Views: 26
»Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Evangelij po Janezu 10,11–18)
Ob prebranem odlomku sem razmišljal o lastnostih pastirja in pri tem so mi v ospredje stopila naslednja temeljna življenjska načela: rahločutnost do bližnjega, poudarek na duhovnem samoobvladovanju in ne telesnem, da bi še posebej obvladovali napuh in nečimrnost, gojili veselje, ki krepi duhovno in fizično moč, ter preprostost, ki veje iz evangelijev.
Ko govorimo o pastirju, je treba nujno poudariti, da je vsak od nas pastir svoje duše. Torej ne glede na to, ali nam je Gospod zaupal v pastirjevanje še koga, smo vsi voditelji, saj vodimo najmanj samega sebe, toliko bolj pa to velja, če smo poročeni in/ali imamo otroke. Vsak kristjan pa je še del Kristusovega telesa, Cerkve, kamor je poklican tudi k izražanju pastirskega duha. Kristjani smo torej poklicani gojiti pastirskega duha. Poglejmo.
»Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. In opazujmo se med seboj, da se izpodbujamo k ljubezni in k dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« (Pismo Hebrejcem 10,24–25)
»Pazíte, bratje, da v katerem med vami ne bo hudobnega in nevernega srca in bi odstopil od živega Boga. Nasprotno, iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo ›danes‹, da ne bi kdo med vami zakrknil, ker bi ga prevaral greh.« (Pismo Hebrejcem 3,12–13)
»Zato tolažíte drug drugega in drug drugega izgrajujte, kakor to že delate.« (Prvo pismo Tesaloničanom 5,11)
V nadaljevanju si pobližje poglejmo posamezne lastnosti, ki naj bi jih razvijali kot dobri pastirji.
1. Veselje, ki krepi duhovno in fizično moč.
Veselo srce človeka krepi in nam da vztrajnost v dobrem; zato bi moral biti Božji služabnik vedno vesel. »Veselite se v GOSPODU, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu.« (Psalm 32,11) »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« (Pismo Filipljanom 4,4) »Potrtemu so vsi dnevi žalostni, veselo srce pa ima stalno gostijo.« (Pregovori 15,15) Tu gre za veselje oziroma radost, ki je sad Svetega Duha: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba …« (Pismo Galačanom 5,22) Sveti Duh v nas nam daje neprestano veselje. Ne gre pa spregledati tudi smisla za humor, ki prispeva k polnosti življenja. Ne glede na težko delo, ki ga opravlja pastir, in spotikanje zaradi lastne nepopolnosti in ljudi okoli njega ne izgublja smisla za humor, veselja, navdušenja.
Vse to se zdi skoraj nemogoče. Poseben Božji dar, lahko kdo reče. Gotovo! A mislim si, da se kljub daru zdrav razum spotakne ob nasprotovanjih in podtikanjih, ki niso utemeljena. Vendar se dobri pastir ne spotakne, ne kloni. Kako to? Popolnoma je podredil človeško razmišljanje Božji logiki in je sprejel Božjo norost! Kar je ljudem v nespamet, je modro pri Bogu. In prav v tem vidim temelj za resnično veselje. Preizkušnje, padce in vse trpljenje, ki pridejo v življenju, je mogoče sprejeti z veseljem, če se odpovemo svoji logiki. Tudi tisto, kar se zdi v človeški luči do konca noro, je lahko pri Bogu razlog za veselje. Dobri pastir to zmore in zato ohrani veselje. Ja, Gospod, osvobajaj nas predstav, kaj vse se nam mora uresničiti, da bi bili srečni, in daj nam moči, da bi sprejeli Božjo norost.
2. Duhovno samoobvladanje
Poudarek bolj na duhovnem samoobvladovanju v primerjavi s telesnim, da bi še posebej obvladovali napuh in nečimrnost. Če človek zatre eno samo strast, pa naj bo še tako majhna, je storil za svoj duhovni napredek več, kakor če bi se ne vem kako hudo zatajeval ali postil.
