Views: 917
Korejska vojna je bil krvav in srdit spopad z začetka hladne vojne, ki pa je pri nas kaj slabo poznan. Pomenil je resno opozorilo o pravi nevarnosti komunizma in je bil jasen izraz njegove želje po svetovni nadvladi.
Razdeljena Koreja (1945–1949)
Sovjetska zveza je na Teheranski konferenci novembra 1943 zaveznicam obljubila, da bo po zmagi v Evropi napovedala vojno Japonski. 8. avgusta 1945 je sovjetska vojska vdrla v Mandžurijo, ki je bila takrat pod japonsko okupacijo. 10. avgusta 1945 so bile sovjetske čete že na ozemlju današnje Severne Koreje.
Po japonski kapitulaciji, 15. avgusta 1945, sta se Sovjetska zveza in ZDA dogovorili o razdelitvi okupacijskih con v Koreji po 38. vzporedniku. Ozemlje severno od vzporednika je zasedla sovjetska vojska, ozemlje južno od vzporednika pa ameriška.
Decembra 1945 sta Sovjetska zveza in ZDA oblikovali skupno komisijo, ki naj bi upravljala Korejo. V skladu z začetnim dogovorom bi morala dežela po petih letih postati povsem samostojna in neodvisna država. Ker pa dogovor v okviru komisije ni bil mogoč, so Američani na svojem delu korejskega polotoka izpeljali splošne in parlamentarne volitve in posledično oblikovali južnokorejsko vlado pod vodstvom Singman Reja. Hkrati je na severu Kim Il-sung oblikoval komunistično vlado pod pokroviteljstvom Sovjetske zveze.
Sovjetska vojska je zapustila Korejo leta 1948, leto dni kasneje pa jo je zapustila še ameriška vojska.
Komunisti poskušajo prevzeti oblast (1948–1950)
Komunisti so s serijo organiziranih uporov vztrajno poskušali zrušiti južnokorejsko vlado in prevzeti oblast na celotnem polotoku.
Prvi upor je izbruhnil že aprila 1948 na otoku Jeju. Južnokorejska vlada je nemudoma odgovorila z množičnimi aretacijami, spopadi pa so zahtevali vsaj 30.000 življenj. Skoraj istočasno je prišlo do upora tudi na jugu polotoka, kjer je več tisoč komunističnih upornikov pričelo s sistematičnim pobijanjem političnih nasprotnikov. Zatrtje tega upora je zahtevalo približno 3.000 življenj.
Že spomladi 1949 je prišlo do ponovnega upora in serije gverilskih spopadov v osrednjem, hribovitem predelu Južne Koreje. Tokrat se je v upor aktivno vključila tudi Severna Koreja, ki je preko meje pretihotapila 2.400 posebej izurjenih gverilcev, ki naj bi pomagali zrušiti vlado Južne Koreje. Upornike pa so podprli tudi s serijo obmejnih napadov na južnokorejske enote, ki so se vrstili preko celega poletja.
Do pomladi 1950 je južnokorejski vojski v seriji manjših spopadov in lokalnih ofenziv na koncu uspelo zlomiti gverilce v notranjosti države in odbiti napade na meji.
Priprave na vojno
Spomladi leta 1949 je Kim-Il-sung prišel do sklepa, da so upori in obmejni spopadi dovolj oslabili Južno Korejo, da lahko tvega vsesplošen napad. Zato je obiskal Stalina in ga zaprosil za dovoljenje za napad na Južno Korejo.
Stalin nad predlogom sprva ni bil navdušen, a spomladi 1950 so se razmere spremenile. Kitajski komunisti pod vodstvom Mao Cetunga so zmagali v državljanski vojni, Američani so se umaknili iz Južne Koreje in Sovjetska zveza se je uspela dokopati do svoje atomske bombe. Ker se Američani niso vpletli v vojno na Kitajskem, je Stalin sklepal, da tega tudi v Koreji ne bodo storili, obenem pa je v pogajanja vključil tudi Kitajsko, ki je obljubila, da bo v primeru potrebe Severni Koreji priskočila na pomoč. Aprila 1950 je zato Stalin Kim Il-sungu dovolil napad na Južno Korejo. Obenem mu je poslal tudi svoje vojaške svetovalce, ki so pomagali pri pripravi načrtov za napad.
