Hits: 9
»Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. 22 In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« 23 Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« 24 Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« 25 Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« 26 Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« 27 Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« 28 Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.« (Matej 15:21–28)
Današnji odlomek je močna Jezusova lekcija o veri. Takrat vsem nevernim v Nazaretu in njegovim učencem z malo vere. Danes pa lahko preverimo ali jo nemara primanjkuje tudi nam. Gospodov dar je namenjen tistim, ki zanj zaupno prosijo, ne pa ga zahtevajo.
»O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« (v. 28). Dogodek sporoča, da vera deluje na daljavo, tudi v Jezusovi odsotnosti. S tem je ta odlomek še posebej namenjen nam, ki nismo samo v prostorski oddaljenosti, ampak tudi v časovni; nam, ki nismo videli, in naj bi verovali: »Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Janez 20:29). Sporoča nam, da samo vera daje dostop do »kruha otrok«, ne glede ali so Izraelci ali pogani. Samo resnična vera daje možnost Bogu, da poseže, ne glede na kulturne ali institucionalne verske razlike.
Kanaanka izreče temeljno prošnjo: usmili se me!, izkaži mi milost! Ne sklicuje se na pravice, ampak prosi za dar in to tistega, ki je ves sam Dar za nas. Kristusa prizna za »Davidovega sina« po mesu in za »Gospoda«, torej Božjega Sina, po Duhu. A najprej ji Jezus nič ne odgovori. V zemeljskem poslanstvu je poslan k Izraelovim rodovom in oni bodo morali blagovest o njem prenesti naprej. Učenci ji bodo morali odgovoriti. Učenci smo poslani k vsem narodom z njegovim poslanstvom. A žena kljub Gospodovemu molku in nasprotovanju učencev prosi Gospoda pomoči. Jezusov odgovor je nadvse trd za ušesa pogana. Judje so pogane imenovali »psi«; a po Izraelovi zavrnitvi »kruha otrok«, so ga dobili prav pogani. Kot dar, ki jim ga je omogočila velika vera. Žena, ki predstavlja nas, je razumela Jezusovo primerjavo: pes živi od gospodarjevih drobtinic, človek pa od kruha, ki pride iz Gospodove roke. Bog se učloveči, da bi izpolnil voljo te žene, ker je ista, kot volja njegovega Očeta, ki želi dati svoj kruh vsem svojim otrokom. Ura vere je ista kot ura ozdravitve in ista kot ura odrešenja. Žena v trenutku uslišanja, torej prejetja »kruha otrok«, ni več poganka, ampak vernica v Kristusa, učlovečenega Boga. Kanaanka s svojo vero sprejme, da je v odnosu do njega kot pes v odnosu do gospodarja. Bog ji ni dolžan ničesar. Prav zato vse sprejme kot dar. Vera vanj omogoči, da Boga sprejmemo kot povsem svobodnega v odnosu do nas, ker nam ni ničesar dolžan. A ker nam kljub temu daje, ne le vse, ampak samega sebe, nas s tem še toliko bolj potrdi v naši vrednosti in dostojanstvu.
Ali ni nekaj velikega in najbolj osrečujočega biti služabnik pri nastajanju takega odnosa vere v vseh ljudeh, ki jih kliče naš Gospod?
Dejstvo, da Bog odpira poganom »vrata vere«, je tudi ključna ugotovitev na sredini Apostolskih del: »Ob svojem prihodu sta zbrala vso Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog storil po njiju in kako je poganom odprl vrata vere.« (Apostolska dela 14:27) In pričuje o zavesti prvih cerkvenih skupnosti o univerzalnosti njihovega evangelizacijskega poslanstva. Potrebno pa je, da si ozavestimo, da so ta vrata vedno odprta pod pogojem, da oznanjamo Božjo besedo in da je srce odprto za milost. Pot, ki se pričenja z vstopom skozi ta vrata, je doživljenjska in se konča v večnosti.
Ta vrata so vera, ki se prepozna kot veselje in obnovljeno navdušenje srečanja s Kristusom. Globoka kriza vere se kaže v tem, da to navdušenje in veselje nista več samoumevna, niti v vernih okoljih. Jezus nas kliče na pot, da izpeljemo ljudi iz puščave, kjer ni življenja, v kraje življenja. S tem nas ozavešča, da nas kliče, da gremo za »potjo«, torej ne za govorjenjem, pridiganjem, predpisovanjem …, ampak za konkretnim skupnim gibanjem, koraki, ki jih naredimo skupaj, ker jih posameznik ne zmore sam.
»Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Janez 14:6)
Z.M.