Views: 55
Ruth Williams je bila mlado angleško dekle, ki je privekalo na svet 9. decembra 1923 v južnem Londonu kot hči stotnika britanske vojske v Indiji in kasnejšega trgovca s čajem.
Po zaključeni dekliški šoli Eltham Hill Grammar School v Londonu je med drugo svetovno vojno služila kot voznica reševalnih vozil na različnih vojaških letališčih v južni Angliji, po vojni pa se je zaposlila kot uradnica za zavarovalnico Lloyd’s.
Bila je tipično dekle angleškega delavskega razreda, katere edina eksotična pričakovanja so vključevala prijetno hišico v enem izmed londonskih predmestij in prijaznega soproga, ki si bo vsako jutro na glavo nadel klobuk, pod pazduho zataknil nezgrešljivi dežnik in se nato vkrcal na rdeči dvonadstropni avtobus, ki ga bo odpeljal v službo v centru mesta.
A Gospodova pota so pogosto nedoumljiva in nekega junijskega večera leta 1947 je mlada Ruth povsem nedolžno obiskala ples, ki ga je organizirala Londonska misijonarska družba. Na plesu jo je sestra predstavila mlademu, eksotičnemu fantu, ki se ji je predstavil kot princ Seretse Khama. In mladenič ni prav nič pretiraval, saj je bil sin in dedič kgosija ljudstva Bamangvato iz Bečuanalanda. Kgosi je naslov, ki pomeni kralja, a Britanci, ki niso bili navdušeni nad tekmeci svojim kraljem, so ga raje prekrstili v poglavarja, kar je bilo slišati precej manj nevarno za nekoga iz njihovega protektorata (in kar malce pokroviteljsko, kajne?).
Mladi princ je v Londonu študiral pravo in se navduševal nad enako jazz glasbo kot Ruth. Mladi parček je bil kmalu zaljubljen do ušes, a ko sta nadobudna zaljubljenca pričela načrtovati poroko, se je hitro izkazalo, da vsi ne delijo njunega navdušenja.
Velika Britanija je ravno takrat razvijala svojo lastno atomsko bombo, za katero je nujno potrebovala uran iz Južne Afrike. Vlada Južne Afrike pa je ravno takrat uvedla neprijeten sistem rasnega ločevanja, ki so ga poimenovali apartheid. In zagovorniki takega sistema so seveda dali jasno vedeti, da jim ideja, da bi si črni princ iz sosednje dežele omislil belo nevesto, ni bila niti najmanj všeč. Zato se je britanska vlada nemudoma potrudila, da bi preprečila poroko. Kaj pa so vendar želje sina nekega lokalnega afriškega poglavarja in delavskega dekleta v primerjavi z atomsko bombo, ki bi iz njihove države spet naredila upoštevanja vredno svetovno silo?
Londonski škof je mladima zaljubljencema prijazno sporočil, da se brez izrecnega vladnega dovoljenja ne moreta poročiti v nobeni cerkvi. A saj veste. Mlade in odločne zaljubljence je težko ustaviti. 29. septembra 1948 sta se poročila na matičnem uradu v Kensingtonu in povzročila pravi medijski vihar.
Pa tudi prinčeva dežela ni pokazala kaj več navdušenja kot domovina mlade neveste. Prinčev stric, regent Tsekedi Khama, je bil šokiran. Ljudstvu Bamangvato namreč kraljeva žena predstavlja »mater ljudstva« in nihče od starešin si ni mogel predstavljati, da bi lahko tako vlogo igrala bela ženska. Zato so videli le eno možnost: princ mora izbrati med ženo ali prestolom. Obenem je leta 1948 na volitvah v Južni Afriki zmagala protibritanska afrikanerska Nacionalna stranka, ki je mladoporočencema prepovedala vstop v Južno Afriko in sprožila razpravo o vojaškem napadu na Bečuanaland.
A spet so se izkazala nedoumljiva pota Gospodova. Ko je mlada Ruth avgusta 1949 končno prispela v Bečuanaland, je hkrati z njo v deželo prispela najboljša deževna doba, kakršne sušna dežela ni doživela že cela desetletja. Navdušeni domačini so to nemudoma sprejeli kot očiten Božji blagoslov in v veliki ceremoniji so jo razglasili za »mater ljudstva«.
Izbruh navdušenja med lokalnim prebivalstvom Bečuanalanda je seveda močno zaskrbel britansko vlado, ki je mladega princa Seretseja marca 1950 poklicala na »prijazne pogovore« v London. Mlado Ruth, ki je bila takrat noseča z njunim prvim otrokom, je ta ponudba močno zaskrbela in možu je svetovala, naj ne gre v London. In imela je prav. Seretse je takoj po prihodu na letališče postal ujetnik, ki se ni smel več vrniti v svojo domovino. Britanska vlada ga je sprva poskusila podkupiti z zajetno vsoto denarja, če bi se le odrekel svojemu prestolu, a ko je zavrnil, mu preprosto niso več dovolili odpotovati domov.