Nekateri južnokorejski in ameriški obveščevalci so sicer napovedali možnost napada, vendar njihovih svaril niso upoštevali.
Vojna se začne …
V nedeljo, 25. junija 1950, ob zori je severnokorejska vojska prekoračila 38. vzporednik. Južnokorejska vojska, ki ni imela tankov, protitankovskega orožja in težkega topništva, je klonila že po nekaj dneh.
Že 27. junija je vlada Južne Koreje zapustila glavno mesto. 28. junija je južnokorejska vojska, da bi upočasnila napredovanje sovražnika, razstrelila most Hangang čez reko Han, pri čemer je umrlo na stotine beguncev, ki so poskušali zbežati čez reko. A kljub takim obupanim ukrepom so severnokorejske enote še isti dan zavzele Seul.
Južnokorejski predsednik je posledično ukazal poboj političnih nasprotnikov (komunistov in njihovih morebitnih simpatizerjev), pri čemer pa so bili pobiti tudi številni civilisti.
Ameriška administracija predsednika Trumana je bila povsem nepripravljena na tak napad. Čeprav Južna Koreja ni bila del ameriških načrtov glede nacionalne varnosti, pa je bila vendarle nevarno blizi Japonski, ki naj bi po ameriških načrtih odigrala pomembno protiutež komunistični Kitajski v vzhodni Aziji. Zato so se Američani odločili, da je treba ukrepati.
Predsednik Truman se je bal, da bi lahko vsak znak šibkosti in popuščanja na ameriški strani sprožil komunistično agresijo tudi v drugih predelih sveta. Obenem pa se je bal morebitnega sovjetskega posredovanja. Ko je dal Stalin 27. junija vedeti, da se Sovjetska zveza ne namerava neposredno vmešati v spopad, pa so Američani stopili v akcijo.
Že 25. junija je Varnostni svet Združenih narodov soglasno obsodil napad na Južno Korejo. Sovjetska zveza, ki bi lahko vložila veto na resolucijo, se zasedanja ni udeležila. 27. junija pa je Varnostni svet objavil Resolucijo 83, s katero je pozval države članice, naj Južni Koreji nudijo vojaško pomoč pri obrambi. Predsednik Truman je še isti dan ukazal ameriški mornarici in letalstvu, naj priskočita na pomoč Južni Koreji. Obenem so Američani oblikovali zavezništvo držav v okviru OZN, ki so bile pripravljene vojaško pomagati napadeni državi.
Južna Koreja je bila vsekakor v zelo slabi koži. Njeni vojaki so se bodisi naglo umikali proti jugu bodisi masovno prehajali na komunistično stran.
Pusan (julij – september 1950)
Bitka pri Osanu je bil prvi večji spopad Američanov v Korejski vojni. A 540 vojakom, ki so pripadali 24. pehotni diviziji, zgolj z lahkim orožjem ni uspelo ustaviti severnokorejske vojske, ki je bila dobro založena s sovjetskimi tanki in topništvom. Izgubili so bitko in 180 mož. Sledili so novi porazi: Pjongtek, Čonan, Čočivon, Tedžon. 24. pehotna divizija je izgubila preko 5.000 mož, ubitih, ranjenih ali ujetih, vključno s svojim poveljnikom, generalmajorjem Williamom Deanom.
Do avgusta 1950 je severnokorejska vojska potisnila Američane in ostanke južnokorejske vojske v majhen jugovzhodni konec Korejskega polotoka okoli mesta Pusan. Med svojim napredovanjem proti jugu se je severnokorejska vojska lotila tudi temeljitega »čiščenja« političnih nasprotnikov, še zlasti v vrstah izobražencev in državnih uslužbencev. Septembra 1950 je bilo v rokah sil OZN pod ameriškim vodstvom le še slabih deset odstotkov korejskega ozemlja.
V bitki, ki je sledila, so Američani s svojimi zavezniki končno uspeli ustaviti do takrat neustavljivo severnokorejsko armado. Ameriški vojaški stroj, ki se je po končani 2. svetovni vojni precej razpustil in zaspal, se je končno povsem prebudil in stopil v akcijo. Z Japonske in ZDA so prispele okrepitve, ključno vlogo pa je odigralo letalstvo.
