Hits: 22
»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. 18 Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. 19 Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. 20 Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo. 21 Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. 22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! 23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, 24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. 25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. 26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča. 27 Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! 28 Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. 29 Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. 30 In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino. 31 Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list. 32 Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje. 33 Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege! 34 Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, 35 ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. 36 Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. 37 Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Evangelij po Mateju 5,17–37)
Današnji odlomek je vzet iz »govora na gori« in se ukvarja z argumentom dopolnitve postave. Kako moram jaz izpolniti postavo, kako to storiti. Jezus hoče pomagati svojim poslušalcem, da bodo imeli pravilen pristop do predpisov postave, ki jih je dal Mojzes, in jih spodbuja, naj bodo razpoložljivi Bogu, ki jih po postavi vzgaja za resnično svobodo in odgovornost. Gre za to, da postavo živimo kot orodje svobode, ki mi pomaga, da nisem suženj strasti in greha. Pomislimo na vojne, pomislimo na posledice vojn. Toliko nesreč. To je sad strasti in ljudje, ki se grejo vojno, ne obvladujejo lastnih strasti. Manjka jim izpolnitev postave. Ko popustimo skušnjavam in strastem, nismo več gospodarji in protagonisti lastnega življenja, ampak postanemo nesposobni voditi ga z voljo in odgovornostjo.
Jezusov govor je oblikovan v štirih antitezah (popolnoma nasprotnih trditvah), ki jih uvaja obrazec: »Slišali ste, da je bilo rečeno …, jaz pa vam pravim …« Vsaka od antitez se sklicuje na eno od situacij vsakdanjega življenja: umor, prešuštvo, ločitev in prisego. Jezus ne odpravi predpisov, ki zadevajo te problematike, ampak razloži njihov globlji pomen ter nakaže, s kakšnim duhom jih je treba izpolnjevati. Spodbuja namreč, da se preide od formalnega izpolnjevanja postave k bistvenemu izpolnjevanju tako, da se sprejme postavo v srce, ki je središče namenov, odločitev, besed in dejanj vsakega od nas. V srcu se namreč začnejo tako dobra kot slaba dejanja.
Ko se Božjo postavo sprejme v srce, se razume, da se takrat, ko se bližnjega ne ljubi, do neke mere ubije sebe in drugega, saj sovraštvo, rivalstvo in ločevanje ubijajo bratsko dejavno ljubezen, ki je osnova medosebnih odnosov. To velja tako za vojne kot za obrekovanje, saj tudi jezik ubija. Ko se sprejme Božjo postavo v srce, se razume, da je treba obvladovati želje, saj ne moremo imeti vsega, kar si poželimo. Prav tako pa ni dobro popustiti sebičnim in posesivnim čustvom. Ko se sprejme Božjo postavo v srce, se razume, da je treba opustiti stil življenja, ki ga sestavljajo neizpolnjene obljube, kakor je tudi treba preiti od prepovedi lažnega priseganja do odločitve, da se sploh ne prisega, in tako prevzeti držo popolne iskrenosti do vseh.
Jezus pa se tudi zaveda, da ni lahko na takšen, tako globok in popoln način živeti zapovedi. Zato nam ponuja v pomoč svojo ljubezen. On je prišel na svet ne samo zato, da bi dopolnil postavo, temveč da bi nam dal svojo milost, da bi lahko izpolnili Očetovo voljo in tako ljubili njega ter brate in sestre. Vse, vse lahko storimo z Božjo milostjo! Še več, svetost ni nič drugega, kot da ohranimo to zastonjskost, ki nam jo je dal Bog, to milost.
Velika Božja milost pa se zrcali v Jezusovi obljubi, ki je zajeta v naslednjih vrsticah: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.« (Evangelij po Janezu 14,15–18) Ja, brez njegove velike milosti, izlitja njegovega Svetega Duha ne moremo živeti po »duhu postave« oziroma smo obsojeni na lastna prizadevanja, ki pa so v nasprotju z vero, ki jo razodeva Jezus. Vabi nas v večni odnos in neločljivo povezanost: »Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas.« (Evangelij po Janezu 14,20) Brez njega v nas in nas v njem so vsa naša prizadevanja prazna in zgolj plod človeških umovanj. To bi bilo tako, kot da bi pili vodo iz počenih vodnjakov človeške modrosti: »Zakaj dvoje zlo je storilo ljudstvo moje: mene, vir živih vodá, so zapustili, da si izkopljejo vodnjake, počene vodnjake, ki ne drže vode.« (Jeremija 2,13)
Gre za to, da zaupamo njemu in njegovi milosti, tej njegovi zastonjskosti, ki nam jo je dal, ter sprejmemo roko, ki jo nenehno steguje k nam, da bodo naši napori in naše potrebno prizadevanje podprti z njegovo pomočjo, polno dobrote in usmiljenja. Danes Jezus od nas zahteva, da napredujemo po poti ljubezni, ki nam jo je on pokazal in ki se začne v srcu. To je pot, po kateri naj hodimo, da bomo živeli kot kristjani.
Z.M.