Views: 53
»›Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.‹ Jezus jim je povedal to prispodobo, pa niso spoznali, kaj jim je govoril.« (Evangelij po Janezu 10,1–6)
Svet, v katerem živimo, nas vedno znova želi prepričati, da smo samo številka, nemočna bilka, nepomemben element, eden ali ena od mnogih. Toda resničnost je lahko povsem drugačna. Pri Bogu je namreč povsem drugače, kajti v knjigi Izaija 43,1b.4 Božja beseda pravi: »Poklical sem te po imenu, moj si!« In še: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.« Bog, čigar ovce smo, nas kliče po imenu, kar je znamenje velikega dostojanstva, ki smo ga deležni v Božjih očeh, in to, da nas Bog kliče po imenu, govori o tem, kako je Božja ljubezen do nas velika in popolna.
Bogu smo več kot očitno dragoceni, vredni spoštovanja in ljubezni. Bog je namreč poosebljena ljubezen, ki nas ima vedno v mislih; za Boga smo zelo pomembni. Imel nas je v mislih na samem začetku, ko je ustvaril prostor in čas. Imel nas je v mislih, ko nas je rešil grehov. Imel nas je v mislih, ko je visel na križu in vstal od mrtvih. Bog nas ima v mislih tudi takrat, ko mislimo, da smo sami, ko se počutimo majhni, žalostni, nepomembni, ko imamo občutek, da nas nihče ne razume, in se zapremo vase. Za Boga smo vredni, neprecenljivi. Ko trpimo, trpi z nami. Ko gremo skozi dolino smrtne sence, je on z nami.
Besedilo neke stare krščanske pesmi pravi: »Tu nekdo je, ki tvojo bol pozna, nekdo, ki te kliče ›otrok moj‹, nekdo, ki te ne zapusti, in nekdo, ki te neznansko rad ima.« Ta nekdo je sam Jezus Kristus, ki je okusil to zemeljsko odrinjenost, zaničevanje, trpljenje in nas razume. Njemu je mar za naše bolečine, stiske, ponižanja. Njemu je mar zate in zame.
Prečudovito je, da me Jezus pozna po imenu. Ne znam si predstavljati, koliko človeških duš vidi hkrati, saj so pred njegovimi očmi vsi »živi« (vidi tudi tiste, ki so že dolgo pokojni, in tiste, ki se bodo še rodili). Torej je védenje, da me pozna po imenu (pa tudi to, da ima preštete vse moje lase – Evangelij po Mateju 10,30), osupljivo. A v tem se skriva še več kot to. Njegov klic je klic, ki mrtvega obudi k življenju. V petem poglavju Evangelija po Janezu Jezus pravi: »Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi.« (Evangelij po Janezu 5,25.26)
Ko slišimo, kako nas kliče po imenu, in ime je naša identiteta, ki nam jo on daje, nas vodi iz starega v novo. Spomnimo se, kako zelo pomembno je to, in pomislimo, kako je Gospod spremenil imena Abramu in Saraji (Prva Mojzesova knjiga 17,5), preden ju je lahko blagoslovil s potomcem po obljubi. Postala sta Abraham (oče mnogih narodov) in Sara (princesa), kar pomeni, da sta v duhu spremenila identiteti. Nato je obljuba lahko postala »meso«. Kako pomembna je notranja identiteta, ki se izraža z imenom, se kaže tudi v Novi zavezi. Zakaj bi sicer Jezus Simona, Jonovega sina (sina pijanca, ki je bil na svojih poteh zaletav in nestabilen), preimenoval v Petra (skalnika; Evangelij po Mateju 16,18) in Savla v Pavla?
Kako zelo pomembni so bili ti ljudje za Boga? Lahko si samo mislimo, saj se je očitno zelo potrudil in jim spremenil imena.
Mislite, da je Gospod spremenil ime meni? Ga je vam? Seveda nam ga je! Vsakemu, ki je v Jezusu Kristusu. Poglejmo!
Obstaja več vrst sprememb imena. Zakonodaja v marsikateri državi dovoljuje, da si v matični knjigi in posledično v vseh dokumentih spremenimo ime. A ko smo se na novo rodili iz Duha (Evangelij po Janezu 3,5), nam naš Oče Bog ni spremenil imena v zemeljski matični knjigi. Nad nas je »klical« ime svojega Sina Jezusa Kristusa. Ali to drži? Poglejmo: »Mar ne sramotijo ravno ti čudovitega imena [Gospoda Jezusa Kristusa], ki je bilo klicano nad vas?« (Jakobovo pismo 2,7)
Ja, z rojstvom od zgoraj, iz Duha, je bilo nad nas klicano, nam podarjeno ime nad vsakim imenom. Torej nad nas, ki smo sprejeli Božjo besedo. Ta nam je dala moč, zmožnost, oblast, pravico, da postanemo Božji otroci, vsem, ki verujemo v njeno ime in se nismo rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga (gl. Evangelij po Janezu 1,12.13). V tem imenu se skriva in odkriva naša nova identiteta. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (Drugo pismo Korinčanom 5,17)
Ko slišimo glas Kralja – Pastirja, ga kot njegove ovce, njegovi otroci prepoznamo. To je glas Duha Življenja, ki nagovori srce. To je Duh vere, saj vera pride po oznanjevanju (iz tistega, kar je bilo slišati; oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi – gl. Pismo Rimljanom 10,17).