Ameriško letalstvo je s skoraj neprekinjenimi napadi na severnokorejske sile skoraj povsem uničilo njihove zaloge, zlasti goriva, in jim onemogočilo dnevno gibanje ljudi in materiala. Obupani severnokorejski vojaki so se morali podnevi skrivati v tunelih, iz katerih so se lahko prikazali zgolj ponoči. A nočni transporti niso zadostovali za prevoz ljudi in materiala preko celotnega Korejskega polotoka in logistična podpora severnokorejske vojske se je sesula.
Medtem pa so Američani pridno dovažali nove okrepitve in orožje in kmalu dosegli premoč tako v moštvu kot v orožju.
Inčon (september 1950)
Z namenom razbremenitve ameriških sil okoli Pusana je ameriški poveljnik, general MacArthur, izvedel amfibijski napad na pristanišče Inčon v bližini glavnega mesta Seula, več kot 160 km za frontno črto severnokorejske armade.
Napad je bil za komunistično stran popolno presenečenje. Severna Koreja preprosto ni bila kos ameriškemu letalstvu in mornarici in Inčon se je hitro znašel v ameriških rokah.
16. septembra se je ameriški 8. armadi uspelo prebiti iz severnokorejskega obroča pri Pusanu. Zdrveli so preko 171 km sovražnega ozemlja in se 27. septembra srečali z ameriško 7. pehotno divizijo pri Osanu. Medtem je 10. korpus porazil severnokorejsko vojsko okoli Seula, ki je padel 25. septembra. Severnokorejski vojski, ki je ostala na ozemlju Južne Koreje, je zdaj grozila popolna obkolitev. Stalin je že 18. septembra spoznal, v kakšni pasti se je znašla njegova zaveznica, in svetoval Kim Il-sungu, naj umakne čete iz okolice Pusana in poskuša rešiti Seul. A severnokorejska vojska ni imela več moči in se je preprosto sesula. Le slabi tretjini njenih vojakov se je uspelo umakniti nazaj na severnokorejsko ozemlje.
Napad na Severno Korejo (september – oktober 1950)
29. septembra je general MacArthur ponovno vzpostavil južnokorejsko vlado pod vodstvom Sigman Reja. Južnokorejska vlada je nemudoma pričela s krvavim obračunavanjem z ljudmi, za katere so sumili, da so ali pa bi lahko pomagali Severni Koreji.
30. septembra se je oglasila Kitajska in zagrozila ZDA, da se bo vmešala v konflikt, če bo ameriška vojska vkorakala na ozemlje severno od 38. vzporednika.
A že v začetku oktobra je južnokorejska vojska prekoračila 38. vzporednik. 7. oktobra pa so ji, z odobritvijo OZN, sledile tudi druge zavezniške sile. Ameriška 8. armada je 19. oktobra 1950 zavzela Pjongjang. Do konca meseca se je v ujetništvu znašlo 135.000 severnokorejskih vojakov.
Kitajska (oktober – december 1950)
Kitajska je že nekaj dni po začetku vojne v Severno Korejo poslala svoje predstavnike z nalogo, da skrbijo za komunikacijo med komunisti na obeh straneh in spremljajo potek spopadov. Že 13. julija 1950 je pričela s premiki svojih čet na mejo s Severno Korejo, da bi se vpletla v spopad, če bi bilo to potrebno.
Ko so čete OZN prestopile 38. vzporednik, je Kim Il-sung poslal Kitajcem obupan klic na pomoč. Kitajsko vodstvo je potrebovalo nekaj dni vročih razprav, preden je uspelo Mao Cetungu prepričati svoje kolege, da se spustijo v spopad. Številni visoki funkcionarji kitajske komunistične partije niso bili niti najmanj navdušeni nad možnostjo spopada z ameriško vojsko. Vendar pa je Kitajce po drugi strani skrbelo, da utegnejo Američani vojno v Koreji izkoristiti za napad na Kitajsko.
