Views: 55
Danes bomo govorili o identiteti moškega in se dotaknili zelo močnega socialnega vprašanja, kje smo, kdo želimo biti, kako smo prišli do tega položaja, kaj nam priznava družba in kako naprej.
Najprej bi za začetek pojasnil nekaj mojih izhodišč in osebno prepričanje. Človeka je ustvaril Bog. Izbral je človeka in ga ustvaril po svoji podobi, skupaj s pametjo, da bo znal premišljevati o svojem duhovnem svetu, da bo znal spoštovati Stvarnika, in dal mu je moč, da bo znal preživeti. Kasneje je ustvaril še ženo – družico iz njegovega rebra, da bo začutil še ljubezen, sočutje, nežnost in da bo poskrbljeno za populacijo. Torej je Bog ustvaril moža, ki bo v njegovem imenu vodil človeštvo. Ustvaril je torej moškega, da bo vodil družbo na vseh nivojih, da bo postal pravi vodja v podjetju, moder politik, aktiven v času izven službe ter navsezadnje zvest mož in ljubeč oče.
Bog je dal možu odgovorno nalogo, bolj odgovorno, kot si jo je mož lahko zamislil, in še bolj odgovorno, kot jo lahko izvršujemo. Kajti istočasno se je takrat pojavil tudi greh v utrganem sadežu, ki ponazarja prihod še drugega lika v naše življenje – hudiča.
In če pogledamo skozi prizmo greha vso našo zgodovino človeštva, vidimo, da nam hudič svoja jabolka spora seje povsod, kjer nismo enotni, kjer se kregamo, delujemo grešno … kjer naša ravnanja niso Božja.
Vsaj v razvitih državah naj bi živeli v obdobju dviga kvalitete življenja in s tem posledično dviga povprečne življenjske dobe. Super, če bi gledali samo s stališča, da zaradi vseh tehnoloških iznajdb živimo vedno dlje. Zelo zanimiva in privlačna doktrina osebnega zadovoljstva nam dovoljuje, da začnemo razmišljati o dodatni sreči v naših življenjih. Nismo več zadovoljni, da smo si poiskali eno družico, da imamo povprečno plačo, povprečen avto, otroke, ki skačejo po travnikih, se igrajo in nasploh, da smo z vsem tem življenjem, srečni v našem preprostem okolju naše družine in družbenega okolja.
Ne, človek ni več srečen. Potrebuje več, mnogo več, kot sploh potrebuje. Potrebuje še dodatno vrednost v obliki raznih materialnih dobrin, fizičnih in spolnih potreb, dodatnih pravic, ki zadovoljujejo še naš notranji boj za dosego vseh osebnih želja, in še mnogo, za kar še ne ve, da obstaja. Ja, taki smo!
In tako se naš svet kar naenkrat znajde v -izmu (tu mislim vse nazive sistemov, kot so socializem, komunizem, patriotizem, titoizem, …) ideologije osebnostne rasti, ki je ne zaustavi nobena ovira več.
In če odgovorim na prvo vprašanje na podlagi zgornjih izhodišč: Kje smo? Tako na hitro lahko odgovorim, da smo v velikem sr…, če se izrazim prostaško. Kako lahko rečem, da bom znal svojim otrokom, kaj šele vnukom, ohraniti naravo, zdravje, vrednote poštenja, empatije, ljubezni, vztrajnosti, pravičnega in uravnoteženega zaslužka, … ter na koncu tudi, kar bi si v tem času najbolj želel, da bi se naše potomstvo širilo po naravni poti, kot jo je ustvaril naš Bog.
Kaj lahko rečem na drugo vprašanje, ki sem si ga zastavil in me sprašuje: Kdo želimo biti? Ja, kje je naša identiteta?
Bog nas je ustvaril in na prvo žogo se mi zdi sploh zelo, zelo smešno, da se moramo o tem sploh pogovarjati. Kaj nismo ustvarjeni, kot moški, da skrbimo za varnost družine, da opravljamo težja fizična opravila, da ljubimo svoje žene kot princese in vzgajamo otroke v poštene, vrednostne naslednike naše družbe. Kaj ni to več kot očitno in jasno normalnim ljudem?
Zakaj mene kot »normalnega« – upam, da ne dobim tožbe, ker sem napisal normalnega – skrbi zgoraj omenjeno vprašanje, kdo želim biti? Osebno nimam težav s tem, kdo sem, zato ker vem, kaj so moje naloge in kaj čutim. Toda svet okoli mene se zaskrbljujoče spreminja. Svoje otroke vzgajam od rojstva in sedaj so mladi, že dobrih 20 let. Obdobje, v katerem so se zgodile drastične spremembe v naši družbi. In te spremembe so tako hitre in skrite, da se kot starš ne uspem pravočasno odzvati. Ne uspem slediti vsemu »egoističnemu« početju posameznikov ali manjših skupin, ki nam družinam onemogočajo enake pogoje rasti, kot smo jih imeli mi, ko smo odraščali. In to me zelo žalosti in spravlja v položaj, ko ne utegnem konkurirati vsem medijem in nasploh tej novi smeri razvoja družbe.
Kaj mi torej preostane?
»Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. … To je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: ›Kdo si ti?‹, je priznal in ni tajil. Priznal je: ›Jaz nisem Mesija.‹ ›Kaj torej? Si mar Elija?‹ so ga vprašali. ›Ne, tudi to nisem,‹ jim je rekel. ›Ali si prerok?‹ ›Ne,‹ je odgovóril. Rekli so torej: ›Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?‹ Dejal je: ›Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.‹« (Evangelij po Janezu 1,6–8.19–23)
Ja, to je pot, ki jo moramo moški izbrati, to je naša alternativa novemu »noremu« svetu!
Bog nam je namenil poželenja, sposobnosti in talente kot darove, da bomo srečni in bomo s tem osrečevali tudi druge. Zaradi tega se tudi ne smemo primerjati z drugimi, se podcenjevati in zaničevati, ker zapademo v skušnjavo, ki nas potiska v obup. Pomembno je, da se odmikamo od dejanj, ki so grešna ali nam preprečujejo, da bi bili sočutni, bolj ljubeči in svobodnejši. Nasprotno pa se moramo približevati dejanjem, ki nas delajo sočutnejše, bolj ljubeče in svobodnejše.
Pri vsem tem je pomembno zaupati Bogu, da nam bo pomagal, ker si za nas želi, da postanemo to, kar nam je namenjeno, da smo. Postati to, kar Bog od nas pričakuje, pa je proces, ki je lahko dolg.
Z zgornjim odstavkom lahko tudi odgovorimo na vprašanja, kaj nam priznava družba in kako naprej. Družba, vsaj tista uradna, ki piše zakone, pravilnike, uradne liste, … nam ne bo priznala ničesar od zgoraj napisanega. Žal pa priznava (sedaj tudi z zakonom) vse nove oblike razvoja družbe.
Torej vsi kristjani vemo, da bo Bog kaznoval naš svet tako, kot ga je vedno (ene prej, druge kasneje, za čas nismo in ne bomo nikdar vedeli – Sodoma in Gomora, zgodba o Lotu, Ninive, izhod iz Egipta, …), vendar to ne pomeni, da ostajamo pasivni. Moramo delovati in moramo biti aktivni na vseh nivojih našega življenja. To ne pomeni, da moramo početi enaka dejanja kot novodobni ideologi.
Vprašajmo se, kaj sploh pričakujemo od ljudi okrog sebe. Ali znamo biti čuječi, da bi slišali v bližnjem Odrešenikov glas? Ali ga sploh želimo srečati? Pomislimo:
Če nas drugi vznemirja, kaj storimo? Vprašajmo se, ali je nemir naš problem ali problem sogovornika. Ali se vedno izteče tako, da se vse zavrti okrog neprimernosti drugega in ga popolnoma zavrnemo, ignoriramo? Kakšen mir si predstavljamo ob drugem?
Če se drugi veseli ali se znamo veseliti z njim? Ali je to tisto veselje, ki napoveduje odrešenje, ali je veselje, ki nas oddaljuje od Odrešenika? »Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo.« (Pismo Rimljanom 12,15)
Janez Krstnik je vsekakor popolnoma svoboden. Njegova želja je le služiti Bogu. Ali si tudi mi želimo takšne drže? Ali nas takšna drža drugega le jezi in vznemirja, zato ga ne poslušamo?
Povabljeni smo, da se na podlagi današnjega odlomka vprašamo, koga poslušamo in kaj pričakujemo od ljudi okrog sebe. Biti čuječi pomeni gledati s srcem na bližnjega in videti več kot le zunanjost. Da bi gledali globlje, potrebujemo Boga, njegovo milost. Skozi poglobljene molitve se mu lahko še bolj približamo, tako da bi ga lažje srečevali tudi v ljudeh.
Način, kako se Bog obrača na nas, je odvisen tudi od tega, kje smo v svojem življenju. Če odkrivamo srečo predvsem v odnosih, nas želi srečati na ta način. Boga tako iščimo v prijateljstvu. Če imamo otroke, nas morda želi Bog srečati preko njih ali po vnukih. Bog nas namreč lahko sreča kjerkoli, k nam prihaja na načine, ki jih lahko razumemo. Prav tako se Bog lahko sreča z nami kadarkoli. V evangelijih Jezus pogosto sreča ljudi sredi njihovega burnega življenja. Petra, na primer, sreča, ko popravlja svoje mreže na obali, Mateja sreča, ko sedi pri svoji mitnici, sreča se s prešuštnico, ko jo želijo kamenjati, sreča obsedenca, ki ni bil pri pameti, sreča žensko, ki je bila dolgo bolna. V vsakem od teh primerov je tako, kot da tudi nam Bog pravi: »Pripravljen sem te srečati, če si se ti pripravljen srečati z menoj.«
Torej, dragi moški, da bi bilo tudi nam lažje v podpori, izmenjavi izkušenj, pogovarjanju o aktualnih vprašanjih, je skupina moških pripravila dvourna srečanja na določeno temo našega osebnega in duhovnega razvoja. Ustanovili smo moško skupino z imenom NEUSTAVLJIVI, v kateri se na 14 dni družimo v restavraciji SUPERNATURAL, na Pogačarjevem trgu v Ljubljani.
Vljudno vabljeni vsi moški, ki bi želeli nadgrajevati svoje vedenje o Svetem pismu, slediti vlogi, ki jo je Bog dodelil nam moškim o našem vodenju družbe, slišati dobro vsebino, ki nam pomaga pri naši osebni vlogi v družbi, ali samo podeliti izkušnje iz svojega življenja.
Naše naslednje srečanje bo 24. oktobra 2022 ob 17.30.
Gorazd Milavec