolnike različnih vrst je sestavni del poslanstva Cerkve, kakor je bilo to za Jezusovo poslanstvo. To poslanstvo je, da prinesemo trpečemu človeštvu Božjo nežnost.
Resničnost, ki smo jo živeli na svetu zaradi pandemije, napravlja to sporočilo še posebej aktualno, to bistveno poslanstvo Cerkve. Iz Jobovega življenja odmeva sporočilo, ki opozarja na našo človeško pogojenost, ki je tako vzvišena zaradi dostojanstva, a istočasno tako krhka. Pred to resničnostjo se vedno v srcu porodi vprašanje: Zakaj?
Na to vprašanje Jezus, Učlovečena beseda, odgovori, a ne z razlago, zakaj smo tako vzvišeni zaradi dostojanstva, a tako krhki zaradi pogojenosti. Jezus na ta »zakaj« ne odgovori z razlago, temveč s svojo navzočnostjo ljubezni, ki se skloni, prime za roko in pomaga vstati, kakor je storil Petrovi tašči (v Evangeliju po Marku 1,31). Skloniti se, da bi ponovno dvignili drugega. Ne pozabimo, da je edina zakonita oblika, edini zakoniti način, da gledamo neko osebo od zgoraj navzdol ta, ko iztegneš roko, da bi ji pomagal vstati. Edina! In to je poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal Cerkvi.
Gre za pomembno sporočilo o tem, kdaj človek sme drugega človeka gledati zviška. Samo ko mu pomaga, da se vzpne oziroma vstane. Kako mi je všeč ta misel! Koliko tega gledanja zviška je žal danes prisotnega! In to ni dobro. Gre za duha prevzetnosti, napuha, arogance, kar je nedvomno hudičev, satanov duh: »Kako si padel z neba, o lucifer, jutranje zarje sin! kako si posekan na tla, ki si poraze napravljal narodom! 13 Ti si pač govoril v srcu svojem: V nebesa se dvignem, nad zvezde Boga mogočnega povišam prestol svoj, in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu. 14 Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bodem Najvišjemu. 15 Ali pahnjen boš v pekel, v jamo najglobočjo.« (Izaija 14,12–15; Chraska)
Navsezadnje pa tisto gledanje zviška, ko človek pomaga drugemu, da se vzpne, v resnici sploh ni gledanje zviška – saj je gledati zviška, kot smo videli, predvsem notranja drža in ne zunanja. Če me nekdo »vidi zviška«, ker je fizično višje, in mi ponudi roko, mi je pa samo lepo. In roko sprejmem, če jo potrebujem. Tisti, ki je zgoraj, ne poniža tistega, ki je spodaj – če je v tistem zgoraj ljubezen. Vprašajmo se, ali je v nas ljubezen, ko pomagamo drugim.
Božji Sin ne razodeva svojega gospostva »od zgoraj navzdol«, tudi ne na daljavo, temveč z bližino, z nežnostjo, s sočutjem. Bližina, nežnost in sočutje so Božji slog. Bog postaja naš bližnji z nežnostjo in sočutjem.
Z.M.