10. oktobra je posebna kitajska delegacija obiskala Moskvo in zaprosila Stalina za pomoč. A Stalin si ni želel zaostrovanja odnosov z ZDA, zato je obljubil zgolj materialno pomoč v obliki vojaške opreme in municije.
19. oktobra je 200.000 kitajskih vojakov vkorakalo v Severno Korejo. Zavezniška izvidniška letala so povsem spregledala ta velikanski premik kitajskih čet. Kitajci so se namreč premikali le ponoči (med 19.00 in 3.00), zjutraj pa so zamaskirali svoje položaje in nepremično čakali noči, ko so se ponovno premaknili naprej.
Medtem sta se na otoku Wake sestala ameriški predsednik Truman in general MacArthur. General MacArthur je uspel predsednika prepričati, da je možnost kitajskega posredovanja minimalna, in da »če bi Kitajci hoteli priti do Pjongjanga, bi bil to največji pokol,« saj Kitajci niso imeli ustrezne zračne zaščite.
A Kitajci so 25. oktobra 1950 sprožili prvo fazo svoje ofenzive proti napredujočim četam OZN blizu kitajsko-korejske meje. Potem ko so zdesetkali korejske enote v bitki pri Ondžongu, so se 1. novembra soočili z Američani. Kitajska 39. armada je napadla in obkolila 8. konjeniški regiment. Napad je popolnoma presenetil čete OZN, ki so se nemudoma umaknile nazaj na reko Čongčon, kitajske enote pa so po zmagi poniknile v hribovito pokrajino.
Zaradi nenadnega kitajskega umika poveljstvo enot OZN ni bilo prepričano, da so jih dejansko napadli Kitajci, zato je 24. novembra sprožilo ofenzivo z ameriškima 8. armado in 10. korpusom. Nevede so vkorakali naravnost v kitajsko past, ki je predstavljala drugo fazo njihove ofenzive.
25. novembra je kitajska 13. armadna skupina povsem zmlela južnokorejski 2. korpus in nato prizadela hude izgube ameriški 2. pehotni diviziji. Ker so bili prepričani, da ne morejo ustaviti kitajskega prodiranja, se je 8. armada odločila za umik in se sredi decembra umaknila nazaj preko 38. vzporednika.
Na vzhodu je 27. novembra kitajska 9. armadna skupina napadla pri Čosinskem vodnem rezervoarju. A tukaj so bile zavezniške sile uspešnejše. 10. korpusu se je uspelo prebiti iz kitajskega obroča in se umakniti do pristaniškega mesta Hungman, od koder jih je evakuirala ameriška mornarica. Poleg preko 100.000 vojakov so zavezniki evakuirali tudi skoraj enako število severnokorejskih beguncev, ki so bežali pred komunističnim režimom.
Boji okrog 38. vzporednika (januar – junij 1951)
Kitajci so zavrnili premirje, ki jim ga je 11. decembra 1950 ponudila OZN, in na novoletni večer sprožili svojo tretjo fazo ofenzive. S svojo številčno premočjo so preplavili nasprotnikove položaje in 4. januarja 1951 zavzeli Seul.
Zaradi zavzetja Seula je general MacArthur predlagal uporabo jedrskega orožja proti Kitajski in Severni Koreji, vendar pa je neugodni položaj zavezniških enot hitro rešil novi poveljnik 8. armade, karizmatični general Ridgway.
Enote OZN so se nemudoma umaknile na linijo Suvon – Vondžu – Samčok in zaustavile kitajsko prodiranje. Kitajci so namreč uspeli ponoviti severnokorejsko napako – težave z logistiko. Začelo jim je primanjkovati hrane, municije in drugega materiala, ki pa so ga lahko tovorili le ponoči, in še to večinoma peš ali pa s kolesi. Konec januarja je general Ridgway ukazal prvi uspešen protinapad, s katerim je uspel prodreti do reke Han in zavzeti mesto Vondžu.
Sredi februarja 1951 so Kitajci prešli v protinapad in sprva dosegli zmago pri Hengsengu. A ofenziva se je hitro ustavila pri Čipjong-niju, kjer je združeni enoti 5.600 Južnih Korejcev, Američanov in Francozov uspelo popolnoma poraziti 25.000 kitajskih napadalcev.
