Views: 143
Mi vi smo potniki v čolnu sredi viharjev življenja
»Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: ›Prepeljimo se na drugo stran!‹ Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: ›Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?‹ In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: ›Utihni! Molči!‹ In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: ›Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?‹ Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: ›Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?‹« (Evangelij po Marku 4,35–41)
Evangelist Marko je zapisal neobičajno okoliščino, ko so se Jezusovi učenci znašli v nevarnem viharju na odprtem jezeru, ker jih je Jezus zvabil v pustolovščino vere. Pogubni valovi so pljuskali v njihov čoln, tako da je bil že poln vode, in so bili kot izkušeni ribiči pri tem nemočni. Medtem ko so se borili za življenje, je Jezus mirno spal na krmi.
Znani nizozemski slikar Rembrandt je leta 1633 ta dogodek naslikal in ga poimenoval Nevihta na Galilejskem morju. Leta 1990 sta dva tatova, preoblečena v policista, to sliko iz muzeja Isabella Stewart Gardner v Bostonu ukradla, kar je bila največja kraja umetnin v zgodovini ZDA. Toda kdor je bil pri ogledu slike pozoren, je lahko ugotovil, da je na njej en človek več. Če bi jih prešteli, bi jih bilo na čolnu štirinajst, moralo pa bi jih biti trinajst – Jezus in dvanajst učencev. Kdo je štirinajsta oseba, ki pluje v tem čolnu? Umetnik Rembrandt je naslikal samega sebe in se tako uvrstil med Jezusove učence.
Tudi mi vsi smo potniki v čolnu sredi viharjev življenja; verni, vendar prestrašeni. Strah je normalno človeško čustvo. Zanimivo je, kako je denimo neki mornar med vojno svojim domačim v pismu napisal: »Če slišite, da sem v bitki padel, ne jokajte. Spomnite se, da je celo ocean, v katerega bi potonil, samo luža v roki mojega Boga Odrešenika.« Ja, Bog ni obljubil, da v življenju ne bomo imeli težav, zajamčil pa je, da bo vedno z nami: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Evangelij po Janezu 16,33) Verovati je treba tudi takrat, ko mislimo, da Odrešenik spi, in ne le, ko bedi.
Čeprav je Jezus na krmi spal, je bil v svoji božanski moči bolj buden, kot ko čuje človek. Ko se znajdem v težkem položaju, se tudi meni zdi, da je Bog daleč in da spi, ker je utrujen od mojega prosjačenja in sitnarjenja. Takrat se bojim pogube. Zakaj ne razumem, da Jezus ni bil samo v čolnu; bil je hkrati v rokah svojega Očeta. On ni bil samo v besnečem neurju; bil je v svetu Božjega kraljestva. Zato je bil lahko sredi viharja miren.
Če pozorno pogledamo, se zdi, da Jezus na Rembrandtovi sliki išče na nebu, zakritem s črnimi oblaki, špranjo, skozi katero se prebija nebeška svetloba. Medtem ko drugi gledajo v grozeče valove, Jezus odseva soj Božje svetlobe. S pozornim opazovanjem lahko sredi tega zelo burnega dogodka zaznamo, kako se je Jezus pravkar prebuja iz spanca in na njegovem obrazu ni zaznati nobene sledi zaskrbljenosti, verjetno si misli: »Oh, vi moji maloverni.«
On je luč sveta in knez miru. Poleg tega je Rembrandt postavil v središče slike jambor kot vidni simbol Kristusovega odrešujočega križa. Ko v paniki vpijem, se tudi jaz obnašam kot učenci, rekoč: »Učitelj, ti ni mar, da sem izgubljen?« Zbuditi Boga pomeni ozavestiti se in se v težkih trenutkih zavedati njegove prisotnosti, kajti on je najbolj z nami takrat, ko sprašujemo: »Bog, kje si?« V resnici on nikoli ne zaspi, le da mi ne razumemo, kako nad nami bdi. Namreč učenci so bili na cilju že takrat, ko so ga sprejeli v čoln.
Čoln našega življenja ni udobna luksuzna potniška ladja križarka, ampak je rešilni čoln; včasih je nagnjen, včasih prepušča vodo, a vedno je za njegovim krmilom Jezus Kristus. On je na krik strahopetnih učencev veter utišal in morje je postalo mirno. Dovolimo mu, da najprej utiša vse burje v nas. Le tako bomo varno prispeli na obalo večnosti.
Neki človek je stalno živel s težo strahu na duši. Ko je taval po pašnikih, zatopljen v svoje črne slutnje, je srečal veselega pastirja, ki je globoko zaupal v Božjo ljubezen. Popotnik mu je priznal, da ne more verjeti, da Bog ljubi vsakega posameznika, zato je pastirja vprašal: »Kako je možno, da Bog ljubi tudi mene?« Pastir mu je pokazal svojo majhno vasico v dolini: »Ali vidiš vsako hišo posebej? Ali vidiš tudi okna vsake hiše?« Popotnik je pritrdil. Nato je pastir nadaljeval: »Potem ne obupuj. Sonce je eno sámo, pa vendar obsije vsako okno v naši vasici, tudi najmanjše in najbolj skrito. Morda si otožen zato, ker je tvoje okno zaprto. Odpri vsa polkna in ne bo te več strah.«
»Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.« (Pismo Galačanom 5,1) Kristjani imamo svobodo v Kristusu. On nas je osvobodil sužnosti greha. Ni nam več treba živeti v strahu. Toda svoboda v Kristusu ne pomeni, da lahko živimo tako, kot želimo, kajti odslej živimo v Duhu: »Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa.« (Pismo Galačanom 5,16). Duhovno bivanje pomeni, da živimo v Kristusu, zato ker imamo novo identiteto. Svobodno življenje je veselo življenje in je Božji milostni dar. »Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.« (Evangelij po Janezu 8,36)
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, moj Bog, nepojmljiva dobrota, ti popolnoma poznaš našo bedo in veš, da se z lastnimi močmi nismo sposobni dvigniti k tebi. Zato te milo prosimo, prehitevaj nas s svojo milostjo in v nas neprestano večaj svoje usmiljenje. K tebi se obračam, Očka, in te prosim, pomagaj mi, da bom deležen veselja, ki si ga ti občutil na dan Jezusovega vstajenja. Obriši moje solze in reši moje srce žalosti. Naj tvoj vstali Sin vstopi v moje srce kakor skozi zaprta vrata v zgornjo izbo. Naj tudi meni reče, tako kot je rekel apostolom: »Mir s teboj«. Očka, pomagaj nam, da bomo lahko bojevali dobri boj vere do dokončne zmage. Daj, da ohranimo nedotaknjeno vero, porazimo nevidne sovražnike in premagamo svoje grehe, da te bomo lahko častili čistih src in ustnic ter pokončno zrli v tvoje obličje. Kristus, moj Gospod, pomagaj mi razširjati tvoj prijetni vonj povsod, kamor koli bom šel. Preplavi mojo dušo s svojim Duhom in Življenjem. Sij skozme in bodi tako v meni, da bo vsak, s katerim pridem v stik, čutil tvojo navzočnost v mojem duhu in duši. Naj ne vidijo več mene, ampak tebe, Kristus. Kakor si obljubil, ostani z menoj, da bom tudi jaz svetil, kakor svetiš ti, da bom lahko luč drugim. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.