Samoobvladovanje telesa skozi post in druga telesna zatajevanja je treba videti tudi v luči nevarnosti, da človek lahko postane le še bolj ošaben. Zatreti je treba namreč greh, ki je v nas, ne telo, saj se telo le odziva na navodila naše duše. In ne pozabimo, da je samoobvladovanje sad Svetega Duha. »… krotkost, sámoobvládanje. Zoper te stvari ni postave.« (Pismo Galačanom 5,23)
Ko sem razmišljal, kako je Jezus vzgajal svoje učence k samoobvladovanju, nisem našel drugega kot to, da je učence izzival k rasti in dopuščal njihove padce. Apostol Peter mi je vedno bližji v svoji grozno človeški pojavi. Ves čas se je postavljal v ospredje. Lahko bi rekli, da ga je njegova lastna pomembnost kar »konkretno vozila«. A Bog ga je vzgajal prav s tem, da je moral v padcih spoznavati, kako je grešen. Ko je nekega dne po neuspešnem lovu kljub svoji domišljavosti spoznal, da je le medla senca Kristusa, velikega ribiča, ki podnevi napolni čolna z ribami, je vzkliknil: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek.« Duhovno samoobvladovanje pride samo, le sprejeti ga je treba. Če hočemo rasti, bomo tudi padali. In ko padamo, moramo priznavati svojo grešnost. Mar ni to čudovita hoja v krotkosti in samoobvladovanju! In to zadošča.
3. Rahločutnost do bližnjega.
Vedno moramo iz vsega srca Boga prositi, da vsak dan množi v našem srcu luč in toploto svoje dobrote. Kdaj je Jezus rahločuten in kateri lastnosti se takrat najbolj izražata? Pomislil sem na naslednje dogodke: ko se prikaže apostolu Tomažu; ko trikrat vpraša Petra, ali ga ljubi; ko reče Mariji po vstajenju, naj se ga ne dotika, ker še ni šel k Očetu itd. V ospredju vidim dvoje: Božjo veličino in človeško majhnost. In prav to dvoje je lahko izjemen vir naše duhovne moči. Lahko se čutimo tako nevredne Božjega usmiljenja, da bi lahko tako nepopolni služili Bogu, kot se je Izaija. »Tedaj sem rekel: ›Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, GOSPODA nad vojskami!‹ Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja. Dotaknil se je mojih ustnic in rekel: ›Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.‹ Nato sem slišal glas Gospoda: ›Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?‹ Rekel sem: ›Tukaj sem, pošlji mene!‹« (Izaija 6,5–8) Ja, sam Gospod nam zapoveduje, da sprejmemo njegov klic. Samo tam, kjer je Bog velik in človek majhen, je prostor za pristno rahločutnost med brati in sestrami.
4. Evangelijska preprostost.
Kdor si želi zamaknjenj in videnj, se ne zaveda, kaj si želi. Bog deluje v ponižnosti in preprostosti. Božji slog ni nikoli spektakel. Ko je želel osvoboditi svoje ljudstvo, ga je osvobodil preko vere in zaupanja nekega moža, Mojzesa. Ko je želel, da mogočno mesto Jeriha pade, je to storil preko neke prostitutke. Tudi za spreobrnjenje Samarijanov si je pomagal z delovanjem neke druge grešnice. Ko je Davida poslal, da bi se boril proti Goljatu, se je to zdela norost: David je bil majhen, imel je le pračo in kamne, pred njim pa je bil velikan, ki je imel meč. Ko je modrecem z Vzhoda dejal, da se je rodil Kralj, velik Kralj, so ti našli otroka v jaslih. Preproste stvari, ponižnost Boga, to je Božji slog, nikoli spektakel. V eni od treh Jezusovih skušnjav v puščavi mu je hudič dejal, naj se vrže z vrha templja, da bi ljudje, ki bi videli čudež, tako lahko verovali vanj. Tudi to bi bil spektakel. A Gospod se razodeva v preprostosti in ponižnosti. Tako deluje Gospod: stvari naredi preprosto. Tiho ti govori na srce. Božji slog sta ponižnost in preprostost.
Bodimo dobri pastirji svojih duš in vseh, s katerimi pridemo v stik, ter tako odražajmo duha našega edinega pastirja Kristusa. Želim si, da bi znali vsi skupaj ustvarjati eno čredo, ki bo vedno veselo hodila za njim.
Z.M.