Ameriška 8. armada je prešla v napad in ponovno zavzela ozemlje južno od reke Han in mesto Hengseng. Ofenziva se je nato nadaljevala 7. marca in 14. marca so ponovno zavzeli Seul. Porušeno mesto je tokrat četrtič in zadnjič v samo letu dni zamenjalo svojega gospodarja.
1. marca 1951 je Mao Cetung ponovno zaprosil za sovjetsko pomoč. Stalin, na katerega so kitajski uspehi naredili precejšen vtis, je tokrat pristal na zajetnejšo pomoč v obliki letalske podpore, protiletalske obrambe in dodatnih tovornjakov za logistično pomoč.
Aprila 1951 je predsednik Truman odstavil generala MacArthurja s položaja vrhovnega poveljnika zavezniških sil v Koreji. Razlog za njegovo odstavitev je bila predvsem njegova odločenost, da z vojsko poseže na kitajsko ozemlje. Predsednik Truman pa ni bil navdušen nad dodatno eskalacijo vojne. Novi vrhovni poveljnik v Koreji je tako postal general Ridgway.
General Ridgway je z nadaljevanjem napadov postopno izčrpal nasprotnika in sile OZN so ponovno uspele prodreti severno od 38. vzporednika.
Kitajska vojska je v aprilu 1951 izvedla silovit protinapad s 700.000 možmi, a ameriške enote 1. korpusa so se srdito upirale in uspele ustaviti ofenzivo severno od Seula. Kitajci so v spopadih utrpeli hude izgube. Medtem ko so imele sile OZN 4.000 žrtev, so jih imeli Kitajci kar 60.000.
15. maja 1951 so se Kitajci lotili nove ofenzive vzhodno od reke Sojang. Po začetnih uspehih je bila njihova ofenziva ponovno ustavljena in odbita, zato so se konec maja odločili za umik. Med organizacijo umika pa jih je popolnoma presenetil nenaden napad ameriške 8. armade. Po srditih bojih, med katerimi so Kitajci izgubili novih 60.000 mož, jim je na koncu le uspelo preostali del svoje vojske evakuirati proti severu.
S to protiofenzivo je koalicija OZN pod ameriškim vodstvom uspela prodreti dobrih 10 km severno od 38. vzporednika. Hude izgube, ki so jih utrpeli, so spremenile cilje kitajske komunistične partije. Spoznali so, da nasprotnikov ne bodo mogli kar tako pregnati s korejskega polotoka, in se sprijaznili, da morajo v prvi vrsti zaščititi kitajske interese, vojno pa končati s pogajanji.
Neodločeno (julij 1951 – julij 1953)
Preostali del vojne so se enote OZN na eni strani in združene kitajske in severnokorejske enote na drugi strani večkrat srdito spopadle, a ne ena ne druga stran ni zavzela kaj dosti nasprotnikovega ozemlja. Američani so se preusmerili v obsežno bombardiranje Severne Koreje, 10. julija 1951 pa se je v Kesongu začelo pogajanje o premirju. Kljub pogajanjem pa boji niso ponehali. Sile OZN so poskušale ponovno zavzeti vse nekdanje ozemlje, ki je pripadalo Južni Koreji, podoben cilj pa so imeli tudi na komunistični strani. Zlasti pogosto je bilo srdito topniško obstreljevanje z obeh strani, komunisti pa so ponovno poskušali zanetiti upor v notranjosti Južne Koreje, a so se njihovi poskusi klavrno končali z velikimi človeškimi žrtvami.
Kitajcem je še posebno trda predla, saj so imeli zaradi neprestanega bombardiranja hude težave s preskrbo, zaradi katerih so njihovi vojaki stradali in umirali zaradi bolezni.
Ker so se mirovna pogajanja vlekla in vlekla, so Kitajci najprej 10. junija, nato pa še 13. julija 1953 poskusili še z zadnjo ofenzivo, da bi osvojili dodatno ozemlje. Kitajcem je sicer obakrat uspelo prodreti skozi južnokorejsko obrambo, a ko so naleteli na Američane, preprosto niso imeli dovolj ognjene moči, da bi lahko napredovali. Američani so se odločili, da bodo namesto človeške izrabili ognjeno moč in zasuli Kitajce s skoraj 5 milijoni topniških izstrelkov. Potolčeni Kitajci so se bili prisiljeni umakniti, za seboj pa so pustili 25.000 mrtvih, medtem ko so Američani izgubili le 1.600 mož.