Uboga Ruth je ostala popolnoma sama v neznani deželi. Večina domačinov ni znala angleško, ona pa se še ni uspela naučiti njihovega jezika. Belci v deželi so jo povsem ignorirali in za družbo so ji ostali le novorojena hčerkica in dve mladi mucki.
A nepravično ravnanje se je britanski vladi počasi pričenjalo maščevati. Medrasne poroke so bile namreč v Veliki Britaniji popolnoma legalne in vladno ukrepanje je bilo s pravnega stališča hudo kontroverzno. Celo južnoafriški nacionalistični časopis Die Transvaaler se je odkrito norčeval iz britanske vlade, ki »medtem ko poskuša z besedami vzdrževati fasado liberalizma, v praksi pristaja na zahteve apartheida«. Britansko javno mnenje pa se je sploh odločno postavilo na stran mladih zakoncev.
Ruth se je leta 1951 pridružila možu v izgnanstvu in na njuno stran se je odločno postavilo tudi prebivalstvo Bečuanalanda. Leta 1956 je ljudstvo Bamangvato poslalo uradni telegram celo kraljici Elizabeti II. in jo zaprosilo za posredovanje. In očitno je to obrodilo uspeh. Seretse se je uradno odrekel prestolu in se z ženo vrnil domov kot živinorejec na farmi v Seroweju. Nato je osnoval Demokratsko stranko Bečuanalanda in z njo leta 1965 zmagal na splošnih volitvah. Kot ministrski predsednik je leta 1966 uspel doseči neodvisnost svoje dežele in rodila se je nova, neodvisna afriška država – Bocvana.
Seretse Khama je postal njen prvi predsednik in vitez britanskega imperija, nova lady Khama pa prva dama.
Ko sta zakonca Khama prevzela vodenje države, je bila Bocvana ena najrevnejših držav na svetu. Država je imela zgolj 12 km asfaltiranih cest in le malo ljudi je imelo kakršnokoli formalno izobrazbo. Zato si je Seretse zadal zahtevno nalogo, da bo moderniziral svojo zaostalo domovino. Pri tem se je naslonil na glavno rudno bogastvo države – baker in diamante.
Uspelo mu je vpeljati majhno, a učinkovito javno službo, v kateri so ljudje napredovali zaradi svojih sposobnosti in ne zaradi rase, družinskih zvez ali korupcije, kar je sicer pestilo (in še vedno pesti) veliko večino drugih afriških držav. Predsednik Khama je uvedel svobodni trg, stabilne in nizke davke, liberaliziral trgovino in povečal osebne svoboščine državljanov. Ves čas svoje vlade je bil strikten zagovornik liberalne demokracije in pravne države.
Nizki davki, svobodni trg in stabilna država so hitro privabili številna rudarska podjetja, ki so odkrila nova nahajališča bakra, niklja in premoga, kar je močno povečalo državne dohodke.
Med letoma 1960 in 1980 je bila Bocvana eno najhitreje rastočih gospodarstev na svetu. Leta 1969 jim je uspelo normalizirati odnose celo z Južnoafriško republiko, s katero so skupaj vstopili v carinsko unijo.
Bogata nadomestila, ki so jih rudarska podjetja izplačevala za pravico do izkoriščanja rudnega bogastva, so usmerili v razvoj infrastrukture, zdravstva, šolstva in živinoreje.
Na področju zunanje politike je predsednik Khama odigral pomembno posredniško vlogo pri končanju državljanske vojne v sosednji Rodeziji (današnjem Zimbabveju).
Zaradi svoje izredne priljubljenosti je bil še trikrat (1969, 1974 in 1979) ponovno izvoljen za predsednika in na tem položaju je ostal vse do svoje smrti leta 1980.
Zakonca Khama sta imela štiri otroke. Hčerka Jacqueline se je rodila leta 1950 v Bečuanalandu. Sin Ian se je rodil leta 1953 v Veliki Britaniji, dvojčka Anthony in Tshkedi pa leta 1958 v Bečuanalandu.
Ruth je ostala v Bocvani tudi po moževi smrti in dobila uradni naziv Mohumagadi Mma Kgosi (kraljica mati). Kljub vsem težavam, ki sta jih morala prestati, sta si Ruth in Seretse ostala zvesta in neločljiva do bridkega groba. Po moževi smrti je Ruth živela na farmi v Bocvani, kjer se je ukvarjala z dobrodelnostjo in svojo številno družino.
Dva izmed njenih sinov – Ian in Tshekedi – sta postala pomembna politika v Bocvani. Ian Khama je bil med letoma 2008 in 2018 predsednik države, tako kot pred njim njegov oče.
Lady Khama je zaradi raka grla umrla v Gaboroneju, glavnem mestu Bocvane, leta 2002 v starosti 78 let. Pokopali so jo poleg njenega moža.
Zgodba o mladem, skromnem dekletu, ki je iz ljubezni zapustilo svojo domovino, izbralo domovino svojega moža in spremenilo zgodovino cele dežele … Pota Gospodova se včasih kar malce ponavljajo, kajne?
Robert Pevec