Hits: 32
Molitev v ponižnosti
»Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹« (Evangelij po Luku 18,11–12)
Verjetno nek cestninar ni postal cestninar samo zaradi zaslužka. Ne, mislim, da je nekdo postal cestninar predvsem zaradi moči, ki jo je ta služba prinašala. Ko je ljudem pobiral denar, se je počutil močen. Imel je oblast nad njimi. Lahko jih je izkoriščal. Z njimi je lahko počel, kar je hotel, bili so odvisni od njega, od njegove dobre volje in usmiljenja. In taka moč človeka upijani, mar ne? Tako zelo, da postane zverinski. Toda kaj ga je naenkrat streznilo? Kak neljub dogodek? Morda je nekoč k njemu prišel kdo, ki je imel komaj kaj za pod zob, on pa ni popustil in ga je obral do golega. Morda je prav temu človeku zato umrl otrok. Je takrat cestninar prišel v tempelj in začel moliti?
Kot otroci sanjamo o popolnem življenju. O popolnem »sebi«. Tako si ga tudi predstavljamo in zastavimo. Želimo si ga živeti. Potem pa … se nekaj zalomi. Vsakomur od nas se nekaj zalomi.
Resnično težek je tisti trenutek življenja, ko odkrijemo, da v nas živi neka zver. Da smo naredili stvari, ki jih ne bi nikdar naredili, če bi življenje živeli »po učbeniku«. Toda življenje prinese marsikaj, kar se skrije globoko v nas in česar se sami niti ne zavedamo, skrito jezo, razočaranja, pogrešanja tega, kar smo v svojem življenju potrebovali, pa nikdar nismo dobili.
Velika večina nas hodi skozi življenje kakor tihi beraček, ki ni nikdar dovolj sit ljubezni, nežnosti in pozornosti. In ko ta ubogi sestradani človek v nas zavoha nekaj, kar mu tako zelo manjka, pa tudi če ni ravno to, kar je potreboval, ampak le nekaj tako strašno podobnega, nekaj, kar bi napolnilo tisto veliko luknjo v njem, nekaj, kar bi pogasilo njegovo strašno žejo, potem plane na to kot žival. In kolje in žre in ropa. In postane kakor zver.
Žal zanikanje tega dejstva ovira naše spreobrnjenje. Bodimo pošteni, večina od nas se te svoje zveri ustraši in jo skrije nekam globoko v svoj gozd, da je nihče ne bi odkril. To je težava tudi našega farizeja (Lk 18,11–12). Ker smo se navzeli splošnega mnenja, da človek postaneš tako, da v sebi nimaš nič temnega, nič grešnega. In ker nobeden od nas ni tak, čist in brezmadežen, ker je to nemogoče biti, se pač delamo, kakor da zver v nas preprosto sploh ne obstaja. Toda zanikanje lastne resničnosti je idealen način, da ta najhitreje rase ter žre in kolje, ne da bi se tega zavedali.
Tudi sam sem včasih mislil, da postaneš človek v neki popolnosti morale in etike, ko si sposoben odločnosti, stanovitnosti, zvestobe v besedah in dejanjih. Mogoče tudi tako. A najhitreje postaneš človek, ko si sposoben kesanja. Ne takrat, ko v sebi nimaš zveri, ne takrat, ko v sebi nimaš zla, temveč ko si sposoben te zveri v sebi videti, se jih zavedati in jih obsoditi. Reči drugemu: »Oprosti.«
Šele tako, pravi Jezus, lahko kot ljudje tudi prav molimo: v iskrenosti in resničnosti svojega stanja.
»Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,13.14)
Ponižnost je krepost, ki nam pomaga, da na sebe gledamo tako, kakršni smo v resnici: z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ponižnost je priznanje resničnosti. Ponižnost ni v tem, da zanikamo svoje talente ali dobre lastnosti ali da se delamo, da nismo tako sposobni kot drugi, da bi nas pohvalili. Prav ponižnost je mati številnih kreposti, kot so: poštenost, skromnost, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, spoštovanje in strpnost. Sad ponižnosti je mir srca, odprtost, veselje.
