Hits: 145
Kaj pomeni ljubiti?
»Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: ›Katera je prva od vseh zapovedi?‹ Jezus je odgovoril: ›Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.‹ Pismouk mu je rekel: ›Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.‹ Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: ›Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.‹« (Evangelij po Marku 12,28–34)
Kaj pa pomeni ljubiti? To, da je največja zapoved ljubiti Boga z vsem srcem, dušo in mišljenjem ter bližnjega kakor samega sebe, to poznamo. Sprašujem pa se, ali imamo takoj v mislih, kaj pomeni ljubiti. Ljubiti, kaj je to? Meni pomeni ljubiti veseliti se. Veseliti se Boga, bližnjega ali sebe. Veselje je znamenje ljubezni! Je to veselje v nas? Kristjani bi morali biti znamenje veselja v tem svetu. Od kod izvira veselje? Mislim, da veselje izvira iz hvaležnosti. Če se zavedamo, kaj vse nam je podarjeno, potem se lahko veselimo darovalca, če ta misel manjka, ni veselja. Če v nas ni zavesti, da nam je vse podarjeno, da nas Bog dobesedno razvaja z darovi, potem je v nas tema, praznina, dolgčas. V odnosu do bližnjega bom skušal našteti tri preproste stvari, za katere je vsak od nas lahko hvaležen. Potem pa se ustavimo še, kako naj se ta hvaležnost izraža v veselju.
Zakaj mi je lahko bližnji vedno dar in sem zanj hvaležen?
- ob njem sem (Brez staršev me ne bi bilo, brez bližnjega prav tako na nek način ne obstajam – bil bi izgubljen v vesolju.)
- ob njem rastem (Brez bližnjega ne morem rasti. Tudi če mi je težko ob njem, lahko rastem v ljubezni.)
- z njim ustvarjam (Bližnji mi ponuja nov prostor ustvarjanja, osama vodi v umiranje.).
Ko pogledam na seznam stvari, za katere sem lahko glede bližnjega hvaležen, sem prepričan, da bi bilo življenje veliko lepše in bolj veselo, če bi jih imeli vedno pred očmi. Pa jih je še mnogo, ki se jih lahko veselimo in smo zanje hvaležni. Pomislimo, kako naj veselje izražamo, da bo to izraz naše ljubezni.
Ljubiti Boga pomeni biti hvaležen, biti vesel za vse, kar mi podarja. Čim se postavljam za razsodnika njegove dobrote, sem višji od njega in ljubezni ni več, ni veselja. Če v meni ni veselja nad vsem, kar prejemam, ni ljubezni do Boga. Ali smo resnično veseli življenja in vsega, kar nam je podarjeno?
Ljubiti bližnjega pomeni veseliti se ga. Resnična ljubezen je v tem, da želimo videti drugega in dobro v njem, tudi ko se to skrije. To pomeni, da se ga razveselim, ko ga srečam. Sem pozoren do njega, ga opazim, vem, kaj se v njem dogaja, sem z njim, hočem biti z njim. Ljubezen do bližnjega se kaže tudi v tem, kako uporabljam tri besede: prosim, hvala in oprosti. Ko rečem prosim, priznam drugega za sogovornika, enakovrednega. Ko rečem hvala, mu izrazim hvaležnost in ko rečem oprosti, priznam svojo nepopolnost. Vse to je temelj ljubezni do bližnjega. Seveda je tudi te besede mogoče zlorabiti, nemogoče pa je, da bi ljubili in ne znali uporabljati teh besed.
Potem smo še pri ljubezni do sebe. Veseliti se sebe je zame preprosto mogoče predvsem iz zavesti, da me Bog ljubi. Če lahko trdno verjamem, da me Bog ljubi, je mogoče reči: Lepo je, da sem. Če tega ne verjamem, sem hitro namesto v ljubezni v samoljubju. Poln lastne hvale in domišljavosti.
Jezus nas torej z današnjim odlomkom spominja na temelj našega življenja, ki je ljubezen do Boga, do bližnjega in do samega sebe. Ljubezen se kaže v veselju. Če tega v nas ni, je prav, da se podamo na pot iskanja, kje smo ga izgubili. V naših odnosih pa premislimo, ali vlada ignoranca, hinavščina ali pristno veselje, še posebej se ustavimo ob hvaležnosti, ki je temelj veselja. Naj nam jo Bog množi, da bo med nami več veselja, več ljubezni.
Molitev:
Dragi moj Bog, Aba, Oče, hvala ti, ker nas zbiraš, da se lahko tvoja ljubezen uresničuje in razširja v naporu in veselju naših odnosov. Prosimo te, da nam v času, ki ga tako boleče zaznamuje razpad družine, skupnosti in odnosov, pomagaš prebujati hrepenenja po medsebojni povezanosti in sprejetosti, da bo v naših odnosih namesto ljubosumja prevladovala ljubeča ranljivost in odprtost za sprejemanje, namesto tekmovalnosti sodelovanje, namesto laži resnica, namesto lenobe ustvarjalno delo, namesto mlačnosti veselo pričevanje, namesto strahov odpiranje tebi in bližnjemu, namesto samovolje tvoja volja. Naj se v nas razplamti ogenj tvoje ljubezni, da bomo prinašali luč vsem, s katerimi pridemo dnevno v stik, tudi najbolj ubogim in pozabljenim. Naj bomo zares njihovi bratje in sestre. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.