Hits: 6
»Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: ›Daj mi piti!‹ Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: ›Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?‹ (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: ›Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: »Daj mi piti«, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.‹ Žena mu je rekla: ›Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?‹ Jezus je odvrnil in ji rekel: ›Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.‹ Žena mu je rekla: ›Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.‹ Rekel ji je: ›Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!‹ Žena je odgovorila in mu rekla: ›Nimam moža.‹ Jezus ji je rekel: ›Dobro si rekla: »Nimam moža«; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.‹ Žena mu je dejala: ›Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.‹ Jezus ji je rekel: ›Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.‹ Žena mu je dejala: ›Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.‹ Jezus ji je rekel: ›Jaz sem, ki govorim s teboj.‹
Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: ›Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?‹ Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: ›Učitelj, jej!‹ On pa jim je rekel: ›Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.‹ Učenci so tedaj govorili med seboj: ›Mar mu je kdo prinesel jesti?‹ Jezus jim je rekel: ›Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: »Še štiri mesece in žetev bo tu.« Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da »eden seje, drugi žanje«. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.‹
Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: ›Vse mi je povedal, kar sem storila.‹ Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: ›Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.‹« (Evangelij po Janezu 4,5–42)
Današnji odlomek je kot nalašč za razmere, ki jih je ustvarila epidemija. Pripoveduje namreč o »okuženi« Samarijanki in »čistem« Judu. Ustavimo se pri tem, v kaj nas lahko takšne razmere vodijo. Rdečo nit prave drže do vsega pa najdem v Jezusovih besedah: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici.«
Božja beseda tako hoče prečistiti naše namene, ki vodijo naše misli in naše delovanje. To želi povedati Jezus tudi s svojim srečanjem s Samarijanko. Njegov namen je čist. Lahko bi se umaknil, ker je Samarijanka nečista – okužena z neprimerno osebno in narodno zgodovino. Lahko bi jo izkoristil, ker je manjvredna – in jo zviška gledal, ko zajema vodo zanj. Lahko pa zelo neprijeten položaj izkoristi, da ji spregovori na srce, da jo sreča v globini, da ne govori praznih besed, ampak jo pelje prek srečanja s seboj k srečanju z Bogom in nenazadnje z njim kot Judom.
Nič vzvišenosti torej, visokih oči in samopravičnosti: »Šestero je reči, ki jih sovraži Gospod, in sedmero se jih studi duši njegovi: oči visoke, jezik lažniv in roke, prelivajoče nedolžno kri, srce, ki snuje hudobne naklepe, noge, urno tekoče v hudo, kriva priča, ki raznaša laži, in kdor prepire seje med brati.« (Pregovori 6,16–19)
Poglejmo, kako nam dogodek srečanja Jezusa s Samarijanko pomaga utirati pot k svoji duhovni preobrazbi.
Jezus nas s srečanjem s Samarijanko vabi, da smo pozorni na vzgibe in gremo globlje. Vabi nas, da se ne držimo črke, ampak vstopamo globlje in delujemo iz Duha. Naj se ne ustavljamo pri videzu, ampak delujemo iz čiste resnice.
Lahko bi rekli, da je sedanji čas resnično priložnost, da ne živimo iz zunanjosti, temveč častimo Gospoda v Duhu in resnici. Gre za priložnosti, da se resnično zazremo vase in tam odkrijemo Kristusa. Zavedajmo se namreč, da nas lahko prav vse, tako molitev, post kot dobra dela vodijo proč od čistega namena. Moliti v duhu in resnici pomeni moliti z globoko željo, da bi stopili v stik z njim, ki je naš Stvarnik in Odrešenik, ki želi voditi naša življenja. Navada je lepa stvar, a ne smemo se zadovoljiti z njo, vedno nas mora voditi Duh, ne črka. Ne zadošča izpolnjevanje pravil. Če hočemo srečati Boga, nas mora voditi želja po srečanju z njim. Pravila ne samo da ne zadoščajo, temveč so prav pot, po kateri zgrešimo bistvo. Prav je, da je molitev lepa, da ne vzbujamo pohujšanja, a ne smemo se ustaviti pri videzu. Vse mora biti v prizadevanju, da molimo v resnici.
Nič drugače ni s postom. Vse je lahko zaradi videza, da se postavljamo, ali pa iz resnične želje po globljem stiku s seboj, pri čemer nas post očiščuje zgrešenih vzgibov. Pristen post nas vodi v stik z resnico o sebi in nam daje moč, da jo živimo. Dobra dela so lahko v duhu in resnici le, če nas je post prečistil in nas je molitev dvignila iz vrtenja okrog sebe v Božji pogled.
Čas zunanjih omejitev naj nas vodi v globino. Prečiščujmo svoje vzgibe in skušajmo naravnavati svoje molitve, post in dobra dela v luči duha in resnice.
Kaj naj torej iščemo v molitvi? Samo eno: Svetega Duha. Verjetno se mi in vsi drugi le redko zares zavedamo, da je to bistvena prošnja vsake naše molitve. Bog takoj usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Brez odlašanja usliši vsako hrepenenje srca, ki se ne zadovolji samo s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče samega Boga, srečanje in domačnost z njim.
Če potrpežljivost pomaga h globini molitve, pa k njeni domačnosti največ pripomore prav iskrenost. Če damo roko na srce, lahko priznamo, da smo pred Bogom premalokrat iskreni. Še manj smo iskreni pred drugimi. Pogosto pa smo neiskreni tudi sami do sebe. Vsi tudi nenehno doživljamo, da kjer ni iskrenosti, ne more biti niti domačnosti.
»Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž, … med iskrenimi ljudmi so preproste vse reči,« poje pesem Majde Sepe. Takšna iskrenost ustvarja prepotrebno domačnost, bližino, ki jo bomo v časih, ki so pred nami, še kako potrebovali. Kjer pa ni domačnosti, je srečanje hladno in banalno. Iskrenost daje trdnost molitvi. Učiti se in naučiti se biti do dna iskreni je najboljša popotnica za večno hojo z našim Gospodom, v teh težkih časih preizkušenj pa nam bo prav iskrenost pomagala premostiti razlike med nami in tako preprečila, da bi te povzročile nepremostljiv družbeni razkol. Jezus je premagal vse predsodke, ki so obremenjevali odnose med Judi in Samarijani, med moškimi in ženskami, zato ker ga je vodil Sveti Duh. Prosimo Boga, našega duhovnega Očeta, da na naš narod izlije preobilje Svetega Duha in nas ozdravi. Zahrepenimo po sadovih, ki jih Sveti Duh prinaša: »Sad Duha je pa ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, krotkost, zdržljivost; zoper take ni postave.« (Pismo Galačanom 5,22–23)
Z.M.