Views: 177
Jezus je v Betsajdi z dvema ribama in petimi hlebci kruha nahranil 5000 ljudi, ozdravil slepega in hodil po vodi. Betsajda je bila tudi domači kraj apostolov Petra, Andreja in Filipa, omenjal pa jo je tudi znani rimsko-judovski zgodovinar Jožef Flavij, ki je zapisal, da je tetrarh Filip, sin Heroda Velikega, vas Betsajdo povišal v mesto, imenovano Julias.
A kje je dejansko ležala ta svetopisemska Betsajda se je izgubilo v megleni preteklosti. Trenutno obstajata dva glavna kandidata, kjer naj bi stala ta nekoč ribiška vas na bregovih Galilejskega jezera – arheološki najdišči e-Tell in el-Araj.
E-Tell je kot nekdanjo Betsajdo sprejela celo izraelska državna uprava, čeprav to ni povsem prepričalo vseh zgodovinarjev in arheologov. Dejstvo je namreč, da sta oba kraja precej blizu drug drugega in katerikoli izmed njiju bi lahko ustrezal opisu Betsajde kot ribiške vasice.
V e-Tellu so med drugim odkrili ostanke velikega obzidja in mestnih vrat, ostanke žitnic in stele, posvečene bogovom. Očitno je bil kraj v železni dobi precej pomemben in nekateri arheologi menijo, da je bila tu nekdanja prestolnica svetopisemskega kraljestva Gešur. Kraljestvo Gešur je nekajkrat omenjeno v Svetem pismu. Obstajalo je istočasno kot kraljestvi Juda in Izrael, a o njem je znanega bore malo.
Žal ne vemo niti imena njegove prestolnice. Sveto pismo namreč ne omenja prestolnice tega starodavnega kraljestva. A po nekaterih teorijah naj bi bilo to mesto Zer, ki ga omenja Jozuetova knjiga. In po teh razlagah naj bi bilo ime Zer originalno ime Betsajde.
Ob vseh možnih razlagah je velika težava v tem, da ima zelo malo arheoloških najdišč napise s svojimi imeni. Celo v Jeruzalemu jih niso našli. V celem Izraelu so jih našli le v Gezerju in Ekronu. In raziskovalci tako v e-Tellu kot el-Araju trdijo, da so našli Julias. V e-Tellu so arheologi našli starodavni tempelj, ki ga je Filip Herod spremenil v tempelj posvečen Liviji/Juliji, ženi cesarja Avgusta. Našli so tudi posvetilo pokojni cesarici.
Zanimivo je, da Nova zaveza, napisana v obdobju od 50 do 100 po Kr. omenja Betsajdo, ne pa Julias. Apostol Janez tako piše, da so bili apostoli Peter, Andrej in Filip iz Betsajde, ne iz Juliasa. In Jožef Flavij navaja, da je Betsajda obstajala že pred 1. stol. po Kr. (kar je povsem pričakovano, če se je razvila na temeljih prestolnice Gešurja). A morda so apostoli pač uporabljali staro ime, na katerega so bili navajeni. Sprememba imena nekega kraja tudi danes rabi kar nekaj časa, preden se uveljavi (še zlasti med domačini).
A tudi el-Araj ima svoje zagovornike. Med izkopavanji so namreč odkrili ostanke cerkva, med katerimi bi lahko bila tudi znana Cerkev Apostolov, ki naj bi bila v skladu s krščansko tradicijo zgrajena v Betsajdi na mestu, kjer je stala hiša apostolov Petra in Andreja. A cerkev je bila zgrajena v obdobju zgodnjega Bizanca, več stoletij po Jezusu, Petru in Andreju. Kdo ve, se sprašujejo skeptiki, če so graditelji res uspešno in pravilno določili mesto gradnje. Med obema obdobjema je namreč geologija poskrbela za dodatna dva metra usedlin in graditelji bi resnično potrebovali velikansko srečo ali Božji navdih, da bi našli pravo mesto. V el-Araju so našli tudi ostanke rimskega kopališča (ki je judovske hiše takratnega časa niso imele), rimski srebrnik in še nekatere druge predmete, ki kažejo, da bi lahko šlo za ostanke Juliasa.
A rimske kopeli v času Betsajde in Juliasa na Bližnjem vzhodu niso bile običajne. Prve kopeli so zgradili v palačah kraljev in kasneje v rimskih vojaških postojankah. Javna kopališča so pričeli graditi šele v bizantinskem obdobju. Takrat pa Betsajde/Juliasa ni bilo več. Če je bilo torej tam v 1. ali 2. stoletju po Kr. kopališče, to kaže bolj na rimsko postojanko kot pa judovsko vasico.
Talmud navaja, da je cesar Hadrijan obiskal Tzaidan (Betsajdo) med 130 in 132 po Kr. Po takratnih običajih so ga verjetno nastanili v rimski vojaški postojanki in v el-Araju so dejansko našli predmete, ki bi ustrezali temu dogodku. Seveda na veliko veselje zagovornikov e-Tella.
Kjerkoli je že bila Betsajda, pa je viri po 3. stoletju ne omenjajo več. A to ni bilo delo sovražnikov, ampak seizmologije. Leta 363 je namreč območje prizadel močan potres, ki mu je dve leti kasneje sledil še eden. Plazovi so zajezili reko Jordan in ko se je reka uspela prebiti skozi, je lagune Galilejskega jezera in ravnico okoli Betsajde zalil mulj. Ribiči so se bili prisiljeni umakniti drugam in Betsajde ni bilo več.
R.