Vera spočne oznanjano Resnico, ki je nepokvarljivo Božje seme in prinese življenje. Iz starega vodi v novo. Iz Abrama (starega, brez potomcev) v Abrahama (očeta mnogih narodov), iz Simona, Jonovega sina (nestabilnega sina pijanca), v Petra, enega stebrov Kristusove cerkve.
Ne glede na to, kako nas poznajo drugi, se odločimo, da se ne bomo več poznali »po starem«. Nad nas je klicano ime Čudovitega! Imamo čudovito ime, po katerem nas kliče. Spoznajmo svoje ime v Jezusu Kristusu. Naj to ime odmeva v naših srcih. Le na to ime se odzovemo. Saj to tudi smo!
Ali veš, kdo si v Kristusu? Razmisli o svoji identiteti, ki ti jo je podaril Gospod:
- sem ljubljen (Pismo Kološanom 3,12)
- sem poln, dovršen (Pismo Kološanom 2,10.11)
- živ sem s Kristusom, sedeč v nebesih, odrešen in ustvarjen za dobra dela in on me je nanje že pripravil (Pismo Efežanom 2,4–10)
- sem svoboden zakona greha in smrti (Pismo Rimljanom 8,2)
- sem utrjen v pravičnosti, daleč od zatiranja (Izaija 54,14)
- rojen iz Boga, hudič se me ne dotakne, imam razum, da spoznavam Resničnega, sem v Resničnem (Prvo Janezovo pismo 5,18–20)
- sem blagoslovljen z vsakršnim duhovnim blagoslovom in svet ter brez graje pred njim v ljubezni, saj sem njegov posinovljeni otrok (Pismo Efežanom 1,3–5)
- sem tisti, ki ima Kristusov um (Prvo pismo Korinčanom 2,15.16; Pismo Filipljanom 2,5)
- sem tisti, ki ima Božji mir, ki presega sleherni um (Pismo Filipljanom 4,7)
- sem Božji otrok. Ker večji živi v meni, sem premagal svet (Prvo Janezovo pismo 4,4)
- sem tisti, ki prejema obilje milosti in dar pravičnosti ter kraljuje v življenju po Kristusu (Pismo Rimljanom 5,17)
- sem svet, zato imam bogato veličastvo njegove dediščine. V meni, ki verujem, deluje njegova silna moč, saj sem del Kristusovega telesa, polnost Kristusa, ki v vsem vse izpolnjuje (Pismo Efežanom 1, 16–21)
- sem nova stvaritev v Kristusu (Drugo pismo Korinčanom 5,17)
- sem sodedič s Kristusom (Pismo Rimljanom 8,17)
- sem sol zemlje, sem luč sveta, mesto na gori, ki se ne da skriti (Evangelij po Mateju 5,13.14)
- sem ljubljen, zato v vseh preizkušnjah zmagujem (Pismo Rimljanom 8,37)
- sem Kristusov odposlanec. Sem Božja pravičnost (Drugo pismo Korinčanom 5,20.21)
- sem tisti, ki pripada izvoljenemu rodu. Sem kraljevi duhovnik. Sem del svetega naroda. Sem del Božjega ljudstva in tisti, ki je našel usmiljenje (Prvo Petrovo pismo 2,9.10)
- sem glava in ne rep (Peta Mojzesova knjiga 28,13)
- sem blagoslovljen. Sem odrešen prekletstva greha (Pismo Efežanom 1,3; Peta Mojzesova knjiga 28,3–12)
- sem zmagovalec zaradi Jagnjetove krvi in besede svojega pričevanja (Razodetje 12,11)
- sem ozdravljen (Izaija 53,5; Prvo Petrovo pismo 2,24)
- sem deležen božanske narave (Drugo Petrovo pismo 1,3.4)
- sem tisti, ki mi nič ne manjka, saj so vse moje potrebe zadovoljene (Pismo Filipljanom 4,19)
- sem rojen iz nepropadljivega Božjega semena (Prvo Petrovo pismo 1,23)
- sem tisti, ki v Kristusu zmore vse (Pismo Filipljanom 4,13)
- sem tisti, ki ima duha moči, ljubezni in razumnosti (Drugo pismo Timoteju 1,7)
- sem v kraljestvu ljubljenega Sina (Pismo Kološanom 1,13.14)
Čudovita imena, mar ne? A to še niso vsa. Raziskujmo jih v Božji besedi. Vzemimo si čas, da nam jih ljubeči Oče šepeta na srce. Naj nas z njimi Dobri pastir kliče in vodi ven. Naj nas preko njih Duh Resnice vodi v vso resnico in osvobodi vsega starega, kar je že minilo.
Z.M.