Hits: 19
»Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.« (Drugo pismo Korinčanom 8,9)
Kako nam misli iz današnjega odlomka pomagajo na poti osebnega in skupinskega spreobrnjenja. Kako navdihujoče so Pavlove besede: »Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.« (Drugo pismo Korinčanom 8,9) Apostol se obrača na kristjane v Korintu s spodbudo, da bi velikodušno pomagali jeruzalemskim vernikom, ki so v stiski. Kaj govorijo te Pavlove besede nam, današnjim kristjanom? Kaj pomeni danes za nas to povabilo k uboštvu, k življenju evangeljskega uboštva?
Najprej nam te besede govorijo o načinu Božjega delovanja. Bog se ne razodeva v moči in bogastvu sveta, ampak v šibkosti in uboštvu: »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog …« Kristus, večni Božji Sin, enak Očetu v moči in slavi, je postal ubog; spustil se je med nas in se približal vsakemu izmed nas. Sam sebe je izničil, izpraznil, da bi nam postal podoben v vsem.
»… ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek …« (Pismo Filipljanom 2,7) »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha.« (Pismo Hebrejcem 4,15)
Učlovečenje Boga je velika skrivnost! »Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana milost, da oznanjam poganom neizsledljivo Kristusovo bogastvo. Tako naj bi se zdaj po Cerkvi oznanila vladarstvom in oblastem v nebeških področjih mnogovrstna Božja modrost, in sicer po večnem načrtu, ki ga je Bog izpeljal v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Pismo Efežanom 3,8–11)
Vzrok za učlovečenje pa je Božja ljubezen, ljubezen, ki je milost, velikodušnost, želja po bližini, ki se brez pomisleka daruje in žrtvuje za svoje ljubljene stvari. Ljubezen nas dela podobne; ustvarja enakost, podira zidove in odpravlja razdalje. Bog to dela z nami in za nas. Jezus je dejansko s človeškimi rokami delal; s človeškim razumom je razmišljal; s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem ljubil. Rojen iz device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak, razen v grehu.
Kaj je torej uboštvo, s katerim nas Kristus osvobaja in bogati? Je njegov način, kako nas ljubi, kako nam je bližnji, kot usmiljeni Samarijan človeku, ki je ob poti ležal napol mrtev (Evangelij po Luku 10,25). Resnično svobodo, resnično odrešenje in resnično srečo nam daje le njegova sočutna, nežna in solidarna ljubezen. Uboštvo, s katerim nas Kristus bogati, je v tem, da se je učlovečil ter nase vzel naše slabosti in grehe in nam tako sporočil neskončno Božje usmiljenje do nas. Kristusovo uboštvo je največje bogastvo: Jezus je bogat v svojem brezmejnem zaupanju v Očeta, da se more v vsakem trenutku zanesti nanj in da želi vedno in izključno izpolnjevati Očetovo voljo in slavo.
Edina naša resnična žalost je v tem, da nismo sveti, prav tako moremo reči, da je edina resnična revščina v tem, da ne živimo kot Božji otroci in Kristusovi bratje in sestre.
Mogli bi misliti, da je »pot« uboštva samo Jezusova pot, medtem ko lahko mi, ki prihajamo za njim, svet rešimo le z ustreznimi človeškimi sredstvi. Temu pa ni tako. V vsakem času in na vsakem kraju Bog še naprej rešuje človeštvo in svet po uboštvu Kristusa, ki postaja ubog v svoji besedi in v svoji Cerkvi, ki je ljudstvo ubogih. Božjega bogastva ni mogoče posredovati preko našega bogastva, ampak vedno in izključno preko zavedanja našega osebnega in skupnostnega uboštva, ki ga oživlja Kristusov Duh.
Kristjani smo poklicani k posnemanju našega Učitelja, tako da se soočamo z revščino naših bližnjih, da se je dotikamo, da jo vzamemo za svojo in da si jo dejansko prizadevamo olajšati. Revščina ni isto kot uboštvo; revščina je uboštvo brez zaupanja, brez solidarnosti, brez upanja.