Zanimivo je to, da gresta oba, farizej in cestninar, v tempelj molit. A ravnata zelo različno ter dosežeta nasprotne rezultate. Farizej moli stoje in uporablja veliko besed. Res je, da je njegova molitev zahvaljevanje Bogu. A v resnici je bahanje o lastnih zaslugah z občutkom večvrednosti do drugih ljudi, ki jih imenuje grabežljivci, krivičniki, prešuštniki, kot na primer cestninar. Ravno tukaj je problem: Tisti farizej moli k Bogu, a v resnici gleda samega sebe. Moli k samemu sebi! Namesto da bi imel pred očmi Gospoda, ima ogledalo. Kljub temu, da se nahaja v templju, ne čuti potrebe, da bi pokleknil pred veličastvom Boga; stoji, čuti se gotovega, kakor da bi bil on gospodar templja. Našteva dobra dela, ki jih je naredil. Je brezhiben, upošteva postavo, dvakrat na teden se posti, plačuje desetino od vsega, kar ima. Farizej, bolj kot da bi molil, je zadovoljen s svojim spoštovanjem predpisov. Vendar pa so njegova drža in njegove besede daleč od delovanja in govorjenja Boga, ki ljubi vse ljudi in ne prezira grešnikov. Ta farizej, ki se ima za pravičnega, zanemarja najpomembnejšo zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega.
Cestninar pa se pojavi v templju s ponižno in skesano dušo. Stoji daleč proč, še oči ne upa vzdigniti proti nebu, ampak se tolče po prsih. Njegova molitev je izredno kratka: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Izterjevalci davkov, ki so se imenovali cestninarji, so veljali za nečiste osebe, podložne tujim vladarjem. Prilika nas pouči, da nismo pravični ali grešniki zaradi svoje družbene pripadnosti, ampak zaradi tega, kakšni smo v odnosu z Bogom in brati. Cestninarjeve geste kesanja in malo preprostih besed pričajo, da se zaveda svojega klavrnega stanja. Njegova molitev vsebuje bistvo. Deluje ponižno, prepričan je samo v to, da je grešnik, ki potrebuje usmiljenje. Če farizej ni ničesar prosil, ker je že vse imel, cestninar samo moleduje za Božje usmiljenje. Ko se pokaže praznih rok, golega srca in s priznanjem, da je grešnik, cestninar vsem nam pokaže pogoj, ki je potreben za prejem Gospodovega odpuščanja. Na koncu ravno on, tako zelo preziran, postane podoba pravega vernika.
Ni torej dovolj, da se vprašamo, »koliko« molimo. Prav tako se moramo vprašati, »kako« molimo ali bolje, »kako je naše srce«. Pomembno je, da ga izprašamo ter ovrednotimo misli in čustva, izrujemo prevzetnost in hinavščino. Z arogantnostjo in hinavščino namreč ni mogoče moliti. Molimo lahko samo, če se postavimo pred Boga takšni, kot smo. Vsi smo namreč pod vplivom vsakodnevnega hitrega ritma, pogosto v oblasti občutkov, raztresenosti, zmedenosti. Treba se je naučiti ponovno najti pot do svojega srca, obuditi vrednost intimnosti in tišine, kajti ravno tam nas Bog srečuje in nam govori. Samo začenši od tam lahko srečamo druge in govorimo z njimi. Farizej se je podal proti templju, prepričan je vase, a ne zaveda se, da je po poti izgubil svoje srce, medtem ko je cestninar svoje srce popolnoma in brez zadržkov razgalil v pristnem upanju, da prejme Božje usmiljenje. Navsezadnje pred Bogom šteje le naše srce, mar ne?
»Gospod pa veli Samuelu: Ne glej lica njegovega, ne visokosti njegove postave, ker sem ga zavrgel: zakaj ne gledam, kar gleda človek. Človek namreč gleda, kar je pred očmi, Gospod pa gleda v srce.« (Prva Samuelova knjiga 16,7)
»Hvalil te bom s pravim srcem, ko se bom učil razsodkov pravičnosti tvoje.« (Psalm 119,7)
Molitev:
Usmiljeni Bog, Aba, Oče, hvala ti za dar odpuščanja. Pomagaj mi ostati zvest v vsem, kar želiš od mene. Vodi me in navdihuj, da bom znal v spoštovanju in ljubezni sobivati z vsem, kar si ustvaril. Sprejmi, moj Bog, globoko spoštovanje mojega srca ter vso njegovo ljubezen. Nakloni mi milost, da ne bi v svojem življenju po nespameti zabredel v težave. Hvala ti za milost, da bi lahko sprejel tisto odpuščanje, ki si mi ga namenil. Gospod, usmili se me grešnika. Zaupamo ti tiste, ki jih ljubimo, in tiste, ki nas ljubijo; pomagaj jim pri iskanju resnično dobrega in ohranjaj jih v prijateljski zvestobi. Prosim te za vse, ki mi nasprotujejo. Prosim te, da v naših medsebojnih odnosih kraljuje tvoje usmiljenje. Prosim te, nauči nas tako poslušati Božjo besedo, da bo spremenila naše življenjske navade. Prosim te, ukrepaj, da bomo osvobojeni vseh vezi, ki ovirajo našo popolno predanost tebi, Aba, Oče. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.