Premirje (julij 1953 – november 1954)
Pogajanja, ki so jih vedno znova prekinjali, so se vlekla celi dve leti, sprva v Kesongu in nato v sosednjem Panmundžonu. Glavna težava je bila izmenjava ujetnikov, saj se številni kitajski in severnokorejski ujetniki preprosto niso hoteli vrniti domov, kar je komuniste močno razburjalo.
Leta 1952 so ZDA izvolile novega predsednika, bivšega generala Eisenhowerja, ki je še novembra istega leta odpotoval v Korejo, da bi pospešil pogajanja. Posebna komisija, sestavljena iz predstavnikov nevtralnih držav pod vodstvom Indije, je nazadnje le dosegla uspeh in 27. julija 1953 je bilo premirje končno podpisano.
Vojna je bila tako končana, čeprav mirovni sporazum do današnjih dni še ni bil podpisan. Vzdolž obstoječe bojne črte so nasprotniki oblikovali demilitarizirano cono, ki še dandanes označuje mejo med obema Korejama. Vojska obeh držav cono redno nadzoruje, spremljajo pa jo tudi ameriški vojaki v okviru OZN.
Razdeljena Koreja
Občasne napetosti med obema Korejama so po končani vojni postale stalnica. Po letu 1974 so tako odkrili in uničili štiri predore, ki jih je severnokorejska stran poskušala skopati pod demilitarizirano cono v smeri Seula. Leta 2010 je severnokorejska podmornica potopila južnokorejsko korveto, pri čemer je umrlo 46 mornarjev. Istega leta pa je Severna Koreja tudi obstreljevala otok Jonpjeong, pri čemer so bili ubiti štirje ljudje.
27. aprila 2018 sta obe Koreji sklenili, da bosta 65 let trajajoči konflikt poskusili rešiti z neposrednimi pogajanji.
Povojno obdobje
Po vojni sta obe Koreji krenili v dve popolnoma različni smeri. Južna Koreja se je industrializirala in modernizirala. Leta 1960 je bil bruto družbeni dohodek na prebivalca enak kot v afriški Gani, leta 2010 pa je bila Južna Koreja 13. najrazvitejša država sveta.
Severna Koreja še vedno spada med nerazvite države sveta. Ocenjujejo, da je leta 1990 zaradi hude lakote umrlo od 240.000 do 420.000 ljudi, antropološke raziskave na severnokorejskih prebežnikih pa so pokazale, da so 18 let stari severnokorejski fantje zaradi podhranjenosti v povprečju za 13 cm nižji od svojih južnokorejskih tovarišev. Severna Koreja velja za eno najbolj znanih totalitarnih držav na svetu z izrazitim kultom osebnosti, povezanim z dinastijo Kim.
Zagrizenost kitajske in severnokorejske komunistične partije, ki ju je v ozadju ves čas podpiral moskovski Politbiro, je po prevladi v Aziji šokirala Američane in njihove zahodne zaveznice in jim zastavila vprašanje, s katerim se je moral soočiti že Abraham, ko mu je Bog naročil, naj žrtvuje Izaka.
Vprašanje je, ali smo pripravljeni biti poslušni Bogu? Tako poslušni, kot so naši nasprotniki poslušni svojim lažnim bogovom?
Ali so dobri ljudje ravno tako predani boju za to, kar je dobro in pravično, kot so slabi ljudje predani temu, kar je slabo in napačno?
Leta 1950 so Američani in njihovi zavezniki odgovorili pozitivno in se uprli napredujočemu zlu totalitarizma. A vse prevečkrat se žal zgodi, da se dobri ljudje ne začnejo boriti, dokler ni skoraj prepozno – in včasih tudi je prepozno. Dobri ljudje običajno niso borci.
Kaj pa mi? Smo mi pripravljeni biti Abraham?
Robert Pevec