Razlikovati moremo med tremi vrstami revščine: gmotna revščina, nravna (moralna) revščina in duhovna revščina. Gmotna revščina je to, kar pogosto označujemo kot uboštvo in se tiče tistih, ki živijo v okoliščinah, ki so v nasprotju z dostojanstvom človeške osebe: ti so prikrajšani osnovnih pravic in najnujnejših dobrin, kot so hrana, voda, higiena, delo, možnost razvoja in kulturne rasti. V soočanju s to revščino Cerkev nudi svojo pomoč, da bi odgovorila na potrebe in zacelila rane, ki iznakazijo obličje človeštva. V revnih in obrobnih vidimo Kristusovo obličje; ko ljubimo revne in jim pomagamo, ljubimo Kristusa in mu služimo. Kot kristjani nikoli ne bomo nehali upati in si prizadevati, da po svetu prenehajo kršitve človeškega dostojanstva, diskriminacija in zlorabe, ki so pogostoma vzrok revščine. Ko moč, razkošje in denar postanejo maliki, prevladajo nad potrebo po pravični razdelitvi bogastva. Zato je potrebno, da se naša zavest spreobrne k vrednotam pravičnosti, enakosti, zmernosti in delitvi.
Nič manj zaskrbljujoča ni nravna (moralna) revščina, v njej postanejo ljudje sužnji strasti in greha. Koliko je družin v stiski, ker so nekateri člani — pogostoma mladi — zasvojeni z alkoholom, mamili, igrami na srečo ali pornografijo! Koliko ljudi ne najde več smisla življenja, je brez obetov za prihodnost in je izgubilo vsako upanje! In koliko ljudi se znajde v tej revščini zaradi nepravičnih družbenih pogojev, zaradi brezposelnosti, ki jih oropa dostojanstva, ki je povezano s služenjem kruha, zaradi pomanjkanja enakosti glede pravice do šolanja in zdravstvene oskrbe. V takšnih primerih lahko nravna (moralna) revščina pomeni začetek samomora.
Tovrstna revščina, ki more povzročiti finančni propad, je vedno povezana z duhovno revščino, ki jo izkusimo, kadarkoli se oddaljimo od Boga in zavračamo njegovo ljubezen. Če mislimo, da ne potrebujemo Boga, ki nam po Kristusu ponuja roko, ker mislimo, da vse zmoremo sami, se podajamo na pot padca. Samo Bog nas more resnično rešiti in osvoboditi. Evangelij je resnični protistrup proti duhovni revščini; kristjani smo poklicani prinašati v vsako okolje osvobajajoče sporočilo, da obstaja odpuščanje za storjeno zlo, da je Bog večji od našega greha in nas zastonjsko ljubi, vedno, da smo ustvarjeni za občestvo in za večno življenje. Gospod nas vabi, da bi bili veseli glasniki sporočila usmiljenja in upanja! Lepo je izkusiti veselje, ko širimo to dobro novico, ko delimo zaklad, ki nam je bil zaupan, da bi tolažili strta srca in dali upanje tolikim našim bližnjim, ki jih obdaja tema. Gre za to, da sledimo Jezusu in posnemamo njega, ki je iskal uboge in grešnike, kot pastir ljubeče išče izgubljeno ovco. Združeni z Jezusom moremo pogumno odpreti nove poti evangelizacije in pospeševanja rasti človeka.
Ali smo pripravljeni pričevati za evangeljsko sporočilo vsem, ki živijo v gmotni, nravni (moralni) in duhovni revščini? To sporočilo je zajeto v oznanilu ljubezni usmiljenega Boga Očeta, ki je pripravljen vsakega objeti v Kristusu. Pričevati za evangeljsko sporočilo pa moremo le, kolikor posnemamo Kristusa, ki je postal ubog in nas obogatil po svojem uboštvu. Ali smo se sposobni vprašati, čému se moremo odpovedati, da bi pomagali in obogatili druge po svojem uboštvu?
Ali smo sposobni zaupati Svetemu Duhu, da nas opremlja z vsem, kar potrebujemo, da po našem uboštvu bogatimo druge? Sveti Duh, po katerem smo »kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse« (Drugo pismo Korinčanom 6,10), nas podpira v naših dobrih namenih ter utrjuje našo pozornost in odgovornost za človeško revščino, da bi mogli postati usmiljeni in delivci usmiljenja.
Z.M.