Hits: 115
»Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: ›Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?‹ Rekli so: ›Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.‹ Dejal jim je: ›Kaj pa vi pravite, kdo sem?‹ Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: ›Ti si Mesija, Sin živega Boga.‹ Jezus pa mu je dejal: ›Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«‹ Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.« (Evangelij po Mateju 16,13–20)
Današnji odlomek me nagovarja predvsem v tem, da Jezus Petrovo izpoved vere poveže z dvojim, in sicer s tem, kdo Peter je, in s tem, kaj bo njegova naloga. Tako se zdi, da Jezus vsakemu od nas pravi kakor Petru: ko nekaj spoznaš, te to določa in te zavezuje tudi k delovanju. Vedno globlje spoznanje prinaša vedno globljo zavezo k temu, kar moramo postajati, in k temu, kar moramo prinašati drugim.
Zdi pa se, da živimo v času, ko razumemo svobodo prav v nasprotnem početju. Za pogumnega imajo tistega, ki se upira temu, kar spozna ali je spoznano za dobro, in dela tisto, kar mu ugaja. Mogoče je prav v tem ena največjih ran sodobne družbe, da nas spoznanja ne zavezujejo in da na njih ne spreminjamo sebe in sveta okrog sebe. Bolj ko nas spoznanja spreminjajo in določajo naše delovanje, bolj postajamo zvesti sebi in Bogu, postajamo zreli, odrasli ljudje, pristne Božje podobe.
Poglejmo le nekaj spoznanj, ki nam jih Jezus prinaša s svojim prihodom na svet, in se vprašajmo, ali nas res spreminjajo in ali spreminjajo naše delovanje.
- Prvo in mogoče najbolj temeljno razodetje z Jezusovim nastopom je, da smo ljubljeni Božji otroci. Da smo dragoceni biseri, ki jih je trgovec našel, šel in prodal vse ter jih kupil. Tako nas Jezus sam vedno znova išče in najde, za nas daje življenje, da bi lahko verjeli vase in v čudovito podobo, ki jo je v nas položil Oče Bog.
- Drugo temeljno spoznanje, ki ga razodeva Jezus, je, da smo vsi grešni in da nam greh ni v pogubo. Smo na poti odrešenja, ne na cilju. Povabljeni smo k neprestanemu spreobračanju sebe, pri tem naj za sopotnika vedno znova vzamemo s seboj Jezusa, ki hodi z nami in ostaja z nami. Noben greh ni v pogubo razen napuh, v katerem postajamo sami sebi zadosti. Ni večjega zla od farizejskega napuha in samozadostnosti.
- Tretje spoznanje, ki ga Jezus izreka tudi Petru, je, da je pot Božjih otrok, njegovih prijateljev, strma in ozka. Je pot križa in odpovedi. Ta križ je v zvestobi resnici, ki je svet ne sprejme, je v zahtevi, da smo sol zemlje in luč sveta.
To je le nekaj temeljnih sporočil Jezusovega razodetja. Ali pa nas ta spoznanja, ki jih prejemamo po Božji besedi in po molitvi, resnično spreminjajo? Žal lahko hitro opazimo razliko med tem, kar naj bi iz teh spoznanj sledilo, in tem, kar resnično sledi:
a) Spoznanje, da smo ljubljeni Božji otroci, čudoviti biseri, naj bi nas ves čas prevevalo z veseljem in hvaležnostjo. Smo odrešeni, na poti čudovite svobode Božjih otrok. Pa je v nas res veselje nad tem?
b) Ker nam greh ni v pogubo, ampak se zavedamo poti odrešenja, naj bi pogumno priznavali svoje grehe in se veselili Božjega odpuščanja. Pa smo res ponižni in veseli kristjani, ali pa se od nas širi farizejski kvas lažne popolnosti?
c) Učiteljeva pot križa je tudi naša pot. Kristjan ne tarna nad križem, ampak spoznava lepoto strme poti, ki vodi v pravo svobodo. Je križ resnično znamenje našega odrešenja?
Spoznanja, ki nam jih prinaša Kristus, nas delajo nove ljudi. Novi ljudje pa ustvarjajo nov svet.
Kako preprosto si je Bog to zamislil, da bi le bili zvesti njegovim zamislim.
Molitev:
Gospod Jezus, krotak in iz srca ponižen. Iz prahu se dviga k meni ta neutešljiva žeja, da bi bil cenjen, ta živa potreba, da bi me vsi ljubili. Potreben sem temeljitega odrešenja. Usmili se me, moj Bog. Včasih težko odpuščam, žge me zamera, kritike me ranijo, neuspehi me pehajo na rob uničenja, tekmovalnost me plaši. Daj mi milost ponižnosti, o moj Gospod, krotak in ponižnega srca. Delam, česar nočem. Usmili se me. Daj mi milost ponižnosti. Milost, da bi odpustil iz srca. Milost, da bi sprejel kritiko in nasprotovanje ali da bi vsaj podvomil o sebi, kadar me grajajo. Daj mi milost, da bom zmožen mirne samokritike. Daj mi milost, da bom ostal veder, ko me prezirajo, pozabljajo in se ne zmenijo zame; da bom zares srečen v brezimnosti; da ne bom gojil samozadovoljnosti v časteh, besedah in dejanjih. Odpri, Gospod, svobodna obzorja v meni. Naposled, Gospod Jezus Kristus, pa mi daj milost, da bo moje srce napredovalo v nesebičnosti in odprtosti, kakor je tvoje; krotko, potrpežljivo in dobrohotno srce mi daj. Jezus Kristus, krotkega srca, upodobi moje srce po svojem. Po tebi, Kristus, molim in se zahvaljujem Očetu. Amen.
Z.M.