Views: 46
»›Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: »Mojega sina bodo spoštovali.« Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: »Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!« Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?‹ Rekli so mu: ›Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.‹ Jezus jim je rekel: ›Ali niste nikoli brali v Pismih: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh. Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.‹« (Evangelij po Mateju 21,33–43)
V današnjem odlomku Jezus, potem ko je napovedal svoje trpljenje in smrt, pripoveduje priliko o morilskih vinogradnikih in s tem posvari vélike duhovnike in starešine ljudstva, da so se napotili po napačni poti. Ti namreč gojijo slabe namene do njega in iščejo način, kako bi se ga znebili.
Alegorična pripoved opisuje gospodarja, ki je potem, ko je zelo poskrbel za svoj vinograd (v. 33) ter moral odpotovati, zaupal svoj vinograd viničarjem. Potem je ob času trgatve poslal svoje služabnike, da bi pobrali sadove. Toda ti vinogradniki so služabnike sprejeli z udarci, nekatere pa so celo umorili. Gospodar je poslal druge, številčnejše služabnike, s katerimi so enako ravnali (v. 34–36). Do viška pride takrat, ko se gospodar odloči, da pošlje svojega sina. Vinogradniki nimajo do njega nobenega spoštovanja, še več, mislijo, da če se ga znebijo, se bodo lahko polastili vinograda in tako ubijejo tudi njega (v. 37–39).
Podoba vinograda je jasna, predstavlja ljudstvo, ki si ga je Gospod izbral in ga z veliko skrbnostjo vzgajal. Služabniki, ki jih je poslal gospodar, so preroki, ki jih je Bog poslal, medtem ko je sin podoba Jezusa. In kakor so bili zavrnjeni preroki, tako je bil tudi Kristus zavrnjen in ubit.
Ob sklepu pripovedi Jezus vpraša voditelje ljudstva: »Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« (v. 40) In oni, ker jih je prevzela logika pripovedi, sami izgovorijo svojo obsodbo. Gospodar bo, pravijo, ostro kaznoval hudobneže in zaupal vinograd drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« (v. 41)
S to zelo kruto priliko postavi Jezus svoje sogovornike pred njihovo lastno odgovornost. To stori z izjemno jasnostjo. Toda nikar ne mislimo, da svarilo velja samo za tiste, ki so Jezusa v njegovem času zavrgli. Velja za vsak čas, tudi za naš. Tudi danes Bog pričakuje sadove svojega vinograda od tistih, ki jih je poslal delati vanj, vseh nas.
V vsakem obdobju so lahko tisti, ki imajo oblast, kakršno koli oblast, tudi v Cerkvi v Božjem ljudstvu, skušani, da delajo za svoje interese, ne za tiste Boga samega. Jezus pravi, da je prava avtoriteta tista, ki postane služenje, je v služenju, ne v izkoriščanju drugih. Toda vinograd je Gospodov, ne naš. Oblast oziroma avtoriteta je v služenju in kot takšno jo je treba izvajati za dobro vseh in za širjenje evangelija. Grdo bi bilo videti, ko bi v Cerkvi osebe z različnimi pristojnostmi iskale svoje interese.
V Svetem pismu je veliko odlomkov, ki govorijo o mogočnikih, kraljih in ljudeh na položajih ter tudi o njihovi nadutosti in nasilnosti. Bogastvo in oblast sta stvarnosti, ki sta lahko dobri in koristni za skupno dobro, a le če s pravičnostjo in ljubeznijo služita vsem ostalim. Kadar pa se ju živi kakor privilegij, s sebičnostjo in z oblastnostjo, kot se to pogosto dogaja, se spremenita v orodji pokvarjenosti in smrti.
Vendar pozor, to ni le zgodba iz nekega drugega časa, ampak je prav tako zgodba današnjih dni, kjer obstajajo oblastniki, ki izkoriščajo podrejene, pomoči potrebne, skratka izkoriščajo ljudi, da bi pomnožili premoženje. Izvrševanje oblasti, ki ne spoštuje življenja, je brez pravičnosti in brez usmiljenja. Žeja po oblasti pa vodi v pohlepnost, ki hoče posedovati vse.
A dobra, vesela novica je, da je Bog večji od hudobije in umazanih človeških iger. Kot namreč lahko beremo tudi v Prvi knjigi kraljev, o zgodbi Nabota, kraljice Jezabele ter o kralju Ahabu, Bog po svojem usmiljenju pošlje preroka Elija, da bi Ahabu pomagal k spreobrnjenju. Bilo bi lepo, če bi enako storili izkoriščevalci današnjega časa. Gospod sprejme Ahabovo kesanje, toda ubit je bil nedolžen človek in storjeno dejanje bo imelo neizogibne posledice. Storjeno zlo namreč pušča svoje boleče sledi, zgodovina ljudi pa bo imela rane.
Usmiljenje lahko ozdravi rane in lahko spremeni zgodovino, Božje usmiljenje je močnejše od grehov ljudi. Jezus Kristus je resnični kralj, toda njegova oblast je popolnoma drugačna, njegov prestol je križ. On ni kralj, ki ubija, ampak nasprotno, daje življenje. Gre naproti vsem, predvsem najšibkejšim, premaga osamljenost in usodo smrti, v katero vodi greh. Jezus Kristus s svojo bližino in nežnostjo vodi vse nas v prostor milosti in odpuščanja in to je usmiljenje našega dobrega Boga.
Tudi Apostol Pavel nam v Pismu Filipljanom 4 jasno pove, kako smo lahko vsi mi dobri delavci v Gospodovem vinogradu: »… kar je resnično, vzvišeno, pravično, čisto, ljubeznivo, častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to naj bo vsakodnevni predmet našega prizadevanja.« (Pismo Filipljanom 4,8) Ja, kar je resnično, vzvišeno, pravično, čisto, ljubeznivo, častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to naj bo vsakodnevni predmet našega prizadevanja in posledično predmet naše oblasti. To je oblast, ki jo ima vsak od nas, saj ima vsak izmed nas, četudi v svoji majhnosti, neke vrste oblast. V naši oblasti je, da si prizadevamo za to, kar je resnično, vzvišeno, pravično, čisto, ljubeznivo, častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno. Tako bomo vedno bolj postali Cerkev, ki je bogata s sadovi svetosti. Tako bomo dali slavo Očetu, ki nas ljubi z neizmerno nežnostjo, Sinu, ki nam še naprej podarja zveličanje, Svetemu Duhu, ki nam odpira srce in nas potiska proti polnosti dobrega.